8.2 Human judgement in the application of risk parameters

Institucije lahko pri uporabi modela uporabljajo človeško presojo v naslednjih primerih:

• (a) pri uporabi kvalitativnih spremenljivk znotraj modela;
• (b) s prilagoditvami vhodnih podatkov bonitetnega razvrščanja;
• (c) s p rilagoditvami izidov bonitetnega razvrščanja.

Institucije bi morale določiti jasna merila za uporabo kvalitativnih vhodnih podatkov v modelu ter zagotoviti, da vse ustrezno osebje dosledno uporablja take vhodne podatke in dosledno razvršča dolžnike ali izpostavljenosti s podobnimi tveganji v iste bonitetne razrede ali skupine, kot zahteva člen 171(1)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Za namen člena 172(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morale institucije določiti politike in merila za uporabo prilagoditev pri bonitetnem razvrščanju. Te politike bi morale zajemati prilagoditve tako vhodnih podatkov kot izidov procesa in bi morale biti določene konservativno, tako da obseg konservativnih prilagoditev ni omejen. Na drugi strani bi moral biti obseg možnih znižanj ocen modela, pridobljenih s prilagoditvami vhodnih podatkov ali izidov bonitetnega razvrščanja, omejen. Pri prilagoditvah bi morale institucije upoštevati vse ustrezne in najnovejše informacije.

Institucije bi morale dokumentirati obseg in utemeljitev vsake posamezne prilagoditve. Kadar koli je to mogoče, bi morale institucije vnaprej določiti seznam možnih utemeljitev prilagoditev, med katerimi izbirajo. Institucije bi morale tudi hraniti informacije o datumu prilagoditve in osebi, ki jo je opravila in odob rila.

Institucije bi morale redno spremljati stopnjo ter utemeljitve prilagoditev vhodnih podatkov in izidov bonitetnega razvrščanja. V svojih politikah bi morale za vsak model določiti najvišjo dopustno stopnjo prilagoditev. Kadar se ta najvišja stopnja preseže, bi morala institucija sprejeti ustrezne ukrepe. Stopnje prilagoditev bi se morale določiti in spremljati na ravni umeritvenega segmenta. Kadar je število prilagoditev visoko, bi morale institucije sprejeti ustrezne ukrepe za izboljšanje modela.

I nstitucije bi morale redno spremljati gibanje izpostavljenosti, v zvezi s katerimi so bili v skladu s členom 172(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 prilagojeni vhodni podatki ali izidi bonitetnega razvrščanja.

Institucije bi morale redno ocenjevati učinkovitost modela pred prilagoditvami izidov bonitetnega razvrščanja in po njih. Kadar pri ocenjevanju sklenejo, da so s prilagoditvami znatno zmanjšale zmožnost modela za točno količinsko opredelitev parametrov tveganja („napovedno moč modela“), bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev pravilne uporabe prilagoditev.