4.4 Informacije o upravljanju

Izdajatelji bi morali v svoj načrt sanacije vključiti jasen in podroben opis postopkov upravljanja, povezanih z razvojem, posodabljanjem in izvajanjem načrta sanacije.

Informacije o upravljanju iz prejšnjega odstavka bi morale zajemati vsaj naslednje:

• a) vlogo( - e) in funkcijo( - e) oseb, odgovornih za pripravo, izvajanje in posodabljanje načrta;
• b) opis, kako je načrt sanacije vključen v notranj e upravljanje izdajatelja, njegovo poslovno strategijo in v okvir za upravljanje tveganj (vključno z izjavo o nagnjenosti k prevzemanju tveganj);
• c) opis postopkov in časovnih okvirov za redno posodabljanje načrta in njegovo posodobitev kot odziv na vse bistvene spremembe, ki vplivajo na določen žeton, izdajatelja ali njegovo okolje;
• d) politike in postopke, ki urejajo odobritev načrta sanacije ter njegove preglede in posodobitve;
• e) opis postopkov stopnjevanja, tj. pogojev in postopkov, potrebnih za zagotovitev pravočasnega izvajanja posameznih načinov sanacije, predvidenih v načrtu sanacije. Ti postopki bi morali vključevati vsaj informacije o postopku odločanja v zvezi z aktiviranjem načrta sanacije na podlagi jasno opredeljenega podrobnega postopka stopnjevanja v primeru kršitve praga kazalnika načrta sanacije ali kadar je verjetno, da se bo kršitev pojavila v bližnji prihodnosti, in sicer da se prouči in določi, kater i način san acije bo morda treb a uporabiti za ponovno vzpostavitev skladnosti z ustreznimi regulativnimi zahtevami, ki veljajo za rezerve sredstev, ali za nadaljnje opravljanje storitev v zvezi z zadevnim žetonom;
• f) rok za odločitev o sprejetju sanacijskih ukrepov in čas ter načine obveščanja pristojnega organa;
• g) opis kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, ki odražajo morebitne ranljivosti, slabosti ali grožnje za znesek, likvidnost in razporeditev rezerve sredstev in sredstev, ki jih morajo izdajatelji kadar koli vzdrževati v skladu z Uredbo (EU) 2023/1114, in kot je podrobneje opredeljeno v odstavkih 22 –41 teh smernic .

Če so izdajatelji sklenili dogovor s tretjimi osebami za upravljanje rezerve sredstev in za naložbe rezerve sredstev, za skrbništvo rezerve sredstev in po potrebi za razdelitev žetonov javnosti v skladu s členom 34(5)(h) Uredbe (EU) 2023/1114, bi morali v svoj načrt sanacije vključiti jasen in podroben opis postopkov, vzpostavljenih za izmenjavo informacij na način, ki bi zagotovil pravočasno aktivacijo postopka stopnjevanja iz odstavka 37 teh smernic, če izdajatelj ali zadevna tretja oseba ugotovi kršitev praga kazalnika načrta sanacije. Izdajatelj bi moral v načrtu sanacije tudi navesti, kako sporazum s katero koli od teh tretjih oseb zagotavlja pravočasno izmenjavo informacij na način, ki bi mu omogočil, da se zaveda kršitve ali potrdi, da bo do kršitve verjetno prišlo v bližnji prihodnosti, tako da se lahko načrt sanacije pravočasno aktivira.

Poleg tega bi morali izdajatelji zagotoviti, da so ukrepi, predvideni v njihovem načrtu sanacije, skladni z zahtevami načrta odzivanja in okrevanja na področju IKT ter z drugimi ustreznimi deli obvladovanja tveganj na področju IKT iz Uredbe (EU)³ 2022/2554, kadar te zahteve veljajo tudi za zadevne izdajatelje.

Kazalniki načrta sanacije in spremljava pragov

³ Uredba (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L 333, 27.12.2022, str. 1).

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije določiti ustrezen okvir kazalnikov načrta sanacije, v katerem lahko izdajatelj vnaprej določi merila, na podlagi katerih bi bila potrebna večja pogostost spremljanja ali aktivacij a načrta sanacije. Ta merila bi morala biti določena tako, da lahko izdajatelj po potrebi spremlja, stopnjuje in aktivira način sanacije .

Kazalniki načrta sanacije bi morali odražati poseben profil tveganja in poslovno okolje žetona in izdajatelja. Umerjanje kazalnikov načrta sanacije in njihovih pragov bi se zato moralo izvesti na ravni žetona, razen za umerjanje kazalnikov kapitalske ustreznosti, ki bi morali biti umerjeni na ravni izdajatelja, in sicer na podlagi njegove specifične velikosti, kompleksnosti, narave in poslovnega modela ter kazalnikov operativnega tveganja in kazalnikov zaupanja trga, ki pa jih je treba umeriti tako na ravni izdajatelja kot tudi na ravni žetona.

Pri ocenjevanju katere vrste kazalnikov načrta sanacije bodo vključene v načrte sanacije, bi moral vsak izdajatelj skrbno proučiti vrste dogodkov, ki bi lahko privedli do kršitve regulativnih zahtev, in na podlagi svoje notranje ocene tveganosti opredeliti posebne kazalnike načrta sanacije . Zato bi morali izdajatelji kazalnik e iz Priloge I obravnavati kot možne kazalnike načrta sanacije, tako da lahko izberejo enega ali vse kazalnike v okviru vsake kategorije.

Poleg tega izdajatelji ne bi smeli omejiti svojega sklopa kazalnikov načrta sanacije na seznam iz Priloge I. Namesto tega bi morali preučiti o vključitvi najprimernejših kazalnikov načrta sanacije , tudi če niso vključeni v Prilogo I, in sicer na podlagi meril iz teh smernic, vključno na primer s kazalniki, ki bi bili primerni za naslovitev okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj, in v vseh drugih okoliščinah, kadar bi bile ugotovljene težave na zadevnem področju.

Izdajatelji bi morali zagotoviti, da seznam kazalnikov načrta sanacije in umerjanje njihovega praga temeljita na njihovi notranji oceni tveganosti in da sta vedno skladna z njihovim okvirom nagnjenosti k prevzemanju tveganj. Morebitne spremembe v nagnjenosti izdajateljev k prevzemanju tveganj bi morale sprožiti pregled seznama kazalnikov načrta sanacije in njihovih pragov, z namenom, da se oceni, ali so še vedno primerni v primeru teh sprememb njihovega okvira nagnjenosti k prevzemanju tveganj.

Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti informacijo kako bodo ustrezno pogosto spremljali kazalnike načrta sanacije, kar bi omogočilo pravočasno predložitev poročil o spremljavi kazalnikov načrta sanacije pristojnemu organu na njegovo zahtevo. Izdajatelji bi morali tudi natančno opisati, kako bodo spremljali navedene kazalnike načrta sanacije .

Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti tako kvantitativne kot kvalitativne kazalnike načrta sanacije. Izdajatelji bi morali pri določanju pragov kvantitativnih kazalnikov načrta sanacije v skladu s splošno ureditvijo njihovega upravljanja tveganja, ki je vzpostavljeno v skladu s členom 45(3) in členom 45(7)(b) Uredbe (EU) 2023/1114, uporabljati progresivno metriko („pristop semaforja“), s katero bi bil upravljalni organ institucije obveščen, da obstaja možnost, da bodo taki pragovi kazalnikov doseženi.

Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti vsaj naslednje kategorije kazalnikov načrta sanacije, kot je podrobneje opredeljeno v Prilogi I (oddelek A – „Minimalne kategorije za vse izdajatelje ART ali EMT“), zlasti:

1) kazalnike likvidnostnega tveganja, ki izdajatelja obveščajo o morebitnem ali dejanskem poslabšanju likvidnostnega položaja rezerve sredstev,

2) kazalnike operativnega tveganja, ki opisujejo morebitna tveganja, ki izhajajo iz neustreznih ali neuspešnih notranjih procesov, ljudi in sistemov ali iz zunanjih dogodkov, vključno s pravnim tveganjem. Pri umerjanju te vrste kazalnikov bi morali izdajatelji posebej upoštevati vrsto osnovne tehnologije (npr. tehnologijo razpršene evidence na podlagi dovoljenj in brez njih) in njeno kompleksnost (npr. obstoj mostov, kakovost kriptografije itd.). Izdajatelji bi morali upoštevati tudi, da ima lahko zanašanje na edinstveno in kompleksno infrastrukturo namesto na standardno infrastrukturo lahko posledice ne samo na možnost njene zamenjave, temveč tudi na razpoložljivost ljudi, ki bi jo lahko vzdrževali in popravljali. V primeru izdaj v več verigah bi morali izdajatelji vključiti posebne kazalnike operativnega tveganja za vsako tehnologijo razpršene evidence, ki se uporablja za razdelitev žetonov, vezanih na sredstva, in/ali e - denarnih žetonov; 3) kazalnike kreditnega tveganja/kakovosti sredstev, ki merijo razvoj kakovosti sredstev v rezervi sredstev;

4) kazalnike, povezane s sredstvi, na katere so vezani žetoni, s katerimi se meri tveganje možnih obsežnih zahtev za unovčenj e , ki jih na primer lahko sproži izguba vezave;

5) kazalnike kapitalske ustreznosti, ki merijo morebitno poslabšanje višine in kakovosti kapitalskega položaja izdajatelja, vključno s stopnjo izpolnjevanja zahtev glede lastnih sredstev iz člena 35 Uredbe (EU) 2023/1114. Umerjanje tovrstnih kazalnikov bi moralo biti višje od njihove veljavne minimalne regulatorne zahteve. Kazalnike kapitalske ustreznosti bi morali uporabljati samo izdajatelji žetonov, vezanih na sredstva, in e - denarnih žetonov, ki niso kreditne institucije.

Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti tudi naslednje kategorije kazalnikov načrta sanacije, kot so podrobneje opisane v Prilogi I (oddelek B – Dodatne minimalne kategorije za izdajatelje pomembnih ART in EMT ter druge izdajatelje, ki pristojnemu organu ne predložijo zadovoljivo utemeljitev za nevključitev):

6) kazalnike tržnega tveganja, ki izhajajo iz vseh pozicij, vključenih v rezervo sredstev, vključno z nestabilnostjo povezano z nestanovitnostjo navedenega( - ih) sredstva( - ev);

7) kazalnike tveganja koncentracije, ki poudarjajo čezmerno izpostavljenost rezerve sredstev eni sami nasprotni stranki ali medsebojno povezanih skupin nasprotnih strank;

8) kazalnike zaupanja, kot morebitno negativno dojemanje udeležencev na trgu izdajatelja ali žetona, ki bi lahko prekinilo dostop izdajatelja do financiranja in kapitalskih trgov ali določalo hitro povečanje zahtev za odkup;

Izjemoma so izdajatelji nepomembnih žetonov izvzeti iz zahteve za vključitev kategorij kazalnikov načrta sanacije iz prejšnjega odstavka, če svojemu pristojnemu organu predložijo zadovoljivo utemeljitev, da te kategorije kazalnikov načrta sanacije niso primerne ali relevantne za njegov profil tveganja, poslovni model, velikost in/ali kompleksnost.

Izdajatelji bi morali med kazalniki, povezanimi s sredstvi, na katera so vezani žetoni, vedno vključiti vsaj kazalnik nevezanega tveganja, katerega cilj je zajeti tveganje, da se tržna vrednost žetona razlikuje od tržne vrednosti sredstva oziroma sredstev, na katerega oziroma na katere je žeton vezan. Kazalnik tveganja zmanjšanja obsega pa bi bilo treba meriti kot razmerje med tržno vrednostjo žetona in tržno vrednostjo sredstva ali sredstev na katerega ali na katere je žeton vezan in naj bi bil v vsakem trenutku enak 1, pri čemer dovoljena raven odstopanja ne presega 1 %. Primeri razmerij, nižjih od 1, bi morali sprožiti ukrepanje izdajatelja, kot je določeno v njegovem načrtu sanacije.

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije jasno opisati, kako so bil i pragovi kazalnikov načrta sanacije umerjeni in kako bi bili pragovi kršeni dovolj zgodaj, da bi bili učinkoviti.

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije opisati, kako bodo redno spremljali in posodabljali ustreznost kazalnikov načrta sanacije in umerjanje njihovih pragov. Izdajatelji bi morali zlasti navesti, kako bodo zagotovili, da se načrt sanacije posodobi, kadar je to potrebno zaradi spremembe finančnega in poslovnega položaja izdajatelja in/ali določenega žetona. Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti, da je treba vsakršno posodobitev umerjanja mejnih vrednosti kazalnikov načrta sanacije nemudoma sporočiti in pojasniti pristojnemu organu. Izdajatelji bi morali vedno zagotoviti, da so kazalniki načrta sanacije in njihovi pragovi v celoti skladni z izdajateljevim okvirom upravljanja tveganj.

Izdajatelji bi morali vsebino načrta sanacije pripraviti na način, da ob kršitvi pragov kazalnikov načrta sanacije aktiviranje načinov sanacije ne bi smelo biti samodejno, ampak bi se moral izdajatelj odločiti, ali bo v primeru kršitve načrt sanacije aktiviral in kdaj bo to storil. Pri umerjanju kazalnikov načrta sanacije bi morali izdajatelji zagotoviti, da je ta odločitev na voljo dovolj zgodaj, da bi lahko po potrebi ukrepali .

Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti svoj notranji postopek odločanja. Izdajatelji bi morali zagotoviti, da bo ta postopek temeljit in dobro utemeljen v skladu z odstavki 39, 40 in 41 teh smernic. Poleg tega bi morali izdajatelji v svojem načrtu sanacije navesti, da bodo ohranjali odprt in aktiven dialog s pristojnim organom, ne glede na to, ali se bo odločil za ukrepanje ali ne.

Da bi kršitve pragov kazalnikov načrta sanacije učinkovito izpolnile svoj potencial za opozarjanje, bi morali izdajatelji v svojem načrtu sanacije določiti, da bodo nemudoma in v vsakem primeru:

• • v največ 24 urah od kršitve praga kazalnika načrta sanacije opozorili upravljalni organ izdajatelja z aktiviranjem ustreznega postopka stopnjevanja, da bi se zagotovila obravnava vsake kršitve in po potrebi ukrepanje; in
• • najpozneje v 24 urah po aktivaciji notranjega postopka stopnjevanja obvestili pristojni organ o kršitvi praga kazalnika načrta sanacije.

Ob upoštevanju verjetnost i , da časovna okvira za ukrepanje v primeru kršitve praga kazalnik a načrta sanacije, določena v prejšnjem odstavku, izdajatelju ne omogočata pravočasnega odziva na kršitev praga kazalnik a načrta sanacije, bi morali izdajatelji sami določiti najprimernejši rok za izvedbo teh aktivnosti na podlagi posebnosti svojega poslovanja, velikosti in kompleksnosti rezerve sredstev. V vsakem primeru pa se časovna okvira za ukrepanje v primeru kršitve praga kazalnik a načrta sanacije, določena v prejšnjem odstavku, ne bi smela podaljšati.

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije navesti, da bo v primeru kršitve praga kazalnika načrta sanacije upravljalni organ ocenil stanje, se odločil, ali bo aktiviral načrt sanacije, in o tem nemudoma obvestil pristojne organe. Izdajatelji bi morali v načrt sanacije vključiti tudi, da bo odločitev o aktivaciji načrta sanacije zajemala vrsto sanacijskih ukrepov, ki jih je treba sprejeti.

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije navesti tudi, da mora odločitev iz prejšnjega odstavka temeljiti na utemeljeni analizi okoliščin kršitve.

Izdajatelji bi morali v načrtu sanacije opisati, da bodo v primeru, če se odločijo za ukrepanje v skladu z načrtom sanacije, pristojnemu organu brez nepotrebnega odlašanja predložili akcijski načrt, ki temelji na seznamu verodostojnih in izvedljivih načinov sanacije, ki se uporabijo v nastali stresni situaciji, skupaj s časovnim načrtom za odpravo kršitve. Če je bila sprejeta odločitev, da ukrepanja ne bo, bi morala biti v načrt sanacije vključena tudi obveza, da se pristojnemu organu predloži pojasnilo z jasno navedenimi razlogi za to odločitev, in če je to primerno, kako je mogoče ponovno vzpostaviti določene vrste kazalnikov in odpraviti njihove kršitve brez uporabe sanacijskih ukrepov.