Smernica 3: Osnovni testi

3.1 Da bi lahko sistemi jamstva za vloge celovito ocenili svojo s posobnost učinkovitega obravnavanja primerov propada kreditne institucije, bi morali izvesti osnovne teste, kot so določeni v tej smernici.

Funkcije sistemov jamstva za vloge, ki se vključijo v osnovne teste

3.2 Da bi lahko organ EBA izvedel medsebojni strokovni pregled, bi morali sistemi jamstva za vloge v obdobju stresnega testiranja izvesti osnovne teste funkcij, ki so jim zakonsko poverjene (določene v direktivah 2014/49/EU in 2014/59/EU, kot sta preneseni v nacionalno pravo), rezultate pa sporočiti organu EBA. Za te namene bi bilo treba testirati naslednje funkcije sistemov jamstva za vloge:

• • da v primeru insolventnosti kreditne institucije izplačajo vlagatelje v svoji državi članici skladno s členom 11(1) Direktive 2014/49/EU („funkcija izplačila“),
• • da v pr imeru insolventnosti kreditne institucije izplačajo vlagatelje v podružnicah, ki so jih ustanovile kreditne institucije z dovoljenjem v drugih državah članicah, skladno s členom 11(1) in členom 14 Direktive 2014/49/EU („funkcija izplačila s čezmejnim sodel ovanjem“). Sistemi jamstva za vloge bi morali tak osnovni test izvesti samo v primerih, ko bi bili lahko vključeni v čezmejno izplačevanje (kot sistem jamstva za vloge matične države članice, kot sistem jamstva za vloge države članice gostiteljice ali v ob eh vlogah) v skladu s prej omenjenim členom 14 direktive o sistemih jamstva za vloge in veljavnimi nacionalnimi določbami,
• • da skladno s členom 11(2) Direktive 2014/49/EU in členom 109 Direktive 2014/59/EU financirajo reševanje kreditnih institucij za ohranitev nadaljnjega dostopa do vlog („funkcija prispevka k reševanju“),
• • da skladno s členom 11(3) Direktive 2014/49/EU svoja razpoložljiva finančna sredstva uporabijo za alternativne ukrepe, da bi preprečili propad kreditne institucije, če je to dovoljeno po zakonodaji države članice, v kateri je sistem jamstva za vloge ustanovljen („funkcija preprečevanja propada“), in
• • da skladno s členom 11(6) Direktive 2014/49/EU svoja razpoložljiva finančna sredstva uporabijo za financiranje ukrepov za ohranitev dostopa vlagateljev do kritih vlog v okviru nacionalnih postopkov zaradi insolventnosti, če je to dovoljeno po zakonodaji države članice, v kateri je sistem jamstva za vloge ustanovljen („funkcija prispevka k postopkom zaradi insolventnosti“).

3.3 Poleg tega bi morali s istemi jamstva za vloge poročati tudi o rezultatih testov datotek SCV, ki jih redno izvajajo. Tudi redni testi datotek SCV so osnovni testi. Rezultati rednih testov datotek SCV se ne smejo zamešati ali združiti z oceno datotek SCV, ki se opravi med izvajan jem osnovnega testa funkcije izplačila. V slednjem primeru se o oceni datotek SCV poroča v okviru rezultatov tega osnovnega testa izplačil za vlagatelje.

3.4 Če so sistemi jamstva za vloge v obdobju stresnega testiranja izvedli bistvene spremembe sistemov ali procesov, morajo v istem obdobju stresnega testiranja ponovno izvesti nekatere osnovne teste, če je to operativno izvedljivo v tem časovnem okviru. Na primer, če sistem jamstva za vloge metodo izplačila iz modela korespondenčne banke spremeni v elektronski prenos prek svoje namenske platforme IT, se postopki izplačil bistveno spremenijo, zato bi moral sistem jamstva za vloge, da se zagotovi odpornost, ponovno testirati svojo funkcijo izplačila za kazalnike iz smernice 4, na katere je vplivala sprememba.

3.5 Sistemi jamstva za vloge glede na osnovni test uporabijo kazalnike, opisane v smernici 4. Za poročanje o rezultatih navedenih osnovnih testov imenovanim organom in organu EBA bi morali uporabiti predlogo za poročanje v Prilogi 1.

3.6 Sistemi jamstva za vloge bi m orali za vsak osnovni test do največ treh testov s predlogo za poročanje poročati organu EBA.

3.7 Osnovni test bi bilo treba vsaj enkrat v obdobju stresnega testiranja izvesti kot teste od začetka do konca. Druge različice osnovnega testa v istem obdobju se la hko izvedejo kot niz razdrobljenih testov, ki skupaj zajamejo vse kazalnike, povezane s tem osnovnim testom.

Funkcija izplačila

3.8 Sistemi jamstva za vloge bi morali testirati svojo sposobnost izplačila vlagateljem, kot je predvideno v členu 11(1) Direktive 2014/49/EU. Noben sistem jamstva za vloge se ne bi smel odpovedati testiranju funkcije izplačila zato, ker je testiral funkcijo reševanja ali funkcijo preprečevanja propada, opisani v nadaljevanju, ali ker bi vse pridružene kreditne institucije spadale v kategorijo, opisano v odstavku 3.27.

3.9 V scenariju izplačila bi morali sistemi jamstva za vloge simulirati propad ene ali več kreditnih institucij, da bi ugotovili, ali bi bil izplačljivi znesek iz člena 7 Direktive 2014/49/EU na voljo v obdobjih za izplačilo, določenih v členu 8 navedene direktive.

3.10 Poleg tega bi moral sistem jamstva za vloge med testiranjem svoje odpornosti za izplačilo vlagateljem oceniti kakovost svojih notranjih procesov za zbiranje in analizo datotek SCV ter vzpostaviti stik z ustrezno kreditno institucijo, da bi jo po potrebi zaprosil za nadaljnje/korektivne podatke. Ti testi, povezani z datotekami SCV, se ne smejo zamešati ali združiti z rednimi, rutinskimi ocenami datotek SCV.

3.11 V obdobju načrta, kot je navedeno v smernici 2, bi morali sistemi jamstva za vloge uporabljati kazalnike, opisane v smernici 4, ki veljajo za funkcijo izplačila. Izplačilo s čezmejnim sodelovanjem

3.12 Če sistem jamstva za vloge opravlja vlogo sistema jamstva za vloge matične države članice ali sistema jamstva za vloge države članice gostiteljice v skladu s členom 14 direktive o sistemih jamstva za vloge, bi moral simulirati propad ene ali več kreditnih institucij z eno ali več podružnicami v drugi državi članici.

3.13 Take teste bi moral izvajati v vlogi, ki je zanj ustrezna: kot sistem jamstva za vloge matične države članice, sistem jamstva za vloge države članice gostiteljice ali v obeh vlogah, če je to ustrezno. Vlogo sistema jamstva za vloge države članice gostiteljice bi moral testirati, če jo opravlja v državi članici, kjer je vsaj ena podružnica kreditne institucije iz druge države članice. Vlogo sistema jamstva za vloge matične države članice bi moral testirati, če ima katera od njegovih institucij članic podružnico v drugi državi članici. Če veljata oba p rimera, bi moral testirati obe vlogi. Če je v nacionalnih določbah določeno, da je en sistem jamstva za vloge odgovoren za upravljanje ukrepov čezmejnega izplačevanja v imenu vseh drugih sistemov jamstva za vloge v isti državi članici, potem zahteva izvaja nja osnovnih testov sodelovanja med sistemi jamstva za vloge matične države članice in sistemi jamstva za vloge države članice gostiteljice velja samo zanj.

3.14 Kadar je mogoče, bi morali sistemi jamstva za vloge razmisliti o uporabi pristopa na podlagi tvegan ja, ko izbirajo partnerske sisteme jamstva za vloge za testiranje izplačila s scenarijem čezmejnega sodelovanja. Na primer, če je sistem jamstva za vloge X za sistem jamstva za vloge Y sistem jamstva za vloge matične države članice in države članice gostit eljice, za sistem jamstva za vloge Z pa samo sistem jamstva za vloge države članice gostiteljice, se lahko s pristopom na podlagi tveganja odloči, da bo test izvedel v vlogi sistema matične države članice za sistem Y in v vlogi sistema države gostiteljice za sistem Z.

3.15 V obdobju načrta, kot je navedeno v smernici 2, bi morali sistemi jamstva za vloge uporabljati kazalnike, specifične za izplačilo s scenarijem sodelovanja med sistemi jamstva za vloge matične države članice in sistemi jamstva za vloge države č lanice gostiteljice, kot je opisano v smernici 4.

3.16 Če sistem jamstva za vloge takega osnovnega testa ne more izvesti, ker se noben drug sistem ni odločil za sodelovanje kot partnerski sistem jamstva za vloge v okviru testiranja čezmejnega sodelovanja, je tr eba v predlogi za poročanje navesti, da področje ni bilo testirano, kot je določeno v odstavku 5.7.

Prispevek k reševanju

3.17 V scenarijih reševanja bi moralo biti predpostavljeno posredovanje v zvezi s pridruženo kreditno institucijo, za katero se je začel postopek reševanja skladno z Direktivo 2014/59/EU in za katero je skladno s členom 109 navedene direktive potreben prispevek sistema jamstva za vloge. 3.18 Stresni testi sistemov jamstva za vloge v okviru scenarijev reševanja se lahko izvedejo samostojno ali kot del širšega testa funkcije reševanja, ki se izvede pod vodstvom organov za reševanje, če se testira in uporabi namenski sklop kazalnikov, opisanih v smernici 4.

3.19 Kadar se stresni test sistema jamstva za vloge v okviru scenarija reševanja izvaja samostojno, bi se moral sistem jamstva za vloge pri načrtovanju scenarija in izvajanju testa posvetovati z organom za reševanje in ga zaprositi, da sodeluje pri testu. Organi za reševanje bi morali sodelovati s sistemi jamstva za vloge in jim neposredno ali prek imenovanih organov priskrbeti potrebne informacije za načrtovanje in izvajanje stresnih testov.

3.20 Predpostavljeno raven prispevka sistema jamstva za vloge k financiranju reševanja bi bilo treba določiti ob upoštevanju pravil, določenih v členih 108 in 109 Direktive 2014/59/EU, ter profila kreditnih institucij, izbranih za test, ki vključuje scenarij reševanja.

3.21 V izjemnih primerih se lahko sistem jamstva za vloge po posvetovanju z organom za reševanje odpove testiranju scenarijev reševanja, če ugotovi, da nobena pridružena kreditna institucija ne spada v kategorijo, opisano v odstavku 3.27.

Preprečevanje propada

3.22 Kadar je sistemu jamstva za vloge skladno s členom 11(3) Direktive 2014/49/EU dovoljeno uporabiti sredstva za preprečevanje propada kreditne institucije, bi moral izvesti najmanj dve vrsti testov:

• • test, pri katerem se simulira precejšnje poslabšanje finančnega položaja ene ali več pridruženih kreditnih institucij, vključno z njihovim kapitalskim položajem, kakovostjo aktive in likvidnostnim položajem. V zvezi s tem bi bilo treba s testom preveriti, ali bi bil sistem jamstva za vloge sposoben preprečiti propad kreditne institucije pod pogoji iz člena 11(3) Direktive 2014/49/EU, vključno z upoštevanjem vrste alternativnih ukrepov, ki bi jih bilo mogoče izvesti, ter ali bi imel razpoložljiva finančna sredstva za zagotavljanje potrebne podpore, in
• • test sistemov za spremljanje tveganj, ki jih ima vzpostavljene sistem jamstva za vloge. Kadar so bile v preteklosti že evidentirane izredne razmere, bi morali sistemi jam stva za vloge ugotoviti, ali so bili sistemi za spremljanje tveganj takrat sposobni zaznati neposredno tveganje.

3.23 Stresne teste sistemov jamstva za vloge, povezane s preprečevanjem propada, bi bilo treba izvajati z namenskim sklopom kazalnikov, opisanih v smernici 4.

Prispevek k postopkom zaradi insolventnosti

3.24 Pri osnovnih testih, povezanih s prispevkom sistema jamstva za vloge k postopkom zaradi insolventnosti, bi moralo biti predpostavljeno posredovanje za ohranitev dostopa vlagateljev do kritih vlog v okv iru nacionalnih postopkov zaradi insolventnosti v skladu s členom 11(6) Direktive 2014/49/EU.

3.25 Stresne teste sistemov jamstva za vloge, povezane s prispevkom k postopkom zaradi insolventnosti, bi bilo treba izvajati z namenskim sklopom kazalnikov, opisanih v smernici 4.

Izbor pridruženih kreditnih institucij za vključitev v osnovne teste

3.26 Za izvajanje osnovnih testov bi moral sistem jamstva za vloge izbrati eno ali več pridruženih kreditnih institucij z ustreznim profilom glede na predvideno ciljno področje testa, vključno z vrsto funkcij, resnostjo in kompleksnostjo scenarija ter njegovim geografskim dosegom.

3.27 Za testiranje prispevka k reševanju bi moral sistem jamstva za vloge izbrati eno ali več pridruženih kreditnih institucij, ki veljajo za ustrezne. O izboru ene ali več pridruženih kreditnih institucij bi moral razmisliti ob posvetovanju z organi za reševanje.

Resnost in kompleksnost osnovnih testov

3.28 Sistemi jamstva za vloge bi morali izvesti osnovne teste z različnimi stopnjami resnosti in k ompleksnosti, vendar se EBA zaveda, da ima povečevanje kompleksnosti in resnosti testov svojo mejo in da bi morali scenariji stresnih testov ostati realistično relevantni za sisteme jamstva za vloge. Ti bi morali zato sčasoma uporabljati vse kompleksnejše in resnejše scenarije, obenem pa ohranjati ocene zmožnosti za obvladovanje izhodiščnih scenarijev, ki jih je realistično mogoče pričakovati. Na primer, sistem jamstva za vloge bi lahko test čezmejnega sodelovanja najprej izvedel v vlogi sistema jamstva za vloge matične države članice z enim sistemom v vlogi sistema jamstva za vloge države članice gostiteljice. Pozneje bi lahko povečal kompleksnost tako, da bi izvedel še en test čezmejnega sodelovanja z dvema ali tremi sistemi jamstva za vloge države članice gostiteljice hkrati. Sistemi jamstva za vloge lahko povečajo tudi stopnjo resnosti in kompleksnosti zasnove stresnega testiranja, na primer tako, da izberejo drugačno vrsto testiranja (na primer, najprej lahko izvedejo dokumentacijsko testiranje za oceno posameznega vidika, potem pa še simulacijo za oceno tega vidika).

3.29 Sistemi jamstva za vloge bi morali razmisliti o dodatni plasti kompleksnosti in stresa pri enem ali več osnovnih testih tako, da bi izbranemu osnovnemu testu dodali „poseben“ scenarij z resn imi izzivi za neprekinjeno poslovanje ali zunanjimi okoliščinami, ki bi pomenile dodaten stres za izvajanje funkcij sistema jamstva za vloge, opisanih v smernici 4.

3.30 Sistemi jamstva za vloge bi morali poročati, ali so sčasoma povečali resnost in kompleksnos t stresnih testov, ki jih izvajajo (v primerjavi s prejšnjim obdobjem stresnega testiranja ali v obdobju stresnega testiranja, o katerem poročajo, če je to ustrezno), in kako so to dosegli. Sistem jamstva za vloge bi moral razmisliti o povečanju resnosti i n kompleksnosti stresnega testa v naslednjem obdobju stresnega testiranja. Razmisliti bi moral tudi o povečanju resnosti in kompleksnosti med dvema podobnima stresnima testoma (namenjeno isti zakonski funkciji), ki jih izvede v istem obdobju stresnega testiranja. 3.31 Zaradi zagotavljanja relevantnosti s preteklimi dogodki bi morali sistemi jamstva za vloge v svojem načrtu iz smernice 2 testirati scenarije, s katerimi preverijo, kako so s svojimi mehanizmi delovanja sposobni obravnavati primere posredovanja take vrste in intenzivnosti, kot so se dogajali v preteklosti in zlasti med letoma 2008 in 2012.

1. Pregled

1.1 Sklici

1.2 Ugotovljene zahteve

1.3 Povezani standardi

2. Ugotovljene zahteve

3. Povezani standardi

• EBA - Published by the European Banking Authority at https://www.eba.europa.eu/