4. Smernice o politikah in praksah prejemkov

1.1. Institucije bi morale pri oblikovanju in izvajanju politik in praks prejemkov upoštevati pravice in interese potrošnikov. Institucije bi morale zlasti zagotoviti, da denarne in/ali nedenarne oblike prejemkov ne uvajajo spodbud, pod vplivom katerih bi zadevne osebe na škodo potrošnikov dajale prednost lastnim interesom ali interesom institucije.

1.2. Pri oblikovanju politik in praks prejemkov bi morale institucije proučiti, ali te politike in prakse predstavljajo tveganje za oškodovanje potrošnikov, in zagotoviti, da ta tveganja ne nastanejo. 1.3. Pri oblikovanju politik in praks prejemkov bi morale sodelovati kadrovske funkcije institucij. Poleg tega bi morale funkcije obvladovanja tveganj in zagotavljanja skladnosti, kjer so vzpostavljene, zagotoviti dejanski prispevek k oblikovanju politik in praks prejemkov.

1.4. Za namene ocenjevanja uspešnosti zadevne osebe bi morale institucije, ob upoštevanju pravic in interesov potrošnikov, v politikah in praksah prejemkov opredeliti ustrezna merila za ocenjevanje uspešnosti.

1.5. Pri oblikovanju politik in praks prejemkov bi morale institucije upoštevati tako kvalitativna kot kvantitativna merila za določanje ravni variabilnih prejemkov, da bi zagotovile, da se ustrezno upoštevajo pravice in interesi potrošnikov.

1.6. Institucije ne bi smele oblikovati politik in praks prejemkov, ki:

• a. prejemke povezujejo izključno s kvantitativnim ciljem za ponujanje ali zagotavljanje bančnih produktov in storitev ali
• b. spodbujajo ponujanje ali zagotavljanje posameznega produkta ali kategorije produktov na račun drugih produktov, kot so produkti, ki so donosnejši za institucijo ali za zadevno osebo, na škodo potrošnika.

1.7. Če politike in prakse prejemkov omogočajo variabilne prejemke, bi morale institucije zagotoviti, da je razmerje med fiksno in variabilno komponento prejemka ustrezno uravnoteženo ter upošteva pravice in interese potrošnikov. Poleg tega bi morale uvedene politike in prakse prejemkov dopuščati tudi izvajanje fleksibilne politike variabilnih prejemkov, vključno z možnostjo, da se, kjer je to primerno, variabilni del prejemkov ne izplača.

1.8. Institucije bi se morale izogibati nepotrebno kompleksnim politikam in praksam ter nejasnim kombinacijam različnih politik in praks.

2.1. Institucije bi morale dokumentirati prakse in politike prejemkov, jih hraniti za namene nadzora vsaj pet let od zadnjega dne veljavnosti in jih na zahtevo dati na voljo pristojnim organom. Ta dokumentacija bi morala med drugim vključevati:

• a) cilje politik in praks prejemkov institucij;
• b) zadevne osebe, ki spadajo na področje uporabe teh politik in praks;
• c) navedbo, kako so se politike prejemkov izvajale v praksi, zlasti tudi merila za variabilne prejemke, kjer se ti dodeljujejo. 2.2. Preden se zadevnim osebam dovoli, da potrošnikom ponujajo bančne produkte ali storitve, morajo biti jasno ter na preprost in pregleden način obveščene o politikah in praksah prejemkov, ki veljajo zanje.

2.3. Politike in prakse prejemkov bi morale biti zlahka dostopne vsem zadevnim osebam v instituciji.

3.1. Upravljalni organ potrdi politike in prakse prejemkov institucije in nosi končno odgovornost zanje.

3.2. Upravljalni organ bi moral glede politik in praks prejemkov institucije, kar zadeva izpolnjevanje teh smernic, za nasvet zaprositi odbor za prejemke, kjer je ta vzpostavljen.

3.3. Kjer je vzpostavljena funkcija za zagotavljanje skladnosti, bi ta morala potrditi, da so politike in prakse prejemkov skladne s temi smernicami.

3.4. Spreminjanje politik in praks prejemkov bi moralo biti dovoljeno le z dovoljenjem upravljalnega organa.

4.1 Institucije bi morale vsaj enkrat letno pregledati svoje politike in prakse prejemkov, da bi zagotovile skladnost s temi smernicami. Zlasti v primerih, ko institucija ugotovi, da bi lahko oblikovanje politik in praks prejemkov povzročilo preostalo tveganje za oškodovanje potrošnikov, kot je opredeljeno v odstavku 1.2 teh smernic, mora v okviru pregleda opredeliti, ali prihaja do teh preostalih tveganj in ali povzročajo škodo potrošnikom.

4.2 Kjer se v okviru pregleda izkaže, da politike in prakse prejemkov institucije ne delujejo tako, kot je predvideno ali predpisano, bi jih morala institucija spremeniti v skladu s temi smernicami.

4.3 Institucije bi morale vzpostaviti učinkovite mehanizme za preverjanje, ali se politike in prakse prejemkov upoštevajo, ter za odkrivanje in obravnavanje primerov neupoštevanja teh smernic.