Ukrepi in obveščanje ob kršitvi kazalnika

Da bi institucije v celoti izkoristile potencial kršitve kazalnikov za opozarjanje v skladu z notranjimi postopki, opredeljenimi v načrtih sanacije v skladu s členom 5(3)(a) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075, bi morale nemudoma in v vsakem primeru:

• a. v enem delovnem dnevu od kršitve kazalnika načrta sanacije aktivirati ustrezen postopek stopnjevanja in s tem opozoriti upravljalni organ institucije, da bi se zagotovila obravnava vsake kršitve in, če je ustrezno, sprejel ukrep zanjo; in
• b. najpozneje drugi delovni dan po notranjem postopku stopnjevanja iz točke (a) zgoraj obvestiti ustrezni pristojni organ o kršitvi kazalnika načrta sanacije.

Če je prišlo do kršitve kazalnika načrta sanacije, bi moral upravljalni organ institucije tudi na podlagi člena 9(1) Direktive 2014/59/EU oceniti stanje, odločiti, ali je treba izvesti sanacijske ukrepe, in svojo odločitev nemudoma sporočiti pristojnemu organu.

Odločitev iz prejšnjega odstavka, ki jo sprejme institucija, mora temeljiti na obrazloženi analizi okoliščin kršitve. Če se institucija odloči ukrepati v skladu z načrtom sanacije, je treba pristojnemu organu predložiti akcijski načrt, ki temelji na seznamu potencialnih verodostojnih in izvedljivih načinov sanacije v teh stresnih okoliščinah, in časovni načrt za odpravo kršitve. Če je bila sprejeta odločitev, da ukrepanja ne bo, je treba v pojasnilu pristojnemu organu jasno navesti razloge za to in, če je to primerno, prikazati, kako je mogoče ponovno vzpostaviti določene vrste kazalnikov in odpraviti njihove kršitve brez uporabe sanacijskih ukrepov.

Pristojnemu organu je treba sporočiti vsak ukrep ali način sanacije, ki ga institucija sprejme ali obravnava po kršitvi kazalnika, tudi če prej ni bil vključen v načrt sanacije. Zato bi morali v ta namen načini sanacije vključevati ukrepe, ki so izredni, ter ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti med običajnim poslovanjem, kot je navedeno v členu 8 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 (npr. od ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih do bolj skrajnih in radikalnejših načinov sanacije).

Končna odločitev o morebitni aktivaciji načrta sanacije ostane v pristojnosti institucije in se ne sproži samodejno ob kršitvi. Po obvestilu o kršitvi bi moral pristojni organ aktivno sodelovati z institucijo.

Za namene prejšnjega odstavka bi moral pristojni organ spremljati, ali (i) institucija pravilno in pravočasno aktivira postopke stopnjevanja ter ali (ii) se o aktiviranju načrta razpravlja na ustrezni ravni upravljanja institucije. Pristojni organ bi moral oceniti, ali je utemeljitev, ki jo je institucija navedla kot podlago za svojo odločitev o izvedbi ali neizvedbi načina sanacije, pregledna in ustrezno obrazložena.