Kazalniki kapitala

Kazalniki kapitala bi morali razkriti vsako znatno dejansko in verjetno prihodnje poslabšanje obsega in kakovosti kapitala v času rednega poslovanja, vključno z naraščanjem finančnega vzvoda.

Pri izbiri kazalnikov kapitala bi morala institucija preučiti možnosti za odpravo težav, ki izhajajo iz dejstva, da taki kazalniki v primerjavi z drugimi vrstami kazalnikov ne omogočajo dovolj pravočasnega odziva ter da je lahko obdobje realizacije nekaterih ukrepov za okrepitev kapitalskega položaja institucije daljše ali pa so taki ukrepi občutljivejši na tržne in druge razmere. Zlasti je to mogoče doseči z oblikovanjem v prihodnost usmerjenih ocen, ki bi morale upoštevati pomembne pogodbene zapadlosti v zvezi s kapitalskimi instrumenti.

Kazalniki kapitala bi morali biti vključeni tudi v proces ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala institucije (ICAAP) v skladu s členom 73 Direktive 2013/36/EU.

Pragove za kazalnike kapitala na podlagi predpisanih kapitalskih zahtev bi morala institucija umeriti na ustreznih ravneh, da se zagotovi zadostna oddaljenost od kršitve kapitalskih zahtev, ki veljajo za institucijo (vključno z minimalnimi kapitalskimi zahtevami, kot so določene v členu 92 Uredbe (EU) št. 575/2013, in dodatnimi kapitalskimi zahtevami, ki se uporabljajo v skladu s členom 104(1)(a) Direktive 2013/36/EU).

V skladu s ciljem postopka sanacije in glede na prožnost, ki jo ima institucija za samostojno ukrepanje ob kršitvah kazalnikov, bi morali biti določeni kazalniki regulativnega kapitala višji kot tisti, ob katerih bo bi lahko posredoval nadzorni organ.

Na splošno je treba kazalnike kapitala umeriti tako, da presegajo zahtevo po skupnem kapitalskem blažilniku. Če institucija umeri svoje kazalnike kapitala znotraj blažilnikov, bi morala v svojem načrtu sanacije jasno prikazati, da so njeni načini sanacije izvedljivi tudi v primeru, ko so blažilniki v celoti ali delno uporabljeni.

Pragovi za kazalnike, ki se nanašajo na zahteve iz točk (c) in (d) člena 45 Direktive 2014/59/EU (minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti – MREL) in točke (a) ali (b) člena 92 Uredbe (EU) št. 575/2013 (TLAC), izražene kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju (TREA) in mere skupne izpostavljenosti (TEM), bi bilo treba uskladiti z umerjanjem kazalnikov regulativnega kapitala iz načrta sanacije in jih določiti na ravni, višji od tiste, pri kateri lahko organ za reševanje posreduje v skladu s členom 16a Direktive 2014/59/EU [kakor je uveden z Direktivo (EU) 2019/879] in členom 128 Direktive 2013/36/EU [kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/878]. Institucija bi morala na splošno prag umeriti tako, da je ta višji od zahteve po skupnem blažilniku, ob upoštevanju (i) minimalne zahteve glede TLAC in (ii) končne MREL ali zavezujoče vmesne ciljne ravni MREL (če se razlikujejo), izražene kot odstotek TREA. Institucija bi morala pri določanju teh zahtev upoštevati tudi vse dodatne elemente, ki se štejejo za pomembne, vključno z zahtevo za podrejenost, če je to primerno. Če se institucija odloči umeriti kazalnike, povezane z MREL in TLAC, znotraj blažilnikov, mora v svojem načrtu sanacije jasno prikazati, da so njeni načini sanacije izvedljivi tudi v primeru, ko so blažilniki v celoti ali delno uporabljeni.

Prag kazalnika bi moral upoštevati profil zapadlosti kvalificiranih obveznosti in sposobnost institucije, da jih obnovi. Za skupine s strategijo reševanja z več vstopnimi točkami, pri katerih bi se bonitetni obseg in obseg sanacije lahko razlikovala, bi morala institucija umeriti kazalnike MREL/TLAC na konsolidirani ravni za vsakega od subjektov/vsako od skupin v postopku reševanja.

Pri ocenjevanju načrta sanacije bi se moral pristojni organ strinjati z umerjanjem praga za MREL ob posvetovanju z organom za reševanje. Ko institucija obvesti pristojni organ o kršitvi kazalnika MREL, bi moral pristojni organ obvestiti organ za reševanje in glede na pomembnost MREL za cilje reševanja iz člena 31 Direktive 2014/59/EU z njim sodelovati.