5.1. Kanali prenosa

Institucije bi morale na podlagi opazovanja in presoje opredeliti najpomembnejše kanale prenosa, prek katerih lahko okoljska tveganja vplivajo na njihove izpostavljenosti. V ta namen bi morale uvesti strukturiran in dobro dokumentiran postopek ter ga redno pregledovati.

Institucije bi morale opredeliti zanesljive vire podatkov ter uporabljati pregledne metodologije in jasno oblikovane predpostavke. V skladu z oddelkom 4.2 smernic za upravljanje okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) tveganj bi morale potrebne podatke zbirati na podlagi ocene njihove pomembnosti.

Da bi lahko institucije opredelile kanale prenosa okoljskih tveganj, bi morale opredeliti ustrezne dejavnike tveganja, pri tem pa upoštevati tako tveganja prehoda kot tudi fizična tveganja. Nedokončen seznam možnih mikro in makro kanalov prenosa je predsta vljen v Prilogi.

Institucije bi morale oceniti, v kolikšni meri so lahko njihove nasprotne stranke posredno izpostavljene okoljskim tveganjem prek svoje vrednostne verige ali prek morebitnih učinkov prelivanja na lokalno gospodarstvo, pri čemer bi morale začeti z največjim i ali najbolj koncentriranimi nasprotnimi strankami. Kadar se taki posredni vplivi ocenijo kot pomembni, bi morale institucije razmisliti o njihovem upoštevanju pri ustreznih kanalih prenosa.

Glede na časovni okvir analize bi morale institucije upoštevati morebitne dejavnike zmanjšanja ali povečanja tveganja. Ti lahko vključujejo:

• a. zasebno in javno zavarovalno kritje – ob upoštevanju obstoječih in morebitnih prihodnjih vrzeli v zavarovalnem kritju;
• b. redna prizadevanja nasprotnih strank in njihove v prihodnost usmerjene strategije, povezane z blažitvijo podnebnih sprememb in/ali prilagajanjem nanje (npr. načrti prehoda, če so na voljo), vključno s tveganji, ki izhajajo iz morebitnega neuspeha ali zamud e pri učinkovitem izvajanju takega prehoda/prilagoditve, ter
• c. ustrezne lokalne ali nacionalne prilagoditvene ukrepe, pri čemer je potrebna previdnost, da se institucije ne zanašajo na preveč optimistične nacionalne ukrepe ali državne programe finančne podpore.

Institucije bi morale oceniti, kako se tveganja prehoda in fizična okoljska tveganja širijo prek ustreznih kanalov prenosa ter kako se odražajo v uveljavljenih kategorijah tveganja, med drugim v:

• a. tveganju poslovnega modela in strateškem tveganju (npr. višji stroški tveganja in nižja dobičkonosnost);
• b. kreditnem tveganju (npr. neplačilo nasprotnih strank ali povečana verjetnost neplačila, vpliv na vrednost zavarovanja s premoženjem);
• c. tržnem tveganju (npr. padec vrednosti finančnih sredstev, povečana volatilnost, povečanje kreditnih razlik pri nekaterih sredstvih);
• d. likvidnostnem tveganju (npr. težave pri dostopu do financiranja ali unovčenju sredstev, povečane likvidnostne potrebe strank) in
• e. operativnem tveganju (npr. nenadne ali postopno naraščajoče motnje v procesih, vključno s pomanjkanjem osebja in izpadi informacijskih sistemov).