11 Politika nasprotja interesov za zaposlene

Brez poseganja v člen 23 Direktive 2014/65/EU in oddelek 3 poglavja 2 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/565 bi upravljalni organ moral biti odgovoren za pripravo, potrditev in nadzor izvajanja ter vzdrževanje učinkovitih politik za odkrivanje, ocenjevanje, upravljanje in zmanjšanje ali preprečevanje dejanskih in morebitnih nasprotij med interesi investicijskega podjetja in zasebnimi interesi zaposlenih, vključno s člani upravljalnega organa, ki bi lahko škodljivo vplivala na opravljanje njihovih nalog in odgovornosti. Nadrejena družba v Uniji bi morala obravnavati interese v okviru politike nasprotja interesov na ravni celotne skupine na konsolidirani podlagi.

Namen politike bi moral biti odkrivati nasprotja interesov zaposlenih, vključno z interesi njihovih najbližjih družinskih članov. Investicijska podjetja bi morala upoštevati, da lahko nasprotja interesov nastanejo ne le zaradi obstoječih, ampak tudi preteklih osebnih ali poklicnih razmerij. Če pride do nasprotij interesov, bi morala investicijska podjetja oceniti njihovo pomembnost in odločiti o ustreznih ukrepih za njihovo zmanjševanje ter jih izvajati.

Kar zadeva nasprotja interesov, ki bi lahko bila posledica preteklih razmerij, bi morala investicijska podjetja določiti primeren časovni okvir, v katerem morajo zaposleni poročati o takih nasprotjih interesov, saj lahko ta še vedno vplivajo na ravnanje zaposlenih in sodelovanje pri odločanju.

Politika bi morala zajemati vsaj naslednje okoliščine ali razmerja, v katerih bi lahko prišlo do nasprotja interesov:

• a. gospodarske interese (na primer delnice, druge lastniške pravice in članstva, finančno premoženje in druge gospodarske interese pri komercialnih strankah, pravice intelektualne lastnine, članstvo v organu ali lastništvo organa ali subjekta z nasprotnimi interesi);
• b. osebna ali poklicna razmerja z lastniki kvalificiranih deležev v investicijskih podjetjih;
• c. osebna ali poklicna razmerja z zaposlenimi v investicijskih podjetjih ali subjektih, ki spadajo v okvir bonitetne konsolidacije (na primer družinska razmerja);
• d. drugo zaposlitev in predhodno zaposlitev v bližnji preteklosti (na primer v petih letih);
• e. osebna ali poslovna razmerja z zadevnimi zunanjimi deležniki (na primer povezanost s pomembnimi dobavitelji, svetovalnimi podjetji ali ponudniki drugih storitev) in
• f. politični vpliv ali politična razmerja.

Ne glede na zgoraj navedeno bi morala investicijska podjetja upoštevati, da lastništvo deležev investicijskega podjetja ali uporaba drugih storitev investicijskega podjetja ne bi smela povzročiti stanja, da bi se za zaposlene štelo, da so v nasprotju interesov, če ne presegajo praga de minimis.

Politika bi morala določati postopke za poročanje in obveščanje funkcije, odgovorne v okviru politike. Zaposleni bi morali interno nemudoma razkriti vse zadeve, ki bi lahko ali so že ustvarile nasprotje interesov.

Politika bi morala razlikovati med dolgotrajnimi nasprotji interesov, ki jih je treba stalno obvladovati, in nasprotji interesov, ki se nepričakovano pojavijo v zvezi s posameznim dogodkom (na primer transakcija ali izbira ponudnika storitev itd.) in se lahko obvladujejo z enkratnim ukrepom. V vseh primerih bi morali biti interesi investicijskega podjetja v središču sprejetih odločitev.

Politika bi morala določati postopke, ukrepe, zahteve po dokumentaciji in odgovornosti za odkrivanje in preprečevanje nasprotij interesov, za oceno njihove pomembnosti in za sprejemanje ukrepov za blaženje. Taki postopki, zahteve, odgovornosti in ukrepi bi morali vključevati:

• a. poveritev dejavnosti ali transakcij z nasprotje m interesov različnim osebam;
• b. preprečitev zaposlenim, ki so dejavni tudi zunaj investicijskega podjetja, da bi imeli v investicijskem podjetju neprimeren vpliv v zvezi z zadevnimi drugimi dejavnostmi;
• c. določitev odgovornosti članov upravljalnega organa, da se vzdržijo glasovanja o zadevah, v katerih se pojavlja ali bi se lahko pojavilo nasprotje interesov člana ali v katerih bi bila objektivnost člana ali njegova zmožnost ustreznega izpolnjevanja obveznosti do investicijskega podjetja sicer ogrožena;
• d. preprečitev članom upravljalnega organa, da bi zasedali direktorske položaje v konkurenčnih investicijskih podjetjih.

Politika bi morala zajemati zlasti tveganje nasprotja interesov na ravni upravljalnega organa ter zagotavljati dovolj usmeritev za odkrivanje in upravljanje nasprotij interesov, ki bi lahko ovirala zmožnost članov upravljalnega organa za sprejemanje objektivnih in nepristranskih odločitev, ki so v najboljšem interesu investicijskih podjetij. Investicijska podjetja bi morala upoštevati, da lahko nasprotja interesov vplivajo na neodvisnost članov upravljalnega organa²⁴ .

²⁴ Glej tudi skupne smernice ESMA in EBA o ocenjevanju primernosti članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij na podlagi Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU.

Investicijska podjetja bi morala pri zmanjševanju ugotovljenih nasprotij interesov članov upravljalnega organa dokumentirati sprejete ukrepe, vključno z utemeljitvijo učinkovitosti takih ukrepov pri zagotavljanju objektivnega odločanja.

Dejanska ali morebitna nasprotja interesov, ki so bila razkrita odgovorni funkciji v investicijskem podjetju, bi bilo treba ustrezno oceniti in obvladovati. Če se odkrije nasprotje interesov pri zaposlenih, bi moralo investicijsko podjetje dokumentirati sprejeto odločitev, zlasti če so bili nasprotje interesov in z njim povezana tveganja sprejeti, in če je bilo sprejeto, kako je to nasprotje interesov zadovoljivo zmanjšano ali odpravljeno.

Vsa dejanska in morebitna individualna ali kolektivna nasprotja interesov na ravni upravljalnega organa bi morala biti ustrezno dokumentirana, upravljalni organ pa bi moral biti

• o njih obveščen, jih moral obravnavati, o njih odločiti ter jih ustrezno obvladovati.