8.1 Splošne določbe za okvir za spremljanje kreditnega tveganja

Institucije bi morale imeti zanesljiv in učinkovit okvir za spremljanje kreditnega tveganja, podprt z ustrezno podatkovno infrastrukturo, ki zagotavlja, da so informacije v zvezi z njihovimi izpostavljenostmi iz naslova kreditnega tveganja, kreditojemalci in zavarovanjem s premoženjem ustrezne in posodobljene ter da je zunanje poročanje zaneslji vo, popolno, posodobljeno in pravočasno.

Okvir za spremljanje bi moral institucijam omogočati, da svoje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja upravljajo in spremljajo v skladu s svojo nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja ter strategijo, politikami in postopki upravljanja kreditnega tveganja na ravni portfelja in, kadar je to ustrezno in pomembno, na ravni posameznih izpostavljenosti.

Institucije bi morale zagotoviti, da je okvir za spremljanje kreditnega tveganja jasno opredeljen in doku mentiran ter vključen v okvir upravljanja tveganj in ureditev notranjih kontrol institucije ter omogoča sledenje vsem kreditnim izpostavljenostim v njihovem celotnem življenjskem ciklu.

Institucije bi si morale pri zasnovi in izvajanju svojega okvira za spremljanje kreditnega tveganja prizadevati, da:

• a. okvir in podatkovna infrastruktura zagotavljata možnost zbiranja in samodejnega združevanja podatkov v zvezi s kreditnim tveganjem brez nepotrebnih zamud in brez potrebe po večjih ročnih postopkih;
• b. okvir in po datkovna infrastruktura omogočata ustvarjanje razčlenjenih podatkov o tveganjih, ki so združljivi z nameni upravljanja tveganj v sami instituciji in se uporabljajo zanje, vendar lahko tudi izpolnjujejo zahteve pristojnih organov za namene rednega bonitetne ga in statističnega poročanja, pa tudi nadzorniškega stresnega testiranja in kriznega upravljanja;
• c. okvir in podatkovna infrastruktura zagotavljata učinkovito spremljanje vseh kreditnih izpostavljenosti in zavarovanja ter omogočata spremljanje procesa odloč anja o kreditih;
• d. okvir in podatkovna infrastruktura zagotavljata, da institucije vzdržujejo ustrez ne časovn e vrste poročanja o tekočih izpostavljenostih, novih vrstah kreditiranja in kazalnikih zgodnjega opozarjanja v obdobju načrtovan ega spremljanja kreditnega tveganja.

Proces spremljanja bi moral temeljiti na načelu nadaljnjega ukrepanja, da se podpre in oblikuje reden povratni tok informacij, s tem pa zagotovijo informacije za določanje/pregled nagnjenosti k prevzemanju kreditnega tveganja, politik in limitov.

Okvir za spremljanje kreditnega tveganja bi moral zajemati:

• a. plačilno disciplino kreditojemalce v, vključno z vsemi odstopanji od zahtev kreditnih pogodb, kot so zapoznela in delna plačila ter neplačila ;
• b. kreditno tveganje, povezano tako s kreditojemalce m kot s poslom, v zvezi s:
• i. posameznimi kreditnimi izpostavljenostmi in izgubo ob neplačilu, kadar je ustrezno;
• ii. posameznimi kreditojemalci , vključno z vrednostjo izpostavljenosti do njih, njihovo verjetnostjo neplačila in bonitetno oceno, kadar je ustrezn o;
• iii. skupino povezanih strank;
• iv. portfeljem;
• c. kreditno tveganje glede na geografsko lokacijo in gospodarski sektor končne izpostavljenosti, kadar je ustrezno;
• d. oslabitve, razveljavitve oslabitev, odpise in druge odločitve v zvezi s prilagoditvami vrednosti kreditne izpostavljenosti.

Okvir za spremljanje in podatkovna infrastruktura bi morala institucijam omogočati spremljanje procesa odločanja o kreditih, vključno s spremljanjem vseh odločitev o kreditih, odstopanj od kreditne politike (izjem) in prenosov odločitev (eskalacije) na višje ravni odločanja

• o kreditih ter poročanjem o tem. Zato bi morale institucije znotraj okvira za spremljanje zagotoviti vzpostavitev in uporabo ustreznih ključnih kazalnikov tveganja, ki so značilni za posamezno vrsto sredstev ali portfelj, da bi določile razvijajoč se profil kreditnega tveganja portfeljev in institucije.

Institucije bi morale zagotoviti, da okvir za spremljanje kreditnega tveganja in podatkovna infrastruktura omogočata tudi enoten pogled na stranko.

In stitucije bi morale v okviru spremljanja kreditnega tveganja in poročanja o njem opredeliti ustrezne dejavnike, ki vplivajo na njihovo celotno kreditno tveganje ter kreditno tveganje njihovih portfeljev in podportfeljev, ob upoštevanju makroekonomskih (tudi demografskih) dejavnikov in dejstva, da se dejavniki kreditnega tveganja sčasoma lahko spremenijo. Dejavnike kreditnega tveganja bi bilo treba meriti, analizirati in spremljati, funkcija upravljanja kreditnega tveganja pa bi morala o rezultatih analize r edno poročati upravljalnemu organu.

Institucije bi morale imeti pri spremljanju kreditnega tveganja ustrezne metodologije in prakse, ki omogočajo seštevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja po poslovnih področjih, portfeljih, podportfeljih, produktih, panogah in geografskih območjih , ter podpirati ugotavljanje koncentracije kreditnega tveganja. Institucije bi morale zagotoviti, da podatki o kreditnem tveganju in podatkovna infrastruktura izpoln jujejo naslednje zahteve:

• a. poglobljenost in širino, da zajemajo vse pomembne dejavnike tveganja – to bi moralo, med drugim, omogočiti združevanje izpostavljenosti po skupnih značilnostih kreditnega tveganja, kot so institucionalni sektor, v katerega sodi kreditojemalec, namen posla in geografska lokacija kredito jemalca/zavarovanja s premoženjem, da se izvede analiza na agregatni ravni , na podlagi katere je mogoče določiti izpostavljenost subjekta tem pomembnim dejavnikom tveganja;
• b. točnost, celovitost, zanesljivost in pravočasnost podatkov;
• c. doslednost, ki temelji na skupnih virih informacij ter enotnih opredelitvah konceptov, ki se uporabljajo pri upravljanju kreditnega tveganja in, če je mogoče, za računovod enje;
• d. sledljivost, ki omogoča opredelitev vira informacij.

Institucije bi morale zagotoviti, da uporabljane metrike v zvezi z upravljanjem kreditnega tveganja ustrezajo njihovemu profilu kreditnega tveganja in se uporabljajo sorazmerno. To vključuje vse spremembe opredelitev osnovnih metrik kreditiranja, pomembne spremembe bonitetnih lestvic ali sistemov ali politik/ureditev v zvezi s kreditnim tveganjem, ki pomagajo ugotavljati/meriti kreditno tveganje, in spreminjati pogoje produkta, da bi se prepreč ile kršitve politike ali izjeme.