5.6 Politike in postopki za kategorije finančnih tveganj

Institucije bi morale razumeti in upravljati sedanji in morebitni prihodnji učinek ESG tveganj na njihovo izpostavljenost kreditnemu tveganju, vrednotenje njihovih pozicij, ki so izpostavljene tržnemu tveganju, zlasti za namene preudarnega vrednotenja, na njihov profil likvidnostnega tveganja in blažilnike ter na njihova operativna tveganja (tudi pravdna tveganja) in tveganja ugleda, tudi z uporabo v prihodnost usmerjenih analiz.

5.6.1. Kreditno tveganje

Za namene vključevanja ESG tveganj v politike in postopke upravljanja kreditnega tveganja, kot je določeno v odstavku 56 smernic EBA o odobravanju in spremljanju kreditov, bi morale institucije zagotoviti, da se njihove kreditne sektorske politike, ki odražajo ESG tveganja, ustrezno prenašajo navzdol in da so prevedene v jasna merila za odobritev, ki so na voljo zaposleni m na poslovnih področjih in nosilcem odločanja o kreditih, ter zagotoviti, da so ESG tveganja vključena v okvir za spremljanje kreditnega tveganja.

Kar zadeva okoljska tveganja, bi morale institucije v svoje politike in postopke vključiti kombinacijo kvalitativnih in kvantitativnih vidikov. Na podlagi svoje ocene pomembnosti in nagnjenosti k prevzemanju tveganj bi morale določiti kvantitativne metrike za kreditno tveganje, ki zajemajo najpomembnejše segmente strank, vrste zavarovanja s premoženjem in instrumente za zmanjševanje tveganja. 5.6.2. Tržno tveganje

Kar zadeva tržno tveganje, bi morale institucije proučiti, kako bi lahko ESG tveganja vplivala na vrednost finančnih instrumentov v njihovem portfelju, ovrednotiti morebitno tveganje izgub v svojem portfelju in povečane nestanovitnosti vrednosti svojega po rtfelja, ter vzpostaviti učinkovite postopke za nadzor ali zmanjšanje s tem povezanih vplivov kot del okvira upravljanja tržnih tveganj, po potrebi vključno s pregledom nagnjenosti k prevzemanju tveganj v trgovalni knjigi in določitvijo notranjih omejitev za pozicije ali izpostavljenosti strank.

5.6.3. Likvidnostno tveganje in tveganje financiranja

Kar zadeva likvidnostno tveganje in tveganje financiranja, bi morale institucije vsaj proučiti, kako bi ESG tveganja lahko vplivala na neto denarne odlive (npr. povečano črpanje kreditnih linij) ali vrednost sredstev, ki predstavljajo njihove likvidnostne rezerve, in po potrebi te učinke vključiti v kalibracijo svojih likvidnostnih rezerv ali okvir upravljanja likvidnostnih tveganj.

Poleg tega bi morale institucije, kar zadeva okoljska tveganja, proučiti, kako bi ta tveganja lahko vplivala na razpoložljivost in/ali stabilnost njihovih virov financiranja, in to upoštevati pri upravljanju tveganja financiranja. V ta namen bi morale upoštevati različne časovne horizonte ter običajne in neugodne razmere, ki bi morale med drugim odražati tudi možne učinke okoljskih tveganj na tveganja ugleda, otežen ali dražji dostop do tržnega financiranja in/ali pospešeno dvigovanje vlog.

5.6.4. Operativna tveganja in tveganja ugleda

Kar zadeva operativno tveganje, bi morale institucije proučiti, kako bi lahko ESG tveganja vplivala na različne vrste regulativnih dogodkov operativnega tveganja iz člena 317 Uredbe (EU) št. 575/2013 in na njihovo zmožnost nadaljnjega zagotavljanja kritičnih dejavnosti, ter vključiti pomembna ESG tveganja v svoj okvir upravljanja operativnih tveganj.

Kar zadeva okoljska tveganja, bi morale institucije:

• a) v svojih evidencah izgub iz operativnega tveganja opredeliti in označiti izgube, povezane z okoljskimi tveganji, v skladu s taksonomijo tveganj in metodologijo za razvrstitev škodnih dogodkov, določeno v regulativnih tehničnih standardih, ki jih je sprejela Komisija v skladu s členom 317(9) Uredbe (EU) št. 575/2013;
• b) razviti postopke za ocenjevanje in upravljanje verjetnosti in vpliva pravdnih tveganj, povezanih z okoljem;
• c) uporabiti analizo scenarijev, da ugotovijo, kako lahko dejavniki fizičnega tveganja vplivajo na njihovo neprekinjeno poslovanje, in
• d) upoštevati pomembna okoljska tveganja pri pripravi načrtov neprekinjenega poslovanja .

Kar zadeva tveganja ugleda, bi morale institucije upoštevati in upravljati vpliv ESG tveganj na njihov ugled, med drugim tudi tako, da proučijo morebitna tveganja, povezana s posojanjem podjetjem in vlaganjem v podjetja, ki bi lahko bila izpostavljena spornimi praksami, povezanim z ESG, kot so kršitve socialnih ali človekovih pravic. Kadar je to primerno, bi morale upoštevati tudi tveganja ugleda, povezana z neizpolnjevanjem njihovih zavez na področju trajnostnosti ali načrtov prehoda ali z (zaznano) pomanjkljivo verodostojnostjo takih zavez in načrtov.

Institucije bi morale v okviru upravljanja tveganja ravnanja, pravdnih tveganj in tveganja ugleda vzpostaviti zanesljive postopke za ugotavljanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ki izhajajo iz praks zelenega zavajanja ali zaznanih praks zelenega za vajanja, pri čemer bi morale upoštevati splošna načela, določena v oddelku 2.1 končnega poročila organa EBA o spremljanju in nadzoru zelenega zavajanja¹⁶ . V ta namen bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da je komunikacija, povezana s trajnostnostjo, poštena in jasna ter ni zavajajoča, trditve, povezane s trajnostnostjo, pa točne, utemeljene in posodobljene, da pošteno predstavljajo celovit profil institucije ali profil produkta in so razumljivo predstavljene. To bi bilo treba storiti na ravni institucij (npr. v zvezi z zavezami na področju trajnostnosti, vključno s cilji, usmerjenimi v prihodnost) in na ravni produktov ali dejavnosti (npr. v zvezi s produkti in dejavnostmi, ki se tržijo kot trajnostni), vključno s spremljanjem razvoja zakonodaje , tržnih praks in polemik glede domnevnih praks zelenega zavajanja.

5.6.5. Tveganje koncentracije

¹⁶ Končno poročilo organa EBA o spremljanju in nadzoru zelenega zavajanja (EBA/REP/2024/09).

V zvezi s tveganjem koncentracije bi morale institucije upoštevati in upravljati tveganja, ki jih povzročajo koncentracije izpostavljenosti ali zavarovanja s premoženjem pri posameznih nasprotnih strankah, skupinah povezanih nasprotnih strank ali v nekaterih panogah, gospodarskih sektorjih ali geografskih regijah, ki so lahko bolj dovzetni za ESG tveganja. Pri opredelitvi tveganj koncentracije, povezanih z ESG dejavniki, bi morale upoštevati velikost in/ali deleže svojih izpos tavljenosti, na katere bi lahko vplivala ESG tveganja, glede na skupne izpostavljenosti in kot delež temeljnega kapitala. Upoštevati bi morale več dejavnikov ESG, med katerimi so emisije toplogrednih plinov, sektorske značilnosti, dovzetnost geografskih območij za fizična tveganja ter s ocialne ali upravljavske pomanjkljivosti ali sporne prakse, ugotovljene v jurisdikcijah, v katerih se nahajajo izpostavljenosti ali zavarovanja s premoženjem, pa tudi razpoložljivost dejavnikov za zmanjševanje tveganja. Oceniti bi morale, ali in kako tvega nje koncentracije, povezano z ESG tveganji, povečuje predhodno finančno ranljivost izpostavljenosti.