6.1 General requirements specific to LGD estimation

Institucije, ki so pridobile dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD v skladu s členom 143(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morale v skladu s členoma 172 in 173 Uredbe (EU) št. 575/2013 dodeliti oceno LGD vsaki izpostavljenosti, ki ni neplačana, ter LGD za neplačane izpostavljenosti in EL BE vsaki neplačani izpostavljenosti v obsegu uporabe bonitetnega sistema, za katerega velja dovoljenje. Institucije bi morale ocenjevati LGD za vse bonitetne razrede izpostavljenosti na ločeni bonitetni lestvici izpostavljenosti oz. za vse skupine, vključene v bonitetni sistem. Za namen ocenjevanja LGD bi morale institucije obravnavati vsako neplačano iz postavljenost kot ločen primer neplačila, razen če je bilo pri isti izpostavljenosti prepoznanih več ločenih neplačil, ki ne izpolnjujejo pogojev iz odstavka 101 .

Za namen ocenjevanja LGD bi morale institucije v zvezi z neplačili, prepoznanimi pri isti izpostavljenosti, kadar je čas med vračilom izpostavljenosti v status, ko ni neplačana, in poznejšim ugotovljenim neplačilom krajši od devetih mesecev, obravnavati take izpostavljenosti, kot da so neplačane ves čas od prvega pojava neplačila. Institucije lahko za namen obravnave dveh zaporednih neplačil kot enega neplačila pri ocenjevanju LGD določijo obdobje, daljše od devetih mesecev, če to ustreza določeni vrsti izpostavljenosti in odraža gospodarski pomen izkušnje dogodka neplačila.

Institucije bi morale lastne LGD ocenjevati na podlagi lastnih izkušenj z izgubami in poplačili, kot se odražajo v preteklih podatkih o neplačanih izpostavljenostih. Svoje pretekle podatke o neplačanih izpostavljenostih lahko dopolnijo z zunanjimi podatki. Institucije svojih ocen LGD zlasti ne bi smele izdelovati izključno iz tržnih cen finančnih instrumentov, med drugim tržnih kreditov, obveznic in izvedenih kreditnih ins trumentov , lahko pa s temi informacijami dopolnijo lastne pretekle podatke.

Kadar v primeru izpostavljenosti na drobno in odkupljenih denarnih terjatev do podjetij institucije v skladu s členom 161(2) in členom 181(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013 ocene LGD izdelujejo iz dejanskih izgub in ustreznih ocen PD, bi morale zagotoviti:

• (a) da ocenjevanje skupnih izgub izpolnjuje zahteve iz člena 179 Uredbe (EU) št. 575/2013 in da je izid skladen s pojmom LGD iz člena 181(1)(a) navedene uredbe ter z zahtevami iz poglav ja 6, zlasti s konceptom ekonomske izgube, kot je določen v oddelku 6.3.1;
• (b) da ocenjevanje PD izpolnjuje zahteve iz členov 179 in 180 Uredbe (EU) št. 575/2013 ter zahteve iz poglavja 5.

Model LGD lahko vsebuje več različnih metod, zlasti v zvezi z različnimi vrstami zavarovanja s premoženjem, ki se za oceno LGD za določeno izpostavljenost združijo.

Institucije bi morale biti zmožne dokazati, da izbrane metode za ocenjevanje LGD ustrezajo njihovim dejavnostim in vrstam izpostavljenosti, za katere ocene uporabljajo, ter utemeljiti teoretične predpostavke, na katerih te metode temeljijo. Metode, uporabljene pri ocenjevanju LGD, bi morale biti zlasti skladne s politiko izterjave in upravljanja neplačanih izpostavljenosti, ki jo je sprejela institucija, ter bi morale upoštevati možne scenarije upravljanja neplačanih izpostavljenosti in morebitne razlike v pravnem okolju ustreznih jurisdikcij.

Metode, ki jih institucija uporablja pri ocenjevanju LGD, predpostavke, na katerih te metode temeljijo, upoštevanje morebitnih preteklih negativnih učinkov, dolžina uporabljene časovne vrste podatkov, MoC, človeška presoja in po potrebi izbira dejavnikov tveganja bi morali ustrezati vrsti izpostavljenosti, za katero se uporabljajo.

6.1.2 Zahteve po podatkih za ocenjevanje LGD

Za namen ocenjevanja LGD bi morale institucije uporabljati RDS, ki zajema vse naslednje:

• (a) vsa neplačila, ugotovljena v preteklem obdobju opazovanja, določenem v skladu z
• o ddelkom 6.3.2.1;
• (b) vse podatke, potrebne za izračun dejanskih LGD v skladu z oddelkom 6.3.1;
• (c) ustrezne dejavnike, s katerimi se lahko neplačane izpostavljenosti smiselno razvrstijo v skupine, in ustrezne dejavnike izgube, vključno z njihovo vrednostjo v trenutku nastopa neplačila in vsaj leto pred nastopom neplačila, če je možno.

Institucije bi morale v RDS vključiti informacije o rezultatih procesov upravljanja neplačanih izpostavljenosti, vključno s poplačili in stroški v zvezi z vsako posamezno neplačano izpostavljenostjo. Za ta namen bi morale institucije vključiti:

• (a) informacije o rezultatih nedokončanih procesov upravljanja neplačanih izpostavljenosti do referenčnega datuma za ocenjevanje LGD;
• (b) informacije o rezultatih procesov upravljanja neplačanih izpostavljenosti na ravni portfelja, kadar je upravičeno tako zbrati informacije, zlasti v primeru posrednih stroškov in prodaje portfelja kreditnih obveznosti;
• (c) informacije o zunanjih ali skupnih podatkih, uporabljenih pri ocenjevanju LGD.

RDS bi moral vključevati vsaj naslednje informacije:

• (a) značilnosti tveganja v zvezi z dolžnikom, izpostavljenostjo in institucijo ter zunanje dejavnike iz odstavka 121, ki so možni dejavniki tveganja ob ustreznih referenčnih datumih iz odsta vka 122;
• (b) trenutek (datum) nastopa neplačila;
• (c) vse sprožilce neplačila, ki so se zgodili, vključno z dogodki zapadlosti in dogodki, ki kažejo na maj hno verjetnost plačila, tudi potem, ko je neplačilo že prepoznano; v primeru nujnega prestrukturiranja izpostavljenosti tudi znesek, za katerega se je zmanjšala finančna obveznost, izračunan v skladu s smernicami organa EBA o opredelitvi neplačila;
• (d) nep oravnani znesek izpostavljenosti v trenutku nastopa neplačila, vključno z glavnico, obrestmi in nadomestili;
• (e) zneske in časovni okvir dodatnih črpanj po nastopu neplačila;
• (f) zneske in časovni okvir odpisov;
• (g) vrednosti zavarovanj s premoženjem, povezanih z izpostavljenostjo, ter po potrebi vrsto vrednotenja (na primer tržna vrednost ali hipotekarna kreditna vrednost, kot sta opredeljeni v točkah (74) in (76) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013), datum vrednotenja, označbo, ali je bilo zavarovanje prodano, in prodajno ceno;
• (h) informacije o morebitni odvisnosti med tveganjem dolžnika in tveganjem zavarovanja s premoženjem ali dajalcem zavarovanja;
• (i) vrste, zneske in zapadlosti osebnega kreditnega zavarovanja, vključno s specifikacijo in kreditno kakovostjo dajalca zavarovanja;
• (j) zneske, časovne okvire in vire poplačil;
• (k) zneske, časovne okvire in vire neposrednih stroškov v zvezi s procesi upravljanja neplačanih izpostavljenosti;
• (l) jasno opredeljeno vrsto zaključka procesa upravljanja neplačanih izpostavljenosti;
• (m) po potrebi valutne neusklajenosti med dvema ali več naslednjimi elementi: denarno enoto, ki jo institucija uporablja v finančnih izkazih, osnovno obveznostjo, morebitnim stvarnim ali osebnim kreditnim zavarovanjem ter morebitnimi denarnimi tokovi, pridobljenimi z uno včenjem dolžnikovega premoženja;
• (n) znesek dejanske izgube.

Institucije lahko v skladu s členom 229(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 uporabijo različne metode za vrednotenje zavarovanja s premoženjem v obliki nepremičnin, predvsem tržno vrednost ali hipotekarno kreditno vrednost, kot sta opredeljeni v točkah (74) in (76) člena 4(1) navedene uredbe. Kadar institucije uporabljajo različne pristope k vrednotenju nepremičnin, s katerimi so zavarovane izpostavljenosti, vključene v obseg uporabe nekega bonitetnega sistem a, bi morale v RDS zbrati in hraniti informacije o vrsti vrednotenja ter te informacije dosledno uporabljati pri ocenjevanju LGD in uporabi ocen LGD.

Kadar institucije v skladu s členom 161(2) in členom 181(2)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013 izdelujejo ocene LGD iz dejanskih izgub in ustreznih ocen PD, bi morale uporabljati RDS, ki vključuje dejanske izgube pri vseh neplačilih, ugotovljenih v preteklem obdobju opazovanja, določenem v skladu z oddelkom 6.3.2.1, in ustrezne dejavnike izgube.

Kadar institucije zbirajo informacije ter zbrane informacije hranijo, bi morale oblikovati ustrezno metodologijo za dodelitev poplačil in stroškov posameznim neplačanim izpostavljenostim ter jo vseskozi dosledno uporabljati pri različnih izpostavljenostih. V vsakem primeru bi morale institucije dokazati, da je dodelitev poplačil in stroškov učinkovita ter ne povzroča pristranskosti pri ocenah LGD.

Institucije bi morale dokazati, da v svojih bazah podatkov zbirajo ter hranijo vse informacije, potrebne za izračun neposrednih in posrednih stroškov. Vsi pomembni posredni stroški bi morali biti dodeljeni ustreznim izpostavljenostim. Ta dodelitev stroškov bi morala temeljiti na načelih in tehnikah, ki jih institucije uporabljajo pri svojih sistemih stroškovnega računovodstva. Za namen dodelitve posrednih stroškov lahko institucije uporabljajo metode na podlagi z izpostavljenostjo tehtanih povprečij ali statistične metode na podlagi reprezentativnega vzorca iz populacije dolžnikov neplačnikov ali neplačanih izpostavljenosti.

Institucije bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za prepoznavo virov denarnih tokov in jih ustrezno dodeliti določenemu zavarovanju s premoženjem ali osebnemu kreditnemu zavarovanju, ki so ga unovčile. Institucije bi morale določiti jasne politike za obravnavo in dodelitev izterjanih denarnih tokov, pri katerih ne morejo identificirati vira denarnih tokov, da ne bi prišlo do pristranskosti pri ocenjevanju LGD.

6.1.3 P oplačila pri zavarovanju s premoženjem

Institucije bi morale za pripoznati poplačila, ki izhajajo iz zavarovanja s premoženjem, v vseh naslednjih primerih:

• (a) premoženje dolžnik proda in s pridobljenim denarjem delno ali v celoti pokrije neporavnani znesek neplačane kreditne obveznosti;
• (b) premoženje zaseže ali proda institucija, ali pa nadrejena oseba ali katera izmed podrejenih družb v imenu institucije;
• (c) premoženje se po odločbi sodišča proda na javni dražbi ali v podobnem postopku v skladu z veljavnim pravnim okvirom;
• (d) kreditna obveznost je prodana skupaj s premoženjem, pri čemer je prodajna cena kreditne obveznosti vključena v obstoječe zavarovanje s premoženjem;
• (e) v primeru zakupa institucija proda predmet zakupa;
• (f) zavarovanje s premoženjem je unovčeno na kateri koli drug način, ki ustreza pravnemu okviru zadevne jurisdikcije.

Za namen točke (b) odstavka 115 bi morale institucije določiti vrednost zasega kot vrednost, za katero se je zaradi zasega premoženja zmanjšala kreditna obveznost dolžnika in pod katero je zaseženo premoženje evidentirano kot sredstvo v bilanci institucije. Kadar sta ti vrednosti različni, bi morale institucije kot vrednost zasega upoštevati nižjo od vrednosti. Vrednost zasega bi morala šteti kot vrednost poplačila na datum zasega ter biti vključena v izračun ekonomske izgube in dejanskega LGD v skladu z oddelkom 6.3.1 .

Institucije bi morale skladno z morebitnimi notranjimi zahtevami za upravljanje z zavarovanji, pravno gotovost in upravljanje tveganj premisliti, ali vrednost zasega ustrezno odraža vrednost zaseženega premoženja. Kadar zaseženo premoženje izpolnjuje merila za visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1, kot so opredeljena v členu 10 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61, lahko institucije tržno vrednost premoženja ob zasegu upoštevajo neposredno kot realizirano poplačilo. V vseh drugih primerih bi morale institucije pri vrednostih zasega uporabiti ustrezne odbitke in v izračun ekonomske izgube vključiti poplačilo v znes ku vrednosti zasega po ustreznih odbitkih. Institucije bi morale oceniti ta odbitek z upoštevanjem vseh naslednjih pogojev:

• (a) odbitek bi moral odražati možne napake pri vrednotenju premoženja v trenutku zasega, ob upoštevanju vrste vrednotenja, ki je bila v trenutku zasega na voljo, datuma zasega in likvidnosti trga za to vrsto premoženja;
• (b) odbitek bi bilo treba oceniti ob predpostavki, da institucija namerava zaseženo premoženje prodati neodvisni tretji osebi, ter bi moral odražati potencialno ceno, ki bi se lahko dosegla ob prodaji, stroške prodaje in učinek diskontiranja za obdobje od prodaje do trenutka zasega, ob upoštevanju likvidnosti trga za to vrsto premoženja;
• (c) kadar so na voljo opazovanja v zvezi z zasegi in sledečimi prodajami podobnih vrst prem oženja, bi moralo ocenjevanje odbitka temeljiti na teh opazovanjih in bi moralo biti redno testirano za nazaj; za ta namen bi morale institucije upoštevati vse naslednje:
• (i) razliko med vrednostjo zasega in prodajno ceno, zlasti kadar med trenutkom zasega ter trenutkom prodaje ni bilo znatnih sprememb v tržnih in gospodarskih razmerah;
• (ii) vse prihodke in stroške, ki so bili pripoznani v zvezi s tem premoženjem od datuma zasega do trenutka prodaje;
• (iii) učinke diskontiranja;
• (iv) ali je institucija premoženje zasegla z namenom, da ga takoj proda, ali je sprejela drugačno strategijo;
• (d) kadar pretekla opazovanja v zvezi z zasegi in sledečimi prodajami podobnih vrst premoženja niso na voljo, bi moralo biti ocenjevanje odbitka opravljeno za vsak primer posebej in vključevati analizo trenutnih tržnih in gospodarskih razmer;
• (e) manj kot ima institucija podatkov o predhodnih zasegih in manjša kot je likvidnost trga za to vrsto premoženja, bolj negotove so dobljene ocene, kar bi morala v skladu z oddelkom 4.4.3 ustrezno odražati MoC.

V vsakem primeru bi moral biti zaseg premoženja prepoznan v trenutku zasega in ne bi smel preprečiti, da bi institucija zaključila proces upravljanja neplačanih izpostavljenosti v skladu z odstavkom 155 .

Vsaka prodaja kreditnih obveznosti v skladu s točko (d) odstavka 115 bi morala biti vključena v ocenjevanje LGD na način, ki ustreza metodologiji ocenjevanja LGD in u pošteva vse naslednje pogoje:

• (a) kadar institucije v okviru procesov upravljanja neplačanih izpostavljenosti redno prodajajo kreditne obveznosti, bi morale pri razvoju modela ustrezno odražati opažanja v zvezi s kreditnimi obveznostmi, ki jih prodajajo;
• (b) kadar institucije v okviru procesov upravljanja neplačanih izpostavljenosti kreditnih obveznosti ne prodajajo redno in dodelitev dela cene v zvezi z zavarovanjem s premoženjem pomeni preveliko obremenitev ali je preveč nezanesljiva, se lahko odločijo, da pri razvoju modela ne upoštevajo teh opažanj;
• (c) institucije poplačil iz naslova prodaj zavarovanih kreditnih obveznosti ne bi smele šteti kot poplačila, realizirana brez uporabe zavarovanja s premoženjem, razen če lahko dokažejo, da so poplačila v zvezi s temi zavarovanji s premoženjem nepomembna;
• (d) v vsakem primeru bi morale institucije v izračun dolgoročnega povprečnega LGD vključiti vsa opažanja, vključno s prodajami kreditnih obveznosti.

V skladu s točko (f) odstavka 115 lahko institucije določijo in prepoznajo katere koli druge oblike unovčenja zavarovanja s premoženjem, ki ustrezajo vrstam zavarovanja s premoženjem, ki jih uporablja institucija in so v veljavnem pravnem okviru primerne. Pri prepoznavanju takih drugih oblik unovčevanja zavarovanja s premoženjem bi morale institucije upoštevati dejstvo, da ima zavarovanje s premoženjem lahko različne oblike in da so različne oblike zavarovanja s premoženjem lahko povezane z istim premoženjem. Kadar sta različni obliki zavarovanja s premoženjem povezani z istim premoženjem, vendar unovčenje ene oblike ne zniža vredn osti druge, bi ju morale institucije pri ocenjevanju LGD šteti kot ločeni zavarovanji s premoženjem. Institucije bi morale kot ločeni šteti zlasti obliko zavarovanja s premoženjem, pri kateri imajo pravico premoženje zaseči ali prodati (na primer hipoteka), in obliko premoženja, pri kateri imajo pravico pobirati denarne tokove, ki jih premoženje generira (na primer odstop najemnine ali nadomestil).