5.3 PD calibration

Za namen izračuna enoletne stopnje neplačil, opredeljene v točki (78) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morale institucije zagotoviti celovitost kvantitativnih in kvalitativnih podatkov ter drugih informacij v zvezi z imenovalcem in števcem, kot sta opisana v odstavkih 73 in 74 ter uporabljena za izračun ugotovljene povprečne stopnje neplačil. Institucije bi morale zlasti zagotoviti, da so primerno hranjeni in razpoložljivi vsaj naslednji podatki za zadevno obdobje opazovanja iz odstavkov 82 in 83:

• (a) merila za opredelitev zadevne vrste izpostavljenosti, pokrite z obravnavan im model om PD;
• (b) merila za opredelitev umeritvenih segmentov;
• (c) dejavniki tveganja, uporabljeni za razlikovanje tveganja; kadar se v model na novo vključi pomemben dejavnik tveganja, za katerega pretekli podatki niso na voljo, bi morale institucije skozi čas po najboljših močeh zapolniti manjkajoče podatke o dejavnikih tveganja, kot je opisano v odstavku 51(a), ter uporabiti primerno prilagoditev in MoC v skladu z oddelkom 4.4;
• (d) vse identifikacijske številke dolžnikov in izpostavljenosti, pomembnih za izračun stopnje neplačil, pri čemer se morajo hraniti tudi primeri , ko se je identifikacijska številka spremenila znotraj obdobja, vključno s spremembami zaradi restrukturiranja izpostavljenosti.

Opazovanja bi bilo treba iz izračuna enoletne stopnje neplačil izključiti samo v naslednjih dveh primerih:

• (a) dolžniki, ki so napačno vključeni v podatkovni niz neplačil, saj pri njih ni prišlo do neplačila v smislu opredelitve neplačila v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, podrobneje določene v smernicah o uporabi opredelitve neplačila dolžnika v skladu s tem členom, ne bi smeli biti vključeni v števec enoletne stopnje neplačil;
• (b) dolžniki, ki so napačno razvrščeni v obravnavani bonitetni model, čeprav ne spadajo v obseg uporabe tega bonitetnega modela, bi morali biti izključeni tako iz imenovalca kot iz števca enoletne stopnje neplačil.

Institucije bi morale v skladu s č lenom 32(3)(b) RTS o metodologiji ocenjevanja IRB dokumentirati vsako čiščenje podatkov v zvezi z izračunom enoletne stopnje neplačil, pri čemer bi morale zagotoviti zlasti:

• (a) za modele PD , ki se ne uporabljajo za izpostavljenosti na drobno: seznam vseh opaz ovanj znotraj podatkovnega niz a , ki so bila izključena v skladu z odstavkom 71, skupaj z utemeljitvijo za vsak primer posebej;
• (b) za modele PD , ki se uporabljajo za iz postavljenosti na drobno: informacije o razlogih za izključitve opazovanj v skladu z odstavkom 71 in njihovem številu.

5.3.2 Izračun enoletnih stopenj neplačil

Za namen izračuna enoletne stopnje neplačil iz točke (78) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morale institucije zagotoviti dvoje:

• (a) da imenovalec predstavlja število plačnikov, ki imajo ob začetku enoletnega opazovalnega obdobja kakršno koli kreditno obveznost; v tem smislu kreditna obveznost pomeni eno od naslednjega:
• (i) katera koli bilančna postavka, vključno s kakršnim koli zneskom glavnice, obresti in nadomestil;
• (ii) katera koli zunajbilančna postavka, vključno z jamstvi, pri katerih je dajalec jamstva institucija;
• (b) da števec vključuje vse dolžnike, upoštevane v imenovalcu, pri katerih je v enoletnem obdobju opazovanja prišlo do vsaj enega dogodka neplačila.

Institucije bi morale pri razvrščanju dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine za namen izračuna enoletne stopnje neplačil upoštevati prilagoditve pri razvrstit vi posameznega dolžnika ali izpostavljenosti, ne pa tudi učinkov substitucije zaradi zmanjševanja kreditnega tveganja in naknadnih konservativnih prilagoditev, sprejetih v skladu z odd elkom 8.1. Kadar je enoletna stopnja neplačil izračunana po bonitetnih razredih ali skupinah, bi se moral imenovalec nanašati na vse dolžnike, ki so bili ob začetk u obdobja opazovanja razvrščeni v bonitetni razred oz. skupino. Kadar je enoletna stopnja neplačil izračunana na ravni portfelja, bi se moral imenovalec nanašati na vse dolžnike, ki so bili ob začetku obdobja opazovanja razvrščeni v zadevni umeritveni segm ent.

Institucije bi morale izračunati enoletno stopnjo neplačil tudi za podniz dolžnikov s katero koli kreditno obveznostjo, ki ob začetku obdobja opazovanja niso imeli bonitetne ocene, vendar so spadali znotraj obsega uporabe obravnavanega modela („manjkajoče bonitetne ocene“), tudi če so bili ti dolžniki konservativno razvrščeni v bonitetni razred ali skupino za namen izračuna kapitalskih zahtev. Bonitetne ocene dolžnikov, ki temeljijo na manjkajočih ali pomanjkljivih informacijah, ali ki so neažurne, a jih institucija še vedno šteje za veljavne, ne bi smele šteti kot manjkajoče bonitetne ocene.

Za namene odstavkov 73 – 75 mora biti dolžnik vključen v imenovalec in po potrebi v števec , in sicer tudi v primeru prehoda v drug bonitetni razred, skupino, bonitetni model, bonitetni sistem ali pristop za izračun kapitalskih zahtev znotraj obdobj a opazovanja ali v primeru, da so bile v obdobju opazovanja njegove kreditne obveznosti prodane, odpisane, odplačane ali kako drugače zaključene. Institucije bi morale analizirati, ali zaradi takih prehodov ali prodaj kreditnih obveznosti stopnja neplačil postane pristranska. Če se to zgodi, bi morale uvesti primerno prilagoditev in upoštevati ustrezno MoC.

Institucije bi morale v vsakem primeru zagotoviti, da se vsak neplačnik v števcu in imenovalcu za izračun enoletne stopnje neplačil šteje samo enkrat, tudi v primeru večkratnih neplačil.

Da bi institucije izbrale primeren pristop za izračun, kot zahteva odstavek 80, bi morale vsaj vsako četrtletje ovrednotiti ugotovljene enoletne stopnje neplačil v preteklem obdobju opazovanja.

5.3.3 Izračun ugotovljene povprečne stopnje neplačil

Ugotovljeno povprečje enoletnih stopenj neplačil („ugotovljena povprečna stopnja neplačil“) b i moralo biti izračunano za vsak bonitetni razred ali skupino ter poleg tega še za vrsto izpostavljenosti, pokrito z obravnavan im model om PD, in tudi za vsak zadeven umeritveni segment.

Institucije bi morale za izračun ugotovljene povprečne stopnje neplačil na podlagi dokumentirane analize izbrati primeren pristop. Na izbiro sta pristop na podlagi enoletnih časovnih okvirov, ki se prekrivajo, in pristop na podlagi enoletnih časovnih okvirov, ki se ne prekrivajo. Ta analiza bi morala vključevati vsaj sledeče:

• (a) analizo možne pristranskosti zaradi deleža kratkoročnih in prekinjenih pogodb, ki v zadevnih enoletnih obdobjih ne morejo biti upoštevane;
• (b) analizo možne pristranskosti zaradi izbire določenih datumov za izračun;
• (c) za institucije, ki uporabljajo enoletne časovne okvire, ki se prekrivajo: analizo potencialno pomembne pristranskosti zaradi implicitnega prekomernega vpliva časovnega obdobja, ki se prekriva;
• (d) analizo potencialno pomembne pris transkosti zaradi sezonskega vpliva v zvezi z izbranimi datumi za izračun.

Za namen odstavkov 79 in 80 bi morale institucije izračunati ugotovljene povprečne stopnje neplačil kot aritmetično povprečje vseh enoletnih stopenj neplačil, izračunanih v skladu z odstavki 73 – 76. V primeru modelov PD za kategorijo izpostavljenosti na drobno lahko institucije izračunajo ugotovljeno povprečno stopnjo neplačil kot tehtano povprečje enoletnih stopenj neplačil, pri katerem institucija v skladu s členom 180(2)(e) Uredbe (EU) št. 575/2013 ne pripisuje enakega pomena preteklim podatkom, ker novejši podatki bolje napovedujejo stopnje izgube.

5.3.4 Dolgoročna povprečna stopnja neplačil

Za namen določitve preteklega obdobja opazovanja iz člena 180(1)(h) in člena 180(2)(e) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi se morala kot primerna šteti tudi dodatna opazovanja poleg opazovanj za zadnjih pet let pred datumom umeritve modela, kadar so ta opazovanja potrebna, da bi preteklo obdobje opazovanja odražalo verjetni variacijski razmik stopenj neplačil za obravnavano vrsto izpostavljenosti, kot je navedeno v členu 49(3) RTS o metodologij i ocenjevanja IRB.

Za namen ocenjevanja reprezentativnosti preteklega obdobja opazovanja iz odstavka 82 za verjetni variacijski razmik enoletnih stopenj neplačil bi morale institucije oceniti, ali preteklo obdobje opazovanja vsebuje reprezentativno kombinacijo dobrih in slabih let, ter pri tem upoštevati vse naslednje vidike:

• (a) variabilnost vseh ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil;
• (b) obstoj, pomanjkanje ali prevladovanje enoletnih stopenj neplačil, povezanih s slabimi leti, ki se odražajo z ekonomskimi kazalniki, ki so ustrezni za obravnavano vrsto izpostavljenosti v preteklem obdobju opazovanja;
• (c) pomembne spremembe v gospodarskem, pravnem ali poslovne m okolju znotraj pretekle ga obdobj a opazovanja.

Kadar je preteklo obdobje opazovanja iz odstavka 82 reprezentativno za verjetni variacijski razmik stopenj neplačil, bi morala biti dolgoročna povprečna stopnja neplačil izračunana kot ugotovljeno povprečje enoletnih stopenj neplačil v tem obdobju.

Kadar preteklo obdobje opazovanja iz odstavka 82 ni reprezentativno za verjetni variacijski razmik stopenj neplačil, kot je navedeno v členu 49(4) RTS o metodologiji ocenjevanja IRB, bi morale institucije storiti naslednje:

• (a) kadar v preteklo obdobje opazovanja ni vključeno nobeno slabo leto ali je vključenih premalo slabih let, bi bilo treba za oceno dolgoročne povprečne stopnje neplačil povprečje ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil prilagoditi;
• (b) kadar so slaba leta v preteklem obdobju opazovanja premočno zastopana, se lahko za oceno dolgoročne povprečne stopnje neplačil povprečje ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil prilagodi, če med ekonomskimi kazalniki iz odstavka 83(b) in razpoložljivimi enoletnimi stopnjami neplačil obstaja pomembna korelacija.

Institucije bi morale zagotoviti, da s prilagoditvami iz točk (a) in (b) prilagojena dolgoročna povprečna stopnja neplačil odraža verjetni variacijski razmik stopenj neplačil.

V izjemnem primeru, ko je dolgoročna povprečna stopnja neplačil zaradi morebitne prilagoditve v skladu z odstavkom 85 nižja od povprečja vseh ugotovljenih enoletnih stopenj neplačil, bi morale institucije primerjati svoje prilagojene dolgoročne povprečne stopnje neplačil s tisto izmed naslednjih vrednosti, ki je višja:

• (a) ugotovljenim povprečjem enoletnih stopenj neplačil za zadnjih pet let;
• (b) ugotovljenim povprečjem vseh razpoložljivih enoletnih stopenj neplačil.

Institucije bi morale v skladu s členom 49(4)(b) RTS o metodologiji ocenjevanja IRB in oddelkom 4.4 utemeljiti smer in velikost prilagoditve, vključno z ustreznostjo upoštevane MoC. Poleg tega bi morale v primerih, ko je prilagojena dolgoročna povprečna stopnja neplačil nižja od najvišje izmed vrednosti iz točk (a) in (b), posebej utemeljiti, zakaj ti vrednosti nista primerni.

5.3.5 Umeritev glede na dolgoročno povprečno stopnjo neplačil

Institucije bi morale imeti vzpostavljene zanesljive in jasno opredeljene procese , s katerimi zagotovijo zanesljivo umeritev, in sicer tako, da v proces umeritve vključ ijo vse naslednje teste in analize:

• (a) kvantitativni umeritveni testi po bonitetnih razredih ali skupinah;
• (b) kvantitativni umeritveni testi na ravni umeritvenega segmenta;
• (c) dopolnilne kvalitativne analize, kot so presoje strokovnjakov o obliki porazdelitve dolžnikov, najmanjšem možnem številu dolžnikov v bonitetnem razredu in izogib anju pretirani koncentraciji dolžnikov v nekaterih bonitetnih razredih in skupinah.

Institucije bi morale umeritveni vzorec, povezan z vsakim umeritvenim segmentom, shraniti in opisati v dokumentaciji o modelu PD. Da bi institucije zagotovile skladnost s č lenom 180(1)(a) in členom 180(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morale najti primerno ravnovesje med primerljivostjo umeritvenega vzorca z aplikativnim portfeljem v smislu značilnosti dolžnika in izpostavljenosti ter njegovo reprezentativnostjo za verjetn i variacijski razmik stopenj neplačil iz oddelka 5.3.4 .

Institucije bi morale umeritev opraviti za tem, ko upoštevajo morebitne p rilagoditve, uporabljene pri razvrščanju dolžnikov v bonitetne razrede ali skupine, in pred uporabo MoC ali spodnjih mej za ocene PD iz člena 160(1) in člena 163(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Če se je metoda rangiranja ali politika glede prilagoditev pri razvrščanju dolžnikov v bonitetne razrede ali skupine skozi čas spreminjala, bi morale institucije analizirati vpliv teh sprememb na pogostost in obseg prilagoditev ter ga ustrezno upoštevati.

Proces združevanj a rangiranih dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine se lahko opravi med umeritvijo, zlasti če institucije to združevanje opravijo tako, da posameznemu bonitetnemu razredu na skupni bonitetni lestvici določi jo interval točkovnih vrednosti, ki odražajo predhodno določeno raven PD.

Institucije bi morale ob upoštevanju razpoložljivosti podatkov, strukture modela in portfelja ter poslovnih zahtev izbrati ustrezno metodo za izvedbo umeritve v skladu z naslednjimi načeli:

• (a) institucije lahko izberejo eno izmed naslednjih vrst umeritve:
• (i) umeritev v skladu s členom 180(1)(a) ali členom 180(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013;
• (ii) umeritev v skladu s členom 169(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 in v povezavi s členom 180(1)(a) ali členom 180(2)(a) navedene uredbe, če se uporablja zvezna bonitetna lestvica;
• (b) za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank ter izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, kadar institucija uporablja pristop PD/LGD iz člena 155(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, lahko institucije izberejo eno izmed naslednjih vrst umeritve:
• (i) umeritev na podlagi vzporejanja z bonitetno lestvico, ki jo uporablja zunanja bonitetna institucija (ECAI) ali podobna organizacija, v skladu s členom 180(1)(f) Uredbe (EU) št. 575/2013;
• (ii) za statistični model za napovedovanje neplačil v skladu z oddelkom 4 RTS o metodologiji ocenjevanja IRB, če je v skladu s členom 180(1)(g) Uredbe (EU) št. 575/2013 PD ocenjen kot enostavno povprečje ocen verjetnosti neplačila za posamezne dolžnike v določenem bonitetnem razredu ali skupini: umeritev na ravni ustreznih umeritvenih segmentov ustreznih ocen verjetnosti neplačila;
• (c) za izpostavljenosti na drobno lahko institucija izbere umeritev na podlagi skupnih izgub in LGD v skladu s členom 180(2)(b) in členom 180(2)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013;
• (d) za odkupljene denarne terjatve do podjetij lahko institucija izbere umeritev na podlagi pričakovanih izgub in LGD v skladu s členom 180(1)(b) in členom 180(1)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Za namen določitve ocen PD iz odstavka 91 bi se morala pri umeritvi upoštevati:

• (a) dolgoročna povprečna stopnja neplačil na ravni bonitetnega razreda ali skupine, pri čemer bi morale institucije zagotoviti dodatne umeritvene teste na ravni zadevnega umeritvenega segmenta, ali
• (b) dolgoročna povprečna stopnja neplačil na ravni umeritvenega segmenta, pri čemer bi morale institucije zagotoviti dodatne umeritvene teste na ravni zadevnih bonitetnih razredov ali skupin ali, če v skladu s členom 169(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 uporabljajo neposredne ocene PD, na ravni, ki ustreza uporabi verjetnostnega modela.

Institucije bi morale ne glede na to, kateri pristop iz odstavka 92 izberejo, oceniti možni vpliv izbrane umeritvene metode na gibanje ocen PD skozi čas.

Za namen določitve ocen PD, ki temeljijo na vzporejanju z zunanjo bonitetno lestvico iz odstavka 91(b) (i) , bi morale institucije stopnje neplačil bonitetnih razred ov zunanje organizacij e povezati z reprezentativ nim časovnim nizom za verjetni variacijski razmik stopenj neplačil pri bonitetnih razredih in skupinah zadevnega portfelja.

Kadar institucije v skladu s členom 161(2) in členom 180(2)(b) Uredbe (EU) št. 575/2013 izdelujejo ocene PD iz ocen izgub in LGD, bi morale uporabljati RDS , ki vključuje dejanske izgube pri vseh neplačilih, ugotovljenih v preteklem obdobju opazovanja, določenem v skladu z oddelkom 6.3.2.1, ter pomembne dejavnike izgube.

Da bi institucije v skladu s členom 169(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 za izračun kapitalskih zahtev uporabljale neposredne ocene PD, bi morale dokazati, da so teoretične predpostavke verjet nostnega modela, na katerem temelji metodologija ocenjevanja, v praksi v zadostni meri izpolnjene in da je dolgoročna povprečna stopnja neplačil stabilna. Zlasti bi bilo treba izpolniti vse zahteve v zvezi s podatki in reprezentativnost jo , vključno s tistimi v členu 174(c) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter uporabiti opredelitev neplačila v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013. Institucije pod nobenim pogojem ne bi smele uporabljati stalnih PD ali kakor koli gladiti stopnje neplačil, da bi premostile pomanjkanje podatkov, nizko zmožnost diskriminacije ali druge pomanjkljivosti pri bonitetnem razvrščanju ali ocenjevanju PD ali da bi zmanjšale kapitalske zahteve.

Institucije lahko izpostavljenosti, pokrite z istim model om PD, razdelijo med toliko različnih umeritvenih segmentov, kot je potrebno, če je pri enem ali več podnizih teh izpostavljenosti stopnja tveganja znatno drugačna. Za ta namen bi morale institucije uporabiti pomembne dejavnike za segmentacij o in utemeljiti ter dokumentirati uporabo in obseg umeritvenih segmentov.

Kadar institucije uporabljajo metode točkovanja, bi morale zagotoviti naslednje:

• (a) kadar pride do spremembe v uporabljeni metodi točkovanja, institucije premislijo, ali je treba ponovno izračunati točke dolžnikov ali izpostavljenosti na podlagi izvornega niza podatkov ali se lahko uporabijo točke, izračunane na podlagi prejšnjih različic metode točkovanja; če tak ponovni izračun ni mogoč, institucije ocenijo možne učinke in jih upoštevajo prek ustreznega zviš anja MoC pri ocenah PD;
• (b) kadar velja člen 180(1)(g) Uredbe (EU) št. 575/2013, so ocene PD, ki izhajajo iz enostavnega povprečja posameznih ocen PD, ustrezne za zadevne bonitetne razrede, če se v zvezi s temi ocenami opravijo umeritveni testi na ravni bonitetnega razreda in na podlagi enoletnih stopenj neplačil, reprezentativnih za verjetni variacijski razmik stopenj neplačil.

Umeritev ne bi smela vplivati na razvrstitev dolžnikov ali izpostavljenosti znotraj umeritvenega segmenta, razen znotraj posameznega bonitetnega razreda ali skupine.