9.1.3 Posamično vrednotenje nepremičnin in uporaba indeksacije

Kreditne institucije bi morale pogosto spremljati vrednost nepremičnin iz zavarovanj, najmanj pa v skladu s členom 208(3) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Za spremljanje vrednosti zavarovanja s premoženjem in opredelitev zavarovanj s premoženjem, ki jih je treba znova ovrednotiti, se lahko uporabljajo indeksacija ali podobne metode. To bi moralo izvajati v skladu s politiko institucije in če je zavarovanje s premoženjem, ki bi se moralo ocenilo, s takimi metodami mogoče točno oceniti.

Taka indeksacija se lahko izvede z notranjimi ali zunanjimi indeksi, ki:

• a) se redno pregledujejo, rezultati tega pregleda pa se dokumentirajo in takoj dajo na voljo, pri čemer so cikel pregledov in zahteve glede upravljanja jasno opredeljeni v dokumentu politike, ki ga odobri upravljalni organ;
• b) so dovolj podrobni, metodologija pa mora biti ustrezna in primerna za zadevno vrsto zavarovanja s premoženjem;
• c) temeljijo na dovolj časovnih zaporedjih ugotovljenih empiričnih dokazov dejanskih nepremičninskih transakcij.

Vrednotenja in prevrednotenja zavarovanj z nepremičninami bi se morala izvajati na posamični podlagi in na podlagi določenih nepremičnin. Pri vrednotenjih in prevrednotenjih zavarovanja z nepremičninami se statistični model ne bi smel uporabljati kot edini način za pregled vrednosti nepremičnine.

Pristojni organi bi morali opredeliti enotni prag za posamezna vrednotenja in prevrednotenja zavarovanj, ki ga za nedonosne izpostavljenosti uporabi neodvisni cenilec. Ta prag bi se moral uporabljati za vse kreditne institucije iz jurisdikcije organa in bi ga bilo treba javno razkriti.