4.6. Poročilo o samooceni

124. Institucije bi morale vsaj vsaki dve leti pripraviti in zadevnemu organu za reševanje predložiti poročilo, v katerem samoocenijo, ali in v kolikšni meri izpolnjujejo zmogljivosti iz oddelkov od 4.1 do 4.5 in oddelka 4.8 teh smernic ter oddelkov 4 in 5 smernic o prenosljivosti, ki dopolnjujejo oceno rešljivosti za strategije prenosa (Smernice o prenosljivosti)⁵ , ter ob upoštevanju vseh povratnih informacij, ki so jih v teh dveh letih prejele od organov, med drugim naslednjih elementov:

• a. stopnje, do katere je zmogljivost zagotovljena (nizka, srednja, visoka, ni relevantno);
• b. opisa, kako je zmogljivost zagotovljena ali zakaj se šteje, da ni relevantna v skladu s točko (a);
• c. ocene vrzeli v zmogljivostih za reševanje, kot so določene v teh smernicah, in zmogljivostih institucije glede tega, kako in do kdaj je zmožna to vrzel odpraviti;
• d. opisa, kako je zmogljivost umeščena v običajno poslovanje (angl. business as usual, BAU);
• e. opisa, kako je zmogljivost povezana z načrtom sanacije institucije (npr. ali ureditev neprekinjenega poslovanja v postopku reševanja vključuje tudi možnosti sanacije, kot so denimo odsvojitve, ali pa se ureditev sanacije uporablja kot vzvod za podporo reševanju);
• f. katere koli notranje ali zunanje ocene, katere cilj je ugotoviti, kako institucija uporablja te smernice, vključno z notranjimi ali zunanjimi revizijskimi poročili, ocenami zunanjih svetovalcev, predhodnimi preizkusi ali nadzorniškimi pregledi;
• g. vseh dodatnih tematskih področij, ki jih določi zadevni organ za reševanje (npr. izkušnje, pridobljene ob nedavni recesiji ali dogodku na trgu).

125. Institucije bi morale v povzetku svoje samoocene iz odstavka 124:

• a. predstaviti svoje razumevanje strategije reševanja, kot jo je opredelil organ za reševanje, ter svoje vloge in vloge organa( - ov) pri izvajanju te strategije;
• b. opisati svoj okvir za preizkušanje in okvir zagotovil, ki jim omogočata, da zagotovijo svojo zmogljivost za stalno podporo pri izvajanju strategije reševanja;
• c. na kratko povzeti svojo samooceno po posameznih ključnih področjih reševanja, kot so:
• i. upravljanje;
• ii. neprekinjeno poslovanje v postopku reševanja (OCIR) in dostop do infrastruktur finančnih trgov (FMI)⁶ ;
• iii. sposobnost pokrivanja izgub in dokapitalizacije;
• iv. likvidnost in financiranje v postopku reševanja;
• v. upravljanje informacijskih sistemov (MIS)⁷ ;
• vi. komuniciranje;
• vii. postopk i strategije prenosljivost i in prestrukturiranja.

126. Institucije bi morale poročila predložiti organu za reševanje najmanj vsaki dve leti. Prvo poročilo bi bilo treba predložiti do 31. decembra 2024.

127. V primerih reševanja čezmejnih skupin poročilo o samooceni predloži bodisi subjekt reševanja organu za reševanje na ravni skupine (ali zadevnemu organu za reševanje v primeru strategije z več vstopnimi točkami) bodisi ga lokalnemu organu za reševanje predloži institucija, ki ni subjekt reševanja.

128. Ko je poročilo dokončano, bi bilo treba samooceno institucije, ki ni subjekt reševanja, zasnovati na podlagi strategije reševanja skupine in ob usklajevanju s subjektom reševanja.

129. Pri pripravi poročila o samooceni iz odstavka 124 bi morale institucije upoštevati obliko, ki jo določi njihov organ za reševanje.

⁵ Smernice EBA/GL/2022/11 za institucije in organe za reševanje o prenosljivosti, ki dopolnjujejo oceno rešljivosti za strategije prenosa (Smernice o prenosljivosti).

⁶ FMI (angl. financial market infrastr u cture) – infrastruktura finančnih trgov.

⁷ MIS (angl. management information systems) – upravljanje informacijskih sistemov.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/