4.1 Posebni preudarki glede posameznega orodja za prenos

Če strategija reševanja vključuje orodje prodaje poslovanja, bi morali organi za reševanje med načrtovanjem reševanja oceniti tveganje izvršitve, povezano z odkupom sredstev in deležev⁵ , ter razmisliti o najmanj vsiljivi transakciji, s katero bi bilo mogoče najbolje doseči cilje reševanja v skladu z odstavki 10 od 15.

⁵ Odkup deležev pomeni prenos (kakor je opredeljen v členu 63(1), točka (c), Direktive 2014/59/EU) lastniških instrumentov (kakor so opredeljeni v členu 2(1), točka (61), Direktive 2014/59/EU) na prejemnika (kakor je opredeljen v členu 2(1), točka (80), Direktive 2014/59/EU), odkup sredstev pa prenos (kakor je opredeljen v členu 63(1), točka (d), Direktive 2014/59/EU) sredstev, pravic in/ali obveznosti na prejemnika (kakor je opredeljen v členu 2(1), točka (80), Direktive 2014/59/EU).

Kar zadeva odkupe deležev, bi institucije morale preučiti, kakšno je zanimanje za obseg prenosa na trgu, da bi zagotovile čim višjo prodajno ceno obsega, in pri tem upoštevati prizadevanja v zvezi z načrtovanjem sanacije, primerljive transakcije, referenčna vrednotenja ali tržne trende. Institucije bi morale nato rezultate te analize posredovati organom za reševanje, da bi jih ti lahko upoštevali v svoji oceni prenosljivosti v okviru načrtovanja reševanja. V oceni bi bilo treba upoštevati dejavnosti, poslovni model, finančno uspešnost, odnose s strankami, distribucijske kanale in geografsko razčlenitev obsega prenosa, če so ti podatki na voljo.

Kar zadeva odkupe sredstev, bi institucije morale preučiti, kakšno je zanimanje za obseg prenosa na trgu, in sicer tako, da razmislijo o dodatnih sredstvih, zaradi katerih bi obseg postal privlačnejši za kupca, tudi o denarnih sredstvih, drugih likvidnih sredstvih in donosnih kreditih. Rezultate te analize bi morale nato posredovati organom za reševanje, da bi jih ti lahko upoštevali v svoji oceni prenosljivosti v okviru načrtovanja reševanja.

Institucije bi morale v skladu z odstavkom 11 teh smernic pomagati pri iskanju razpoložljivih možnosti za izboljšanje opredelitve obsega prenosa, da bi olajšale izvedbo prenosa. Preučiti bi morale zlasti, ali bi bilo obseg mogoče poenostaviti, da bi pri reševanju zmanjšali tveganja izvršitve. Razmisliti bi morale tudi o možnostih, ki bi se lahko uporabile pri opredelitvi obsega prenosa in s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti uspešnejši prenos, na primer o jamstvih v okviru portfelja sredstev (člen 101(1), točka (a), Direktive 2014/59/EU) ali izločitvi nekaterih neželenih sredstev, pravic in/ali obveznosti, ki niso potrebne za neprekinjeno delovanje kritičnih funkcij in/ali temeljnih poslovnih področij, pri čemer bi se morale opirati na opredelitev delov obsega prenosa v skladu z odstavkom 21.

Institucije bi morale preučiti tudi, ali je trg zmožen absorbirati zadevni obseg prenosa, in v primeru kreditnih institucij s presežnim kapitalom in/ali zadostnim dostopom do trga oceniti, ali obstajajo tretji vlagatelji z zadostnimi sredstvi in predhodnimi izkušnjami z integracijo, ki bi bili ustrezni glede na konkurenčnost in strateške dejavnike. Rezultat te analize bi morale nato sporočiti organom za reševanje.

Organi za reševanje bi se morali opirati na prakso, opisano v odstavkih 18 in 20 teh smernic, in preučiti možnost prenosa različnih elementov obsega prenosa na različne potencialne prevzemnike glede na zadevne trge, njihovo absorpcijsko sposobnost ali geografsko naravo dejavnosti, da bi čim bolj povečali verjetnost uspešne izvedbe strategije prenosa in prispevali k rešljivosti. V skladu s členom 39(1) Direktive 2014/59/EU bi morali po potrebi razmisliti tudi o razdelitvi obsega prenosa na dele, da bi lahko strategijo reševanja bolje prilagodili nepredvidljivim pogojem reševanja in različnim možnim scenarijem, ki jih je treba preskusiti.

Institucije bi morale čim bolje preučiti, do katerih sprememb obsega bi lahko prišlo zaradi poslovnega razvoja institucije in spreminjajočih se gospodarskih razmer, in rezultate te analize sporočiti organom za reševanje, da bi rešljivost še izboljšale. Strukturne spremembe in predvidljive učinke bi bilo treba čim bolj upoštevati. Upoštevati bi bilo treba vsaj vpliv rešitev za sanacijo na sredstva, pravice in/ali obveznosti, na katere se nanaša glavni obseg prenosa (prvi sloj) v skladu z odstavki 13 ( a), 19 in 20 teh smernic.

4.1.2 Premostitvena institucija

Organi za reševanje bi morali pri določanju metodologije za opredelitev obsega, ki bi ga bilo treba prenesti na premostitveno institucijo in na katerega se nanašajo odstavki 10 do 13 teh smernic, upoštevati cilje in strategijo izstopa te institucije glede na obravnavani scenarij. Glavni obseg prenosa (prvi sloj) se lahko na primer opredeli različno glede na to, ali se premostitvena institucija vzpostavi za nadaljnjo izvedbo potrebnega ločevanja znotraj institucije, za zbiranje sredstev, pravic in obveznosti od različnih institucij v postopku reševanja v skladu s členom 40(1) Direktive 2014/59/EU ali če je treba premostitveno institucijo prodati kot celoto ali po delih v skladu s členom 41(2) Direktive 2014/59/EU.

Institucije bi morale organe za reševanje podpreti tako, da (v skladu z odstavkom 12 (b) in odstavkom 15 teh smernic) preskusijo, ali je opredelitev obsega prenosa ustrezna, pripomorejo k oceni tveganja izvršitve, predlagajo morebitne izboljšave obsega prenosa ter ocenijo zanimanje na trgu za obseg prenosa in absorpcijsko sposobnost trga. S tem se organom za reševanje omogoči, da čim bolj povečajo tržljivost premostitvene institucije in podprejo izbiro tega orodja za reševanje v načrtih reševanja.

Institucije bi morale oceniti profil tveganja kvalificiranih sredstev, pravic in obveznosti iz obsega prenosa in organom za reševanje pomagati pri oceni njihove združljivosti s sposobnostjo uspešnega poslovanja premostitvene institucije, ki bi morala zagotoviti nadaljnje izvajanje kritičnih funkcij. Profil tveganja (vključno s kreditnimi, tržnimi in operativnimi tveganji) obsega prenosa pred začetkom postopka prodaje ne bi smel ogroziti sposobnosti uspešnega poslovanja premostitvene institucije.

Če se premostitvena institucija vzpostavi, da bi podprla eno samo institucijo, bi morala ta institucija organe za reševanje podpreti pri ocenjevanju umerjenja kapitalskega in likvidnostnega položaja obsega prenosa ter pri tem zagotoviti, da vrednost obveznosti v skladu s členom 40(3) Direktive 2014/59/EU ne presega vrednosti sredstev, prenesenih z institucije v postopku reševanja, ali sredstev iz drugih virov, organ za reševanje pa bi moral oceniti vpliv obsega prenosa na kapitalski in likvidnostni položaj premostitvene institucije. Poleg tega bi morala biti za zagotavljanje uravnoteženega likvidnostnega položaja premostitvene institucije struktura zapadlosti sredstev skladna z zapadlostjo obveznosti, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti skupni obrestni meri za obveznosti, v razmerju do skupne obrestne mere za sredstva.

Da bi dodatno izboljšale rešljivost, bi morale institucije organe za reševanje podpreti pri ocenjevanju morebitnih sprememb obsega, za katere veljajo podobna načela, kot so določena v odstavku 22 teh smernic, in ki bi lahko vplivale na obseg prenosa, kakor je opredeljeno v odstavku 13 ( a) in odstavkih 23 do 26 teh smernic.

Organi za reševanje bi morali preučiti, pod katerimi pogoji bi bili prenosi nazaj na institucijo potrebni in/ali koristni za uresničitev strategije reševanja. To analizo bi bilo treba izvesti na ravni zadevnega dela obsega.

Organi za reševanje bi morali preučiti, ali bi bilo odkup deležev mogoče izvesti v okviru premostitvene institucije.

4.1.3 Orodje izločitve sredstev

Institucije bi morale na podlagi informacij, ki jih sporočijo organi za reševanje, te organe opozoriti na sredstva, pravice in/ali obveznosti, ki so skladni s pogoji iz člena 42(5) Direktive 2014/59/EU in načeli, določenimi v smernicah organa EBA o orodju izločitve sredstev⁶ , da se v skladu s členom 12(3), točka (b), Direktive 2014/59/EU preuči, v kakšnem obsegu bi se lahko uporabljal orodje izločitve sredstev.

⁶ Smernice organa EBA o ugotavljanju, kdaj bi likvidacija sredstev ali obveznosti v okviru običajnih insolvenčnih postopkov lahko negativno vplivala na enega ali več finančnih trgov, v skladu s členom 42(14) Direktive 2014/59/EU (EBA/GL/2015/05).

Institucije bi morale na podlagi navodil organov za reševanje elemente, ki bi jih bilo treba vključiti v obseg prenosa, opredeliti tako, da bi bili ustrezni glede na značilnosti družbe za upravljanje, kot jih opredelijo organi za reševanje. V zvezi s tem bi morali organi za reševanje v skladu s členom 42(5), točka (c), Direktive 2014/59/EU oceniti, ali je prenos potreben, da se zagotovijo čim višji dohodki iz likvidacije, zato se poslovni model in strategija izstopa družbe za upravljanje ne bi smela zanemariti. Organi za reševanje bi morali zlasti zagotoviti, da:

• - je obseg prenosa skladen s poslovnim modelom družbe za upravljanje, če je ta že vzpostavljena, ali da se pri njem upošteva poslovni model družbe za upravljanje, ki bo vzpostavljena. Družbe za upravljanje so lahko zasnovane tako, da se osredotočajo na posamična sredstva ali so specializirane za določeno geografsko območje;
• - sta obseg prenosa in prodajna strategija usklajena, zlasti če naj bi družba za upravljanje absorbirala portfelje in dejavnosti različnih institucij, da se zagotovijo čim višji dohodki iz likvidacije ter preprečijo zniževanje vrednosti in učinki obsega;
• - obseg prenosa družbi za upravljanje v največji možni meri dopušča, da doseže kritično velikost za izkoriščanje ekonomije obsega. Zaželeno je, da ta kritična velikost ne presega velikosti trga, na katerem družba posluje;
• - obseg prenosa družbi za upravljanje omogoča, da v skladu z odstavkom 32 teh smernic iztrži dolgoročno vrednost, ki presega tržno vrednost na datum vrednotenja, kar pomeni, da bi bilo treba portfelje z negativnimi dolgoročnimi obeti obravnavati previdno.

Organi za reševanje bi morali vzpostaviti metodologijo, v skladu s katero bi institucije obseg prenosa, ki naj bi se v okviru orodja izločitve sredstev prenesel na družbo za upravljanje, strukturirale tako, da bi dolgoročna vrednost obsega presegala njegovo tržno vrednost, s čimer bi preprečili zniževanje vrednosti, čim bolj zmanjšali stroške reševanja in zaščitili javna sredstva (člen 31(2) Direktive 2014/59/EU). Dolgoročna vrednost donosnih portfeljev se lahko oceni na podlagi njihove sedanje tržne vrednosti, težava pa nastane pri oslabljenih in nedonosnih portfeljih. Organi bi morali v takšnih primerih na podlagi razpoložljivih tržnih analiz in analiz nadzornikov oceniti obete za izboljšanje zadevnih portfeljev in trgov ter preučiti, ali bi bilo zadevne portfelje mogoče kombinirati z donosnimi sredstvi (kombinacija različnih delov v skladu z odstavkom 15 teh smernic), da bi pozitivno vplivali na celotni profil obsega prenosa.

Institucije bi morale v skladu z odstavkom 22 teh smernic organe za reševanje podpreti pri ocenjevanju morebitnih sprememb obsega, ki bi lahko vplivale na obseg prenosa, da bi dodatno izboljšale rešljivost.

Organi za reševanje bi morali preučiti, pod katerimi pogoji bi bili prenosi nazaj na institucijo potrebni in/ali koristni za uresničitev strategije reševanja. Omenjeno analizo bi bilo treba izvesti na ravni zadevne enote .