5.4.1 Merila nedonosnih izpostavljenosti

Kreditne institucije bi morale v svojih poslovnih knjigah skrbno spremljati relativno in absolutno raven nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti ter tudi zaseženo premoženje (ali drugega premoženja, ki izhaja iz dejavnosti v zvezi z nedonosnimi izpostavljenostmi) in krajše zamude.

Take dejavnosti spremljanja bi morale kreditne institucije izvajati tudi na ravni transakcij/kreditojemalcev in na ravni portfeljev ali podportfeljev, kot je potrebno, ob upoštevanju vidikov, kot so poslovna dejavnost, segment kreditojemalcev, geografsko področje, produkti, tveganje koncentracije, raven zavarovanja s premoženjem in vrsta zagotovljenega zavarovanja s premoženjem ter sposobnost servisiranja dolga.

Kreditne institucije bi morale spremljati raven oslabitev nedonosnih izpostavljenosti za zagotovitev celovitih informacij o pokritju upravljalnemu organu. V analizo bi bilo treba vključiti podatke na zbirni ravni in na ravneh za različne portfelje nedonosnih izpostavljenosti. Pri izbiri portfeljev nedonosnih izpostavljenosti bi bilo treba upoštevati vidike, kot so vrsta izpostavljenosti, vključno z zavarovanimi/nezavarovanimi, vrsta zavarovanja s premoženjem in jamstva, geografsko območje, število let od razvrstitve nedonosne izpostavljenosti, čas do izterjave ter uporaba pristopa delujočega in nedelujočega podjetja. Spremljati bi bilo treba tudi gibanje pokritosti, zmanjšanja pa jasno pojasniti.

Kreditne institucije bi morale kazalnike deleža nedonosnih izpostavljenosti in pokritja primerjati z razpoložljivimi kazalniki primerljivih institucij, da se tako upravljalnemu organu zagotovi jasna slika o konkurenčnem položaju in morebitnih pomanjkljivostih.

Kreditne institucije bi morale spremljati odstopanja od proračuna, da bo upravljalni organ razumel vzroke za večja odstopanja od načrta.

V redno poročanje upravljalnemu organu bi bilo treba vključiti ključne podatke o prilivih in odlivih nedonosnih izpostavljenosti, vključno s prehodi iz nedonosnih izpostavljenostih ali vanje, z nedonosnimi restrukturiranimi izpostavljenostmi, nedonosnimi izpostavljenostmi s poskusno dobo, donosnimi restrukturiranimi izpostavljenostmi in krajšimi zamudami (v zamudi največ 90 dni).

Kreditne institucije bi morale proučiti, ali bi bilo koristno uvesti matrike prehajanja stanj z namenom sledenja toku izpostavljenosti v razvrstitev nedonosnosti in iz nje.

Kreditne institucije bi morale iz meseca v mesec ocenjevati stopnje prehajanja in kakovost donosnih izpostavljenosti, da se tako omogočita prednostna razvrstitev ukrepov ter njihovo takojšnje sprejetje za preprečitev zmanjšanja kakovosti portfelja. Matrike prehajanja stanj se lahko dodatno razčlenijo po vrstah izpostavljenosti (hipotekarna izpostavljenost na drobno, potrošniška, nepremičninska), po poslovnih enotah ali drugih podportfeljih za opredelitev, ali je dejavnik tokov mogoče pripisati določenemu podportfelju.

Kreditne institucije bi morale pri dejavnostih spremljanja uporabljati notranje informacije (npr. iz notranjih sistemov točkovanja) in zunanje informacije (ki jih zagotovijo npr. bonitetne agencije, kreditne pisarne, specializirane sektorske raziskave ali makroekonomski kazalniki za določena geografska območja), ki bi se morale nanašati na določen datum ali obdobje opazovanja. Primeri takih notranjih in zunanjih informacij so vključeni v Prilogo 3.