Naslovom II

Institucije v vlogi originatorja naj pristojnemu organu zagotovijo vse zahtevane informacije o listinjenjih, na katerih nameravajo dokazati prenos pomembnega deleža tveganja, da lahko pristojni organi opravijo oceno prenosa pomembnega deleža tveganja na tretje osebe v skladu z naslovi od I do III teh smernic.

Institucije v vlogi originatorja naj zadevni pristojni organ uradno obvestijo vsaj o vseh listinjenjih, na katerih nameravajo dokazati prenos pomembnega deleža tveganja, ki po strukturi in sestavi portfelja ni podoben predhodnim poslom, o katerih jih je institucija uradno obvestila .

12. Upravljanje in politike na področju ocen prenosa pomembnega deleža tveganja

Institucije v vlogi originatorja naj vzpostavijo postopek upravljanja za ocenjevanje poslov, za katere se zahteva prenos pomembnega deleža tveganja. Ta postopek naj vključuje po drobnosti o zadevnih odborih, morebitnih notranjih postopkih odobritve ter dokazih o ustrezni vključitvi deležnikov ter ustrezni revizijski sledi dokumentacije.

Institucije v vlogi originatorja naj imajo ustrezne sisteme in kontrole za prenos pomembnega d eleža tveganja prek listinjenja, vključno z rednim spremljanjem zahtev za prenos pomembnega deleža tveganja, vsaj vsako četrtletje, med zapadlostjo zadevnih poslov.

Institucije v vlogi originatorja naj sprejmejo politike in metodologije, ki zagotavljajo stalno skladnost z vsemi zahtevami glede prenosa pomembnega deleža tveganja v skladu s členoma 243 in 244 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Institucije v vlogi originatorja naj sprejmejo politike in metodologije, ki zagotavljajo, da je morebitno zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki jih dosežejo z listinjenjem, utemeljeno s sorazmernim prenosom kreditnega tveganja na tretje osebe.

Politike institucij v vlogi originatorja na področju prenosa pomembnega deleža tveganja naj bodo vključene v njihove splošnejše strategije o razporeditvi kapitala. Zlasti naj bo v politikah institucij v vlogi originatorja na področju prenosa kreditnega tveganja in pomembnega deleža tveganja na tretje osebe določen način uskladitve poslov, za katere se zahteva prenos pomembnega deleža tveganja, s splošnimi strategijami institucij v vlogi originatorja na področju upravljanja tveganj in razporeditvijo notranjega kapitala.

Institucije v vlogi originatorja naj ocenijo tveganja, vključena v morebitne posle, za katere se zahteva prenos pomembnega deleža tveganja, vključno z oceno tveganja osnovnih sredstev, oceno strukture listinjenja, ob upoštevanju kreditnega tveganja tranš in drugih zadevnih dejavnikov, ki vplivajo na vsebino prenosa kreditnega tveganja.

Institucije v vlogi originatorja naj pri oceni prenosa pomembnega deleža tveganja upoštevajo tudi, ali je morebitno zmanjšanje kapitalskih zahtev v skladu z doseženim prenosom ekonomskega kreditnega tveganja, na primer s primerjavo učinkov listinjenja na ekonomski kapital institucij v vlogi originatorja in kapitalske zahteve institucij v vlogi originatorja.

Institucije v vlogi originatorja naj analizirajo, ali si lahko glede na dobiček, kapital in splošno finančno stanje razumno privoščijo plačilo premij v okviru zadevnih poslov.

14. Druge zahteve

Institucije v vlogi originatorja naj uporabljajo ustrezne metode in postopke za oceno in dokaz prenosa pomembnega deleža tveganja.

Institucije v vlogi originatorja naj pri oceni prenosa pomembnega deleža tveganja ocenijo pričakovano izgubo (EL) in nepričakovano izgubo (UL) listinjenih sredstev med zapadlostjo posla.

Institucije v vlogi originatorja naj upoštevajo strukturo posla in strukturne lastnosti listinjenja, na primer, ali je transakcija gotovinska ali sintetična in ali obstajajo morebitne tehnike varovanja ali neusklajenosti zapadlosti.

Institucije v vlogi originatorja naj za opredelitev dejavnikov, ki lahko negativno vplivajo na prenos kreditnega tveganja in prenos pomembnega deleža tveganja na tretje osebe, ocenijo stopnjo zmanjšanja kreditnega tveganja ali prenosa kreditnega tveganja posla ob upoštevanju tudi naslednjih dejavnikov, če je ustrezno:

• a. primerjave trenutne vrednosti premij in drugih stroškov, ki še niso priznani v lastnih sredstvih, z izgubami zavarovanih izpostavljenosti na podlagi različnih stresnih scenarijev;
• b. oblikovanja cene posla glede na tržne cene, vključno z ustreznim upoštevanjem plačil premij;
• c. časovnega okvira plačil v okviru posla, vključno z morebitnimi razlikami v časovnem okviru med rezervacijami za zavarovane izpostavljenosti ali odpisi zavarovanih izpostavljenosti institucij v vlogi originatorja ter plačili prodajalca zavarovanja;
• d. pregleda ustreznih datumov nakupov za oceno verjetnega trajanja zagotovljenega kreditnega zavarovanja glede na morebitni časovni okvir prihodnjih izgub na zavarovanih izpostavljenostih;
• e. ocene kreditnega tveganja nasprotne stranke, zlasti analize, ali bi lahko nekatere okoliščine povečale odvisnost institucij v vlogi originatorja od nasprotne stranke, ki zagotovi kreditno zavarovanje, ob hkratni oslabitvi zmožnosti nasprotne stranke za izpolnitev svojih obveznosti;
• f. narave povezave med različnimi subjekti, vključenimi v posel (originator, organizator, vlagatelji, prodajalec zavarovanja itd.);
• g. obstoja implicitnih oblik kreditne izboljšave;
• h. velikosti vmesnih in podrejenih tranš glede na profil kreditnega tveganja osnovnih izpostavljenosti ter
• i. ocene kreditnega tveganja osnovnih sredstev: to bi bilo mogoče doseči z uporabo težkih razmer za osnovna sredstva, oceno plačilnega profila izpostavljenosti kreditnemu tveganju osnovnih sredstev, ovrednotenjem ključnih dejavnikov kreditnega tveganja (tj. izguba ob neplačilu (LGD), verjetnost neplačila (PD), vrednost izpostavljenosti (EAD) itd.).