Naslov I: Uporaba načela sorazmernosti

Cilj načela sorazmernosti je dosledno uskladiti ureditve upravljanja s posameznim profilom tveganosti in poslovnim modelom institucije ob upoštevanju posamezne funkcije, ki je predmet ocenjevanja, tako da se cilji regulativnih zahtev dejansko dosežejo.

Institucije bi morale pri oblikovanju in izvajanju politik in postopkov, določenih v teh smernicah, upoštevati svojo velikost, notranjo organizacijo ter naravo, obseg in zapletenost svojih dejavnosti. Pomembne institucije bi morale izvajati naprednejše politike in postopke, medtem ko so lahko politike in postopki, ki jih izvajajo zlasti manjše in manj zapletene institucije, preprostejši. Institucije bi morale upoštevati, da velikost ali sistemska pomembnost institucije sama po sebi morda ne izraža obsega izpostavljenosti institucije tveganjem. Z navedenimi politikami in postopki pa bi bilo treba zagotavljati skladnost z merili, opredeljenimi v teh smernicah za ocenjevanje primernosti članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij, in elementi glede upoštevanja raznolikosti pri imenovanju članov upravljalnega organa ter zagotavljanja zadostnih virov za njihovo uvajanje in usposabljanje.

Vsi člani upravljalnega organa in nosilci ključnih funkcij bi morali v vsakem primeru imeti zadosten ugled ter ravnati odkrito in pošteno, vsi člani upravljalnega organa pa bi morali ravnati neodvisno ne glede na velikost in notranjo organizacijo institucije, naravo, obseg in zapletenost njenih dejavnosti ter naloge in odgovornosti konkretne funkcije, kar velja tudi za članstvo v komisijah/odborih upravljalnega organa.

Za namen uporabe načela sorazmernosti in da bi se zagotovilo ustrezno izpolnjevanje zahtev glede upravljanja iz Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU, ki so v teh smernicah podrobneje določene, bi morali institucije in pristojni organi upoštevati naslednja merila:

• a. velikost institucije z vidika bilančne vsote, obsega hranjenih ali upravljanih sredstev strank in/ali obsega transakcij, ki jih obdeluje institucija ali njene podrejene družbe, vključene v njen obseg bonitetne konsolidacije;
• b. pravno obliko institucije, vključno s tem, ali je institucija del skupine, in če je, oceno sorazmernosti za skupino;
• c. ali je institucija uvrščena na borzi ali ne;
• d. vrsto dovoljenih dejavnosti in storitev, ki jih institucija opravlja (glej tudi Prilogo I k Direktivi 2013/36/EU in Prilogo I k Direktivi 2014/65/EU);
• e. geografsko prisotnost institucije in obseg dejavnosti v posamezni državi;
• f. osnovni poslovni model, strategijo, naravo in zapletenost poslovnih dejavnosti ter organizacijsko strukturo institucije;
• g. strategijo upravljanja tveganj, nagnjenost k prevzemanju tveganj in dejanski profil tveganosti institucije, ob hkratnem upoštevanju rezultatov letnega ocenjevanja kapitalske ustreznosti;
• h. dovoljenje institucijam, da lahko za izračun kapitalskih zahtev uporabljajo notranje modele, kadar je ustrezno;
• i. vrsto strank⁷ ter
• j. naravo in zapletenost produktov, pogodb ali instrumentov, ki jih institucija ponuja.

⁷ V Direktivi 2014/65/EU je stranka opredeljena v členu 4(1)(9), profesionalna stranka v členu 4(1)(10) in neprofesionalna stranka v členu 4(1)(11). V uvodni izjavi 103 Direktive 2014/65/EU je tudi navedeno, da bi se moralo za primerno nasprotno stranko šteti, da deluje kot stranka, kot je opisano v členu 30 navedene direktive.