10. Consistency with VaR methodology

Metodologija tvegane vrednosti za izjemne situacije mora temeljiti na metodologiji trenutne tvegane vrednosti, pri čemer se zahtevajo posebne tehnike, kadar je to primerno, za prilagoditev modela trenutne tvegane vrednosti meri tvegane vrednosti za izjemne situacije. Vsak dejavnik tveganja, ki se pojavi v modelu tvegane vrednosti, se mora zato kazati v modelu tvegane vrednosti za izjemne situacije.

Kar zadeva standarde, uporabljene pri obeh merah, lahko institucije poleg standardov, ki jih določa direktiva CRD (na primer 99-odstotna raven zaupanja), razmislijo o uporabi povečanja z „kvadratnim korenom časa“ za izračun 10-dnevne mere tvegane vrednosti za izjemne situacije. Vendar mora postopek vrednotenja notranjih modelov glede na nekatere znane omejitve v zvezi s faktorjem podaljšanja vključevati analizo, ki dokazuje, da so predpostavke v zvezi z uporabo pravila „kvadratnega korena časa“ ustrezne.

Medtem ko za model tvegane vrednosti za izjemne situacije veljajo nekateri trenutni standardi tvegane vrednosti, se lahko drugi razlikujejo zaradi izrecnih zahtev direktive ali metodoloških neskladnosti v zvezi z zasnovo tvegane vrednosti za izjemne situacije. To zlasti velja na naslednjih področjih:

• (i) Dolžina obdobja izjemnih situacij

Ker mora obdobje izjemnih situacij trajati najmanj 12 mesecev, niso dovoljeni nikakršni ukrepi za skrajšanje ali podaljšanje navedenega obdobja izjemnih situacij zaradi potrebe po skladnosti med tvegano vrednostjo in tvegano vrednostjo za izjemne situacije.

• (ii) Zahteva po testiranju za nazaj

Multiplikator m s, ki se uporabi za kapitalske zahteve, mora biti najmanj 3 in se poveča za plus faktor med 0 in 1, kar je odvisno od rezultatov testiranja tvegane vrednosti za nazaj. Vendar testiranje za nazaj samo po sebi ni zahteva za določanje mere tvegane vrednosti za izjemne situacije.

• (iii) Pogostost izračuna mere tvegane vrednosti za izjemne situacije

Ker direktiva CRD določa, da se mera tvegane vrednosti za izjemne situacije izračuna najmanj tedensko, se lahko institucije odločijo mero izračunati pogosteje, na primer dnevno, da bi se ujemale s pogostostjo za tvegano vrednost.

Če se institucije na primer odločijo za tedenski izračun mere tvegane vrednosti za izjemne situacije in če se predpostavlja, da je enodnevna mera tvegane vrednosti za izjemne situacije podaljšana do deset dni, potem za dnevni izračun kapitalskih zahtev na podlagi notranjih modelov velja naslednje:

• a) enaka mera tvegane vrednosti za izjemne situacije se uporabi za pet naslednjih delovnih dni po uporabi modela tvegane vrednosti za izjemne situacije;
• b) za izračun povprečnih mer tvegane vrednosti za izjemne situacije v preteklih 60 delovnih dneh morajo institucije uporabiti 12 preteklih mer tvegane vrednosti za izjemne situacije;
• c) institucija mora biti sposobna dokazati, da je njen portfelj v določenem dnevu v tednu, izbranem za izračun mere tvegane vrednosti za izjemne situacije, reprezentativen za portfelj v tistem tednu in da izbrani portfelj ne povzroča sistematičnega podcenjevanja mere tvegane vrednosti za izjemne situacije, če se izračunava tedensko. Zadostuje na primer dokaz, da tvegana vrednost ni sistematično nižja na dan v tednu, ki je izbran za izračun mere tvegane vrednosti za izjemne situacije.

Standardi tvegane vrednosti za izjemne situacije se lahko razlikujejo od standardov tvegane vrednosti v drugih okoliščinah, če so prisotne metodološke neskladnosti med modelom trenutne tvegane vrednosti in modelom tvegane vrednosti za izjemne situacije. Med take primere spadajo spremembe v metodologiji za tvegano vrednost, ki jih ni mogoče prenesti v mere tvegane vrednosti za izjemne situacije, in uporaba lokalnega vrednotenja (analiza občutljivosti/približki), ki je v nasprotju s celovitim prevrednotenjem, ki je prednostni pristop za tvegane vrednosti za izjemne situacije.

Splošno pravilo je, da se morajo spremembe v modelu tvegane vrednosti ali metodologiji tvegane vrednosti institucije kazati v spremembah modela oziroma metodologije, ki se uporablja za izračun mere tvegane vrednosti za izjemne situacije.

Če lahko institucija v izjemnih okoliščinah dokaže, da izboljšav v metodologiji za trenutno tvegano vrednost ne more vključiti v izračun mere tvegane vrednosti za izjemne situacije, je treba take okoliščine dokumentirati, institucija pa mora biti sposobna dokazati, da je učinek (na primer v smislu tvegane vrednosti ali kapitalskih zahtev), ki je posledica nevključitve trenutnega razvoja na področju tvegane vrednosti v mero tvegane vrednosti za izjemne situacije, omejen.

Kadar se v modelu tvegane vrednosti namesto celovitega prevrednotenja uporablja občutljivost, mora zadevna institucija dokazati, da je ta pristop ustrezen za tvegane vrednosti za izjemne situacije tudi v primeru obsežnejših šokov. Pri pristopu za mero tvegane vrednosti za izjemne situacije, ki temelji na občutljivosti, se lahko zahteva, da so vključeni izvedeni finančni instrumenti/konveksnost višjega reda.

Vse lestvice prevrednotenja ali promptne matrike/matrike nestanovitnosti je treba pregledati in razširiti tako, da se med dejavnike tveganja vključijo obsežnejši šoki kot v scenarijih izjemnih situacij. Zaželeno je, da se za tvegane vrednosti za izjemne situacije uporabi celovito prevrednotenje, pri čemer se šoki uporabijo hkrati za vse dejavnike tveganja.

Kar zadeva kalibracijo glede na tržne podatke, se postopek „odstranitve trenda“ ne šteje za potrebnega za tvegane vrednosti za izjemne situacije. V primeru znatnih gibanj v tržnih podatkih je uporaba antitetičnih podatkov bolj zaželena kot "odstranitev trenda".

V spodnji preglednici so povzeta glavna vprašanja, opisana zgoraj, v zvezi s stopnjo skladnosti med metodološkimi vidiki mer trenutne tvegane vrednosti in tvegane vrednosti za izjemne situacije. Ali je potrebna skladnost med merami tvegane vrednosti in tvegane vrednosti za izjemne situacije?

Da za ... Ne za ... Predmet potrditve

obdobje uporabe približkov