4.1 Program stresnega testiranja

Institucije morajo imeti vzpostavljen program stresnega testiranja, ki bi moral zajemati vsaj naslednje:

• a) vrste stresnih testov ter njihove glavne cilje in uporabo;
• b) informacije o pogostosti izvajanja različnih stresnih testiranj;
• c) dogovor o ureditvi notranjega upravljanja, vključno z dobro opredeljenimi, preglednimi in dosledno razmejenimi odgovornostmi in postopki;
• d) v primeru skupine obseg vključenih subjektov in kritja (npr. vrste tveganj in portfelji) stresnih testov;
• e) ustrezno podatkovno infrastrukturo;
• f) metodološke podrobnosti, vključno z uporabljenimi modeli in morebitnimi povezavami med stresnimi testi likvidnosti in stresnimi testi solventnosti, in sicer obseg tovrstnih dinamičnih interakcij ter zajem povratnih učinkov;
• g) obseg predpostavk, vključno s poslovnimi in vodstvenimi, ter popravne ukrepe, ki so predvideni za vsak stresni test.

Nadrejene institucije v državi članici in nadrejene institucije EU morajo razviti tudi program stresnega testiranja za skupine, ki ga mora odobriti in spremljati upravljalni organ ter izvajati njihovo višje vodstvo v okviru svoje politike centraliziranega upravljanja tveganj. Program stresnega testiranja za skupine mora vključevati in v ustrezni me ri obravnavati vse institucije, ki so predmet bonitetne konsolidacije.

Institucije, ki spadajo v okvir bonitetne konsolidacije, morajo pri določanju svojih posameznih programov za stresno testiranje upoštevati ustrezni program stresnega testiranja za skupine.

Institucije morajo v svoje programe stresnega testiranja vključiti tudi obratno stresno testiranje in scenarije obratnih stresnih testov.

Institucije morajo zagotoviti delovanje in izvedljivost svojih programov stresnega testiranja ter obveščati vse ustrezne ravni upravljanja o katerih koli obstoječih in potencialnih pomembnih tveganjih.

Institucije morajo redno ocenjevati svoje programe stresnega testiranja, da določijo njihovo učinkovitost in stabilnost ter jih po potrebi posodobijo. Oceno je treba izvesti vsaj enkrat letno ter na podlagi tako kvantitativne kot tudi kvalitativne analize, upoštevati pa mora spreminjajoče se zunanje in notranje razmere. Institucije morajo zagotoviti, da se pri pogostosti ocenjevanja upošteva pogostost uporabe ustreznih stresnih testiranj.

Institucije morajo zagotoviti, da njihova kvantitativna analiza v skladu s prejšnjim odstavkom vključuje dobre kvantitativne teste kot orodja za testiranje za nazaj, da se potrdijo predpostavke, parametri in rezultati modelov stresnega testiranja (npr. modeli kreditnega tveganja, modeli tržnega tveganja, modeli neto prihodkov pred rezervacijami). Institucije morajo zagotoviti, da njihova kvalitativna analiza v skladu s prejšnjim odstavkom temelji na strokovnih presojah ali primerjalnem ocenjevanju.

Pri ocenjevanju programa stresnega testiranja mora institucija upoštevati vsaj naslednje:

• a) učinkovitost programa pri izpolnjevanju njegovih predvidenih namenov;
• b) potrebo po izboljšavah;
• c) opredeljene dejavnike tveganja, opredelitve in utemeljitve za zadevne scenarije, predpostavke na podlagi modelov in občutljivost rezultatov za te predpostavke, pa tudi vlogo strokovne presoje, da zagotovi, da jo spremlja dobra analiza;
• d) uspešnost modela, vključno z uspešnostjo glede podatkov zunaj vzorc a, tj. podatkov, ki niso bili uporabljeni za razvoj modela;
• e) kako vključiti mogoče neželene učinke solventnosti in likvidnosti;
• f) ustreznost mogoče medsebojne povezave med stresnimi testi solventnosti in stresnimi testi likvidnosti;
• g) povratne informacije, prejete od pristojnih organov v okviru njihovih nadzorniških ali drugih stresnih testov;
• h) primernost podatkovne infrastrukture (izvajanje sistemov in kakovost podatkov);
• i) ustrezno stopnjo vključenosti višjega vodstva in upravljalnega organa;
• j) vse predpostavke, vk ljučno s poslovnimi in/ali vodstvenimi predpostavkami, in predvidene ukrepe upravljanja, ki so osnovani na namenu, vrsti in rezultatu stresnega testiranja, vključno z oceno izvedljivosti ukrepov upravljanja v stresnih situacijah in spreminjajočem se poslov nem okolju;
• k) ustreznost zadevne dokumentacije.

Program stresnega testiranja za institucije bi bilo treba ustrezno dokumentirati za vse vrste stresnih testov, ki se izvajajo na ravni ene vrste tveganja in/ali portfelja ter na ravni podjetij. Dokumentacija mora zajemati vsaj:

• a) metodo stresnega testiranja;
• b) mogoče medsebojne povezave med stresnimi testi solventnosti in stresnimi testi likvidnosti, in sicer glede na ugotavljanje poslabšanja stanja kapitalskega položaja (solventnost) in sposobnost izdajanja komercialnih zapisov in obveznic (likvidnost), verjetnosti sprememb neplačil na makro ravni (solventnost) in implicitno spremembo bonitetne ocene neobremenjenih sredstev bank ter učinka na zavarovanje, ki je bilo deponirano pri ustrezni centralni banki (likvidn ost), povečanje pričakovanih slabih posojil (solventnost) ter zmanjšanje pričakovanih prilivov iz odplačil posojil ali nefinančnih podjetniških obveznic (likvidnost), morebitno likvidnostno vrzel (likvidnost) in prodajo premoženja po zelo nizkih cenah (solventnost) ter povečanje stroškov financiranja (likvidnost) in učinkov dobička in izgube (solventnost);
• c) vloge in odgovornosti, kot so določene v internem pravilniku, z navedbo vloge za drugo in tretjo raven obrambe ter postopke, in sicer najmanj za izvajanje programa stresnega testiranja;
• d) opis celotnega postopka oblikovanja, odobritve, izvajanja, spremljanja uspešnosti ter rednega ocenjevanja programa stresnega testiranja in njegovih rezultatov;
• e) opis postopkov za ocenjevanje rezultatov stresnih testov, vključno s podrobnostmi o področjih, ki ponekod zahtevajo ročno ali človeško presojo, pa tudi postopkov o uporabi rezultatov za obveščanje ukrepov upravljanja in strategije institucije;
• f) opis in seznam ustreznih aplikacij informacijskih tehnologij, ki se uporabljajo za stresno testiranje (in če obstaja centralni seznam, se lahko navede sklic).

Program stresnega testiranja je treba izpodbijati po vsej organizaciji, na primer s strani odbora za tveganj a in notranjih revizorjev. Poslovne enote, ki niso odgovorne za načrtovanje in izvajanje programa, in/ali nevpleteni zunanji strokovnjaki morajo imeti ključno vlogo pri ocenjevanju tega procesa, pri čemer je treba upoštevati njihovo ustrezno strokovno znan je in izkušnje iz določenih področij.

Institucije morajo tako pri začetni zasnovi kot pri oceni programa stresnega testiranja zagotoviti, da je bil opravljen učinkovit dialog, v katerem so sodelovali strokovnjaki z vseh poslovnih področij institucije, in da sta višje vodstvo³ in upravljalni organ institucije, ki sta odgovorna tudi za spremljanje izvajanja in nadzor programa, program in njegove dopolnitve ustrezno pregledala.

³ Glejte tudi Naslov II, točko 1 Smernic EBA o notranjem upravljanju.