4.2 Vidiki upravljanja pri stresnem testiranju

Program stresnega testiranja mora odobriti⁴ upravljalni organ, ki mora prav tako nadzirati izvajanje in uspešnost testiranja.

⁴ Glejte tudi Naslov II, t očko 1 Smernic EBA o notranjem upravljanju.

Brez poseganja v zahtevo iz člena 91(1) Direktive 2013/36/EU⁵ , da morajo imeti člani upravljalnega organa vedno ustrezno znanje, veščine in izkušnje za opravljanje svojih nalog, mora institucija zagotoviti, da lahko njen upravljalni organi v celoti razume vpliv stresnih situacij na celotni profil tveganja institucije.

⁵ Glejte tudi Naslov III, točko 8 Skupnih smernic ESMA in EBA o ocenjevanju primernosti članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij na podlagi Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU.

Upravljalni organ mora razumeti bistvene vidike programa stresnega testiranja, da lahko:

• (a) dejavno sodeluje v razpravah z odbori institucij za stresno testiranje, kadar je to primerno, ali z višjim vodstvom ali zunanjimi svetovalci, vključenimi v stresno testiranje;
• (b) izpodbija ključne predpostavke za modeliranje, izbire scenarijev in predpostavke, na katerih v splošnem temeljijo stresni testi;
• (c) odločajo o potrebnih ukrepih upravljanja in o njih razpravljajo s pristojnimi organi.

Program stresnega testiranja bi bilo treba izvesti v skladu z ustreznimi notranjimi politikami in postopki institucije. Upravljalni organ institucije mora zagotoviti, da so za izvajanje programa dodeljene in podeljene zadostne odgovornosti in zadostna sredstva (npr. kvalificirani človeški viri in sistemi informacijske tehnologije).

Institucije morajo zagotoviti, da so vsi elemen ti programa stresnega testiranja, vključno z njegovo oceno, ustrezno dokumentirani in po potrebi redno posodobljeni v okviru notranjih politik in postopkov.

Institucije morajo zagotoviti, da se o programu stresnega testiranja učinkovito obvešča na poslovn ih področjih in različnih ravneh upravljanja, da se poveča ozaveščenost, izboljša kultura tveganja in spodbudijo razprave o obstoječih in potencialnih tveganjih ter morebitnih ukrepih upravljanja.

Program stresnega testiranja mora biti sestavni del okvira institucije za upravljanje tveganj (tudi v okviru procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala [ICAAP] in notranjega procesa ocenjevanja ustrezne likvidnosti [ILAAP]). Stresni testi morajo podpreti različne poslovne odločitve in postopke ter strateško načrtovanje, vključno z načrtovanjem kapitala in likvidnosti. Pri odločitvah bi bilo treba upoštevati pomanjkljivosti, omejitve in šibke točke v času stresnega testiranja.

Upravljalni organ mora, zlasti v zvezi z opredeljenimi omejitvami, ranljivostmi in pomanjkljivostmi, pri določanju strategije institucij in pri sprejemanju vseh ustreznih odločitev, ki vplivajo na kapital, likvidnost, sanacijo in pripravo načrtov reševanja, upoštevati rezultate stresnih testov.

Rezultate stresnih testov (kvantitativne in kvalitativne) je treba uporabiti kot prispevke k postopku za določitev nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganja in njenih omejitev. Poleg tega bi morali testi delovati kot načrtovalno orodje za določanje učinkovitosti novih in obstoječih poslovnih strategij in njihovega vpliva na uporabo kapitala. Da bi to omogočili, bi morali glavni rezultati stresnega testiranja vključevati izgube, kapitalske in likvidnostne zahteve ter razpoložljivi kapital in likvidnost.

Stresno testiranje institucij se mora izvajati z ustrezno pogostostjo, da tako postane pomemben del sistema upravljanja tveganj določene institucije. To pogostost je treba določiti z upoštevanjem obsega in vrste stresnega testa, značaja, obsega, velikosti in kompleksnosti institucije (načelo sorazmernosti), značilnosti portfelja ter sprememb makroekonomskega okolja ali poslovnih dejavnostih institucije.