4.2 Ugotavljanje medsebojnih povezav

Institucije bi morale biti organom za reševanje sposobne pojasniti ozadje analize, na kateri temelji opredelitev informacij iz odstavkov 15, 16 in 44 smernic organa EBA o rešljivosti ter načrtovanje reševanja, da bi izpolnile zahteve iz odstavkov 99, 100 in 101 smernic organa EBA

• o rešljivosti in zagotovile kontinuiteto obsega prenosa, ko se ta v skladu z odstavkom 13 ( b) teh smernic izloči od celotne skupine. Institucije bi morale biti ob upoštevanju načela sorazmernosti sposobne zlasti:
• - razdeliti glavna poslovna področja in kritične funkcije na funkcionalne procese⁷ ter jih ustrezno povezati z organizacijskimi enotami;
• - oceniti vlogo organizacijskih enot in storitev, ki jih zagotavljajo;
• - opredeliti ustrezne elemente, kot so sredstva, obveznosti, zaposleni, viri, sistemi in aplikacije, ki so povezani z organizacijskimi enotami.

⁷ Funkcionalne procese je mogoče opredeliti kot vsakodnevne dejavnosti, ki podpirajo poslovna področja.

Institucije bi morale organe za reševanje opozoriti na morebitne težave pri ločevanju elementov organizacijskih enot od delov temeljnega obsega prenosa (prvi sloj) (v nadaljnjem besedilu: konflikti pri ločevanju), ki so nastale, ker elementov ni mogoče enostavno nadomestiti, ker bi lahko pomenili dodatna in nesorazmerna tveganja ali ker ločevanje ne bi optimalno prispevalo k uresničitvi ciljev reševanja. V postopku opredeljevanja morebitnih konfliktov pri ločevanju bi bilo treba upoštevati elemente iz odstavkov 37 do 4 4 teh smernic in se čim bolj opirati na načrte sanacije. Rezultat bi bilo treba upoštevati pri opredelitvi obsega prenosa v načrtu reševanja in oceni izvedljivosti strategije reševanja. Če so medsebojne povezave obsežne in obstajajo različni scenariji reševanja, se lahko ocena medsebojnih povezav izvede postopoma.

Finančne medsebojne povezave

Institucije bi morale v skladu z odstavkom 100 smernic o rešljivosti opredeliti povezave, na katere se nanašajo zaščitni ukrepi iz členov 76 – 80 Direktive 2014/59/EU, in jih sporočiti organom za reševanje.

Da bi se (i) izognili nepotrebnim finančnim motnjam in zagotovili zanesljivost finančnih storitev, ki se izvajajo v okviru obsega prenosa, ali (ii) omejili nestabilnost financiranja dejavnosti, ki naj bi se nadaljevale (tudi v okviru orodja izločitve sredstev za predhodni subjekt), bi bilo treba glavni obseg prenosa, kadar je to mogoče in v skladu z odstavkom 41 teh smernic, prenesti skupaj s povezanimi finančnimi obveznostmi in varstvom. Institucije, ki so v svoje načrte reševanja vključile strategije prenosa, bi pri načrtovanju reševanja zato morale:

• - op redeliti finančne povezave med bilančnimi in zunajbilančnimi izpostavljenostmi in obveznostmi, zlasti pa danimi in prejetimi jamstvi (kadar je ustrezno, vključno z navedbo: obsega⁸ ; trajanja; pravic do predčasne prekinitve; klavzul o spremembi nadzora ali klavzul
• o navzkrižni ugotovitvi neplačila; ustrezne zakonodaje), ter pri tem razlikovati med zunanjimi jamstvi in jamstvi v skupini. Jamstva v skupini⁹ bi bilo treba oceniti posebej, da se preuči, ali bi jih bilo treba prenesti ali preklicati, ne da bi pri tem povzročili neželene težave;
• - opredeliti obstoječa varovanja pred tveganji, ki niso del zgoraj omenjenih zaščitnih ukrepov;
• - opredeliti organizacijske enote, odgovorne za zagotavljanje financiranja, in njihove pogodbene povezave z drugimi enotami ter pri tem upoštevati denarne pritoke in odtoke ter sekundarno likvidnost;
• - po potrebi oblikovati ureditve, ki bi zagotavljale ohranjanje obstoječih sporazumov med reševanjem in po njem, kontinuiteto vzajemnih transakcij ločenih enot in dostop ločenih enot do valut.

Pravne medsebojne povezave

⁸ Kot so na primer patronatske izjave.

⁹ Jamstva v skupini je treba v kontekstu teh smernic na splošno razumeti kot mehanizme za prenos izgub.

Da bi podprle organe za reševanje, bi morale institucije opredeliti pravne medsebojne povezave med glavnim obsegom prenosa in preostalo institucijo, med drugim:

• a. na ravni med subjekti: (i) lastniške instrumente med subjekti; (ii) davčne povezave;
• (iii) obveznosti do drugih sodelujočih članov, kjer je ustrezno; (iv) pravno razmerje med subjekti in morebitne solidarnostne mehanizme ali institucionalne sheme za zaščito vlog;
• (v) ustrezne pogodbe z izključitvenimi klavzulami, na primer v zvezi s skupnim podjetjem ali drugimi partnerstvi, na primer z zavarovalnicami;
• b. na ravni organizacijskih enot: pravne medsebojne povezave zaradi obstoječih obveznosti opravljanja storitve v okviru sporazumov o ravni storitev ali zunaj njih, pogodb o zaposlitvi ali kolektivnih pogodb¹⁰ in pogodbenih določb, ki se nanašajo na sredstva in obveznosti posamezne enote.

¹⁰ V skladu s členom 5(1) Direktive 2001/23/ES o ohranjanju pridobljenih pravic delavcev in člena 34(4) Direktive 2014/59/EU prenos pogodb o zaposlitvi lahko ni samodejen, če se pri prenosu uporabi orodje premostitvene institucije, prodaje poslovanja ali izločitve sredstev.

Institucije bi morale opredeliti morebitne konflikte pri ločevanju, povezane z omenjenimi elementi, in organom za reševanje zagotoviti vse potrebne informacije, da bi pojasnile naslednje:

• (i) morebiten vpliv opredelitve obsega prenosa na lastniško strukturo institucije in neodvisnost pridobitelja;
• (ii) ali bi bilo mogoče drugi sloj obsega prenosa strukturirati tako, da se preprečijo nepotrebne izgube zaradi davčnih razlogov;
• (iii) ali bi bilo treba dogovore o sodelovanju nadaljevati in ali bi lahko koristili obsegu prenosa;
• (iv) ali bi bilo mogoče v okviru obsega prenosa nadaljevati članstvo v institucionalni shemi za zaščito vlog, partnerstvu ali podobnih solidarnostnih dogovorih, in morebitne sorodne obveznosti, povezane z obsegom prenosa, pri čemer bi morale institucije, kjer je ustrezno, oceniti tudi, ali opustitve za institucionalno shemo za zaščito vlog/partnerstvo (na primer tiste, predvidene v členu 113(7) in členu 49(3) Uredbe (EU) št. 575/2013) v postopku reševanja še naprej veljajo ali se prekličejo, in kaj bi to pomenilo;
• (v) ali in v kakšnem obsegu so z obsegom prenosa povezana morebitna tveganja pravdnih postopkov (tudi takšna, ki izhajajo iz samega postopka reševanja v skladu s smernicami organov za reševanje).

Organi za reševanje bi morali oceniti, v kakšnem obsegu bi bilo mogoče uporabiti pooblastila za spremembo ali odpoved pogodb iz člena 64(1) Direktive 2014/59/EU, da bi bolje opredelili drugi sloj obsega prenosa in odstranili nepotrebne medsebojne povezave.

Operativne medsebojne povezave

Institucije bi morale ekvivalente polnega delovnega časa povezati s sestavinami obsega prenosa (glej odstavek 35 teh smernic) in zagotoviti informacije o zahtevani usposobljenosti, potrebni za opravljanje dejavnosti iz obsega prenosa. Prav razumevanje usposobljenosti bo na koncu vplivalo na oceno nadomestljivosti zaposlenih in blaženje konfliktov pri ločevanju.

Poslovne medsebojne povezave

Institucije bi morale opredeliti poslovne medsebojne povezave, kot so morebitne povezave med organizacijskimi enotami, v okviru katerih se poslovno področje upravlja prek več organizacijskih enot ali pa se dohodki ustvarjajo z dejavnostmi, ki jih opravljajo različne organizacijske enote, vključno s sinergijami in strankami, za katere se opravljajo različne dejavnosti.

Organi za reševanje bi morali pri metodologiji za opredelitev obsega prenosa upoštevati poslovne medsebojne povezave, da (i) obseg, ki ga je treba prenesti na družbo za upravljanje, ne bi negativno vplival na franšizo podjetja (tudi na kritične funkcije in glavna poslovna področja), ki naj bi jo institucija v postopku reševanja obdržala in nadaljevala, (ii) ali da neločitev enot od institucije v postopku reševanja po drugi strani ne bi škodovala franšizi podjetja (tudi kritičnim funkcijam in glavnim poslovnim področjem), ki se prenese na potencialnega prevzemnika oziroma morebitne prevzemnike ali premostitveno institucijo.