7.2. Določitev zahteve v okviru stebra 2 za tveganja, ki niso tveganje prevelikega finančnega vzvoda (P2R)

Pristojni organi bi morali določiti P2R za tveganja, ki niso tveganje prevelikega finančnega vzvoda, kadar ugotovijo, da je institucija v katerem koli od položajev iz člena 104a(1) Direktive 2013/36/EU, vključno zlasti s:

• a. tveganjem nepričakovanih izgub in pričakovanih izgub, ki niso ustrezno krite z rezervacijami, v 12-mesečnem obdobju (razen kadar Uredba (EU) št. 575/2013 določa kapitalske zahteve v drugačnem obdobju), s katerimi se soočajo posamezne institucije zaradi svojih dejavnosti, vključno s tistimi, ki odražajo vpliv določenih gospodarskih in tržnih gibanj;
• b. pomanjkljivostmi modela za notranje pristope za izračun kapitalskih zahtev (v nadaljnjem besedilu: pomanjkljivosti regulativnega modela), kot so ocenjene v okviru člena 101 Direktive 2013/36/EU, razen tistih, ki so že krite z dejstvom, da je institucija postala zavezana spoštovati izstopni prag v skladu s členom 92 Uredbe št. 575/2013;
• c. pomanjkljivostmi notranjega upravljanja, vključno z ureditvami notranje kontrole in drugimi pomanjkljivostmi, ter tveganjem, ki izhaja iz poslovnega modela institucije, ugotovljenim na podlagi ocene tveganja iz naslovov 4 do 6, kadar drugi nadzorniški ukrepi niso bili učinkoviti ali se štejejo za nezadostne za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

7.2.1. Določanje dodatnega kapitala za kritje nepričakovanih izgub

Pristojni organi bi morali pri določanju P2R za tveganje nepričakovanih izgub v skladu s točko (a) naslednjega odstavka upoštevati vsako vrsto tveganja, ki lahko ogrozi kapitalsko pozicijo institucije. Pristojni organi bi morali določiti P2R za kritje tveganja nepričakovanih izgub, tako da določijo kapital, ki se šteje za ustrezen za kritje vrste tveganja, in odbijejo ustrezni del P1R.

Pristojni organi bi morali za vsako tveganje posebej določiti zneske kapitala, ki se štejejo za ustrezne, in sicer tako, da ugotovijo, ocenijo in količinsko opredelijo tveganja, ki jim je institucija izpostavljena, ob upoštevanju njenega celotnega profila tveganja. Določitev zneskov kapitala, ki se štejejo za ustrezne, bi morala vključevati:

• a. tveganja, specifična za institucije, ali elemente tveganj, ki niso kriti s P1R;
• b. tveganja, specifična za institucije, ali elemente takih tveganj, ki niso zadostno kriti s P1R.

Pristojni organi bi morali zagotoviti, da znesek kapitala, ki se šteje za ustreznega za kritje vsakega tveganja, opredeljenega v skladu s členi 79 do 85 ter 87a Direktive 2013/36/EU, ni nižji od ustreznega dela veljavnega P1R, ki krije navedeno tveganje. V izjemnih primerih, ko je zlasti za majhne institucije pretirano obremenjujoče smiselno ločiti znesek kapitala, ki se šteje za ustreznega, za vsako tveganje posebej, bi morali pristojni organi po najboljših prizadevanjih izpolniti prvi stavek tega odstavka z uporabo izračunov ICAAP, nadzorniške presoje in drugih virov informacij.

Pristojni organi bi se morali pri ugotavljanju, oceni in količinski opredelitvi tveganj, ki jim je institucija izpostavljena, opreti na naslednje vire informacij:

• a. ICAAP in rezultate njegove ocene s strani pristojnega organa, vključno z izračuni ICAAP, kadar se štejejo za zanesljive ali delno zanesljive v skladu z odstavki 306 do 308;
• b. nadzorniško poročanje;
• c. rezultat nadzorniške ocene, vključno z vsemi ustreznimi prejšnjimi nadzorniškimi dejavnostmi, in primerjalne analize ter druge pomembne vhodne podatke, vključno s tistimi, ki izhajajo iz sodelovanja in dialoga z institucijo.

Pristojni organi bi morali ICAAP in rezultate njegove ocene upoštevati kot enega od ključnih vhodnih podatkov za opredelitev in ocenjevanje tveganj, pomembnih za institucijo. Pri določanju zneska kapitala, ki se šteje za ustreznega, in P2R po posameznih tveganjih bi bilo treba upoštevati izračune ICAAP, če se štejejo za zanesljive ali delno zanesljive, ter rezultate nadzorniške primerjalne analize in druge pomembne vhodne podatke, kot je primerno, vključno z nadzorniško presojo.

Za namene člena 98(1), točka (f), Direktive 2013/36/EU in določitve P2R bi morali pristojni organi oceniti in upoštevati učinke razpršitve, ki izhajajo iz geografskih, sektorskih ali katerih koli drugih zadevnih dejavnikov znotraj posamezne kategorije pomembnega tveganja (razpršitev znotraj tveganja). Kar zadeva posamezna tveganja za kapital, zajeta v Uredbi (EU) št. 575/2013, takšni učinki razpršitve ne bi smeli zmanjšati minimalnih kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu s členom 92 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Vendar bi bilo treba razpršitev med tveganji v različnih kategorijah, vključno s tistimi, zajetimi v Uredbi (EU) št. 575/2013 (razpršitev znotraj tveganja), šteti kot del določanja P2R.

Izračuni ICAAP

Pristojni organi bi morali oceniti zanesljivost izračunov ICAAP tako, da določijo, ali so:

• a. razčlenjeni: izračuni/metodologije bi morali omogočati razčlenitev izračunov glede na vrsto tveganja in ne bi smeli predstavljati le enega izračuna (ekonomskega kapitala), ki zajema vsa tveganja;
• b. verodostojni: uporabljeni izračuni/metodologije bi morali dokazano zajemati tveganje, ki ga želijo obravnavati (npr. pri izračunu tveganja kreditne koncentracije bi bilo treba uporabiti ustrezne razčlenitve sektorja, ki odražajo dejanske korelacije in sestave portfeljev), ter bi morali biti dovolj trdni, stabilni, občutljivi za tveganja in konservativni, da je z njimi mogoče ustrezno količinsko opredeliti izgube, povezane s tveganji. Takšni izračuni/metodologije bi morali biti skladni s strateškimi procesi institucij, vključno z nagnjenostjo institucij k prevzemanju tveganja;
• c. razumljivi: osnovni dejavniki in ključne predpostavke izračunov/metodologij bi morali biti jasno opredeljeni. Izračun po načelu „črne skrinjice“ ne bi smel biti sprejemljiv. Pristojni organi bi morali zagotoviti, da institucija pojasni ključne uporabljene predpostavke, vključno z vsaj časovnim obdobjem, ravnmi zaupanja, predpostavkami glede korelacij, ključnimi parametri, najslabšimi področji uporabljenih modelov ter načinom, kako se te predpostavke upoštevajo in popravijo v končnem izračunu ICAAP;
• d. primerljivi: v izračunih/metodologijah bi morale biti jasno navedene glavne predpostavke v smislu splošne ravni konservativnosti, obdobij posedovanja/obdobij tveganja in ravni zaupanja (ali enakovredne mere), da se omogoči prilagoditev, ki jo lahko zahtevajo ali sprejmejo pristojni organi, da se olajšata primerljivost s primerljivimi subjekti in nadzorniška primerjalna analiza.

Pristojni organi bi morali oceniti tudi zanesljivost izračunov ICAAP, tako da jih primerjajo z rezultatom nadzorniških primerjalnih vrednosti za enaka tveganja, in druge pomembne vhodne podatke.

Izračun ICAAP bi bilo treba šteti za delno zanesljivega, kadar se kljub neizpolnjevanju vseh meril iz odstavka 306 izračun še vedno zdi zelo verodostojen, čeprav bi moralo to veljati le izjemoma in bi morali biti poleg tega sprejeti ukrepi za izboljšanje pomanjkljivosti, ugotovljenih pri izračunu ICAAP.

Nadzorniške primerjalne vrednosti in drugi pomembni vhodni podatki

Pristojni organi bi morali razviti in uporabiti nadzorniške primerjalne vrednosti za posamezno tveganje kot način za preskušanje izračunov ICAAP za pomembna tveganja ali elemente teh tveganj, ki niso zajeti ali niso zadostno zajeti z Uredbo (EU) št. 575/2013, ali za nadaljnje podpiranje določanja P2R po posameznih tveganjih, zlasti kadar se izračuni ICAAP za ta pomembna tveganja ali elemente takih tveganj štejejo za nezanesljive ali niso na voljo.

Razviti bi bilo treba nadzorniške primerjalne vrednosti, da se zagotovi preudaren, dosleden (tj. kot je ustrezno, umerjen na enakovredna obdobja posedovanja/obdobja tveganja in ravni zaupanja v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013), pregleden in primerljiv ukrep za izračun kapitala, ki se šteje za ustreznega za določeno vrsto tveganja, in njegovo primerjavo med institucijami.

Pristojni organi bi morali pri uporabi nadzorniških primerjalnih vrednosti upoštevati poslovni model institucij in jih, kolikor je to primerno, dopolniti z uporabo nadzorniške presoje, da se upoštevajo vidiki, specifični za poslovni model in institucijo.

Pristojni organi bi morali uporabiti druge pomembne vhodne podatke v podporo določanju P2R po posameznih tveganjih. Drugi pomembni vhodni podatki lahko vključujejo rezultate ocen tveganja (v skladu z merili iz naslova 6), primerjave med primerljivimi subjekti, vključno s poročili in merili uspešnosti, ki jih izda organ EBA.

Drugi pomembni vhodni podatki bi morali spodbuditi pristojni organ, da ponovno oceni ustreznost/zanesljivost ICAAP/nadzorniških primerjalnih vrednosti za posamezno tveganje in/ali prilagodi rezultat, kadar obstajajo dvomi glede njegove točnosti.

Za zagotovitev skladnosti pri določanju P2R bi morali pristojni organi uporabiti enake skupine primerljivih subjektov, vzpostavljene za analizo tveganj za kapital iz naslova 6.

Kadar pristojni organi pri določanju P2R upoštevajo nadzorniške primerjalne vrednosti in druge pomembne vhodne podatke, bi morali v okviru dialoga z institucijo instituciji pojasniti utemeljitev in splošna osnovna načela, na katerih temeljijo uporabljeni vhodni podatki.

7.2.2. Določanje kapitala ali drugih ukrepov za kritje pomanjkljivosti regulativnega modela, ki niso krite z dejstvom, da je institucija postala zavezana spoštovati izstopni prag

Če pristojni organi med rednim pregledovanjem notranjih pristopov za izračun kapitalskih zahtev ugotovijo pomanjkljivosti modela, ki bi lahko povzročile podcenjevanje P1R, bi morali določiti P2R le, kadar se ugotovi, da je to primernejše od drugih nadzorniških ukrepov. Pristojni organi bi morali določiti P2R za kritje teh pomanjkljivosti le:

• a. če jih v okviru P1R ni mogoče obravnavati z drugimi nadzorniškimi ukrepi, kot je zahteva, da institucije prilagodijo svoje modele ali uporabijo ustrezno mero konservativnosti pri svojih ocenah;
• b. z upoštevanjem, ali je institucija postala zavezana spoštovati izstopni prag v skladu s členom 92 Uredbe (EU) št. 575/2013, in če je tako, bi morali ravnati, kot je pojasnjeno v naslednjem odstavku.

Tak P2R bi bilo treba določiti le kot začasen ukrep, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.

Ko institucija postane zavezana spoštovati izstopni prag, kot je določeno v členu 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morali pristojni organi:

• a. zagotoviti, da se nominalni znesek P2R ne poveča samodejno, ker je institucija postala zavezana spoštovati izstopni prag (v nadaljnjem besedilu: začasna zgornja meja), v skladu s členom 104a(6), točka (a), Direktive 2013/36/EU. V ta namen se bo veljavni odstotek P2R, ki ga je pristojni organ prej sporočil instituciji po zadnjem ciklu SREP, uporabil za znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga (U-TREA) institucije, kot je določeno v členu 92(4) Uredbe (EU) št. 575/2013. Ta pristop bo veljal do izvedbe pregleda, opisanega v točki b;
• b. nemudoma in najpozneje do končnega datuma naslednjega SREP pregledati P2R, naložen instituciji v skladu s členom 104(1), točka (a), Direktive 2013/36/EU. V okviru tega pregleda bi morali pristojni organi:
• i. odstraniti vsak del P2R, ki bi lahko kril pomanjkljivosti regulativnega modela za izračun kapitalskih zahtev, ki so že krite z izstopnim pragom, da se odpravijo morebitni učinki dvojnega štetja;
• ii. preučiti, ali obstajajo aritmetični učinki (tj. kadar povečanje nominalnega zneska P2R ni posledica povečanja tveganja, temveč tega, da je P2R izražen kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju) na nominalni znesek P2R, ki izhajajo iz samodejnega povečanja zneska skupne izpostavljenosti tveganju zaradi dejstva, da je institucija postala zavezana spoštovati izstopni prag, in jih po potrebi odstraniti;
• c. institucijam sporočiti veljavne kapitalske zahteve po pregledu iz točke b, pri čemer bi morali zlasti poudariti morebitne ugotovitve v zvezi z elementi dvojnega štetja. Pristojni organi lahko od institucij zahtevajo tudi, da pri poročanju v okviru stebra 3 razkrijejo vpliv bodisi začasne zgornje meje bodisi pregleda dvojnega štetja – odvisno od tega, kaj velja na referenčni datum – na sporočeni P2R.

Za namene prejšnjega odstavka bi morali pristojni organi spodbujati institucije, naj jih v zgodnji fazi obvestijo, kdaj naj bi predvidoma (na podlagi ocen) lahko postale zavezane spoštovati izstopni prag. Namen tega je, da se čim bolj olajša pregled elementov dvojnega štetja, opisan v prejšnjem odstavku.

Pristojni organi bi morali izvesti pregled, opisan v odstavku 317, ko institucija prvič postane zavezana spoštovati izstopni prag. Po zaključku tega pregleda se začasna zgornja meja za P2R ne uporablja, P2R, ki so ga sporočili pristojni organi, pa se uporablja za znesek skupne izpostavljenosti tveganju z upoštevanjem izstopnega praga. Pristojni organi bi morali upoštevati dejstvo, da se, dokler je institucija zavezana spoštovati izstopni prag, ne smejo uvesti dodatne kapitalske zahteve, ki bi pomenile dvojno štetje tveganj, ki so že v celoti krita z dejstvom, da je institucija zavezana spoštovati izstopni prag, v skladu s členom 104a(8) Direktive 2013/36/EU ter v skladu z odstavkom 294.

7.2.3. Določanje kapitala ali drugi ukrepi za kritje drugih pomanjkljivosti

Pristojni organi bi morali določiti P2R za kritje pomanjkljivosti, ugotovljenih na podlagi ocene tveganja iz naslovov 4 do 6, kadar drugi nadzorniški ukrepi niso bili učinkoviti ali se štejejo za nezadostne za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Pristojni organi bi morali tak P2R določiti le kot začasen ukrep, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo.

Pristojni organi bi morali določiti P2R za kritje tveganja financiranja, opredeljenega na podlagi ocene tveganja iz naslova 8, kadar se ugotovi, da je to primernejše od drugih nadzorniških ukrepov.

Če institucija večkrat ne vzpostavi ali ne vzdržuje ustrezne ravni kapitala za kritje P2G, bi morali pristojni organi najpozneje dve leti po kršitvi smernic določiti P2R za kritje tega dodatnega tveganja. Pristojni organi lahko to odločitev odložijo, če institucijam dovolijo, da v skladu z odstavkoma 4522 in 453 zaradi gospodarskih ali tržnih razmer ali okoliščin, specifičnih za posamezne institucije, poslujejo pod ravnjo iz smernic. 7.2.4. Določanje sestave zahtev v okviru stebra 2

Pristojni organi se lahko po potrebi in ob upoštevanju posebnih okoliščin institucije odločijo, da od institucije zahtevajo, da P2R krije z višjo kakovostjo kapitala, kot je navedena v členu 104a(4) Direktive 2013/36/EU⁴² . Ta odločitev bi morala biti jasno utemeljena, pri čemer bi bilo treba predstaviti posebne okoliščine, ki so privedle do nje. Pristojni organi bi se morali v svojih utemeljitvah sklicevati na elemente, kot so:

• a. posebna narava institucije, njena delniška struktura in po potrebi struktura skupine, ki lahko vplivajo na možnost zbiranja kapitala;
• b. posebna narava tveganj, s katerimi se sooča institucija, ki lahko povzroči posebno hitro izčrpanje navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

⁴² Najmanj 56,25 % navadnega lastniškega temeljnega kapitala in najmanj 75 % temeljnega kapitala.