6.3.2.4 Treatment of cases with no loss or positive outcome

Kadar institucije ugotovijo, da so pri ugotovljenih neplačilih realizirale dobiček, bi moral biti za namen izračuna ugotovljenega povprečnega LGD in ocenjevanja dolgoročnega povprečnega LGD dejanski LGD pri teh opažanjih enak nič. Institucije lahko za namen razlikovanja tveganja uporabijo informacije o dejanskih LGD, preden v okviru razvoja modela uveljavijo to spodnjo mejo.

6.3.3 Umeritev glede na dolgoročni povprečni LGD

Institucije bi morale umeriti svoje ocene LGD glede na dolgoročni povprečni LGD, izračunan v skladu z oddelkom 6.3.2. Za ta namen bi morale institucije med naslednjima pristopoma izbrati umeritveno metodo, ki ustreza njihovi metodologiji ocenjevanja LGD:

• (a) umeritev ocen LGD glede na dolgoročni povprečni LGD, izračunan za vsak bonitetni razred ali skupino posebej; v tem primeru bi morale institucije zagotoviti dodatne umeritvene teste na rav ni ustreznega umeritvenega segmenta;
• (b) umeritev ocen LGD glede na dolgoročni povprečni LGD, izračunan na ravni umeritvenega segmenta, zlasti če v skladu s členom 169(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 uporabljajo neposredne ocene LGD, tudi če njihova metodologija ocenjevanja LGD temelji na vmesnih parametrih. V tem primeru bi morale institucije vsaj primerjati ta dolgoročni povprečni LGD s povprečno oceno LGD, uporabljeno pri nizu opažanj, na podlagi katerega je izračunan dolgoročni povprečni LGD, in po potrebi ustrezno popraviti posamezne ocene LGD za zadevni portfelj, na primer s faktorjem povečanja; kadar so dejanske vrednosti višje od ocenjenih vrednosti na ravni umeritvenega segmenta, bi morale institucije ocene popraviti navzgor ali prilagoditi ocenjevanje, da bi odražalo njihove izkušnje z izgubo.

Kadar institucije zabeležijo izjemno visoke vrednosti dejanskih LGD, veliko nad 100 %, zlasti pri izpostavljenostih z majhnimi neporavnanimi zneski v trenutku nastopa neplačila, bi morale najti ustrezne dejavnike tveganja za razlikovanje med temi opažanji, pri razvrščanju v bonitetne razrede ali skupine pa ustrezno odražati te posebne značilnosti. Kadar institucije pri ocenjevanju LGD uporabljajo zvezno bonitetno lestvico, lahko za take izpostavljenosti ustvarijo ločen umeritveni segment.

Da bi institucije izpolnile zahtevo iz člena 181(1)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013, da morajo pri količinski opredelitvi LGD uporabiti vsa ugotovljena neplačila, ne bi smele izključiti ugotovljenih neplačil v preteklem obdobju opazovanja, ki spadajo na področje uporabe modela LGD.

Pri analizi reprezentativnosti podatkov v skladu z oddelkom 4.2.4 bi morale institucije upoštevati ne le trenutne značilnosti portfelja, temveč po potrebi tudi spremembe v strukturi portfelja, pričakovane v bližnji prihodnosti zaradi določenih ukrepov ali odločitev, ki so že bili sprejeti. Zaradi prilagoditev na podlagi sprememb, pričakovanih v bližnji prihodnosti, se ocen e parametra LGD ne bi smele znižati.