4.1 Ocenjevanje pomembnosti

januarja 2026. Za majhne in nekompleksne institucije se uporabljajo najpozneje od 11. januarja 2027.

Ocenjevanje pomembnosti ESG tveganj je treba izvesti glede na značilnosti institucije , , ki zadevni instituciji zagotavlja pregled finančne pomembnosti ESG tveganj za njen poslovni model in profil tveganja in ki je podprto z vzporejanjem ESG dejavnikov in kanalov prenosa v tradicionalne kategorije finančnih tveganj. Ocenjevanje pomembnosti ESG tveganj bi moralo biti usklajeno z drugimi ocenjevanji pomembnosti, ki jih je izvedla institucija, zlasti tistimi, ki so bile izvedene za razkritje pomembnih tveganj v zvezi s trajnostnostjo v skladu z Direktivo 2013/34/EU 6 in Delegirano uredbo Komisije (EU) 2023/27727, kadar je primerno, in bi moralo biti vključeno v ocenjevanje pomembnosti za namen procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (ICAAP).

Pri ocenjevanju pomembnosti ESG tveganj je treba uporabiti pristop, ki temelji na tveganju in pri katerem se upoštevata verjetnost nastanka in potencialen obseg finančnih učinkov ESG tveganj v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju ter v dolgoročnem obdobju najmanj desetih let.

Da bi institucije celovito ocenile pomembnost ESG tveganj, bi morale zagotoviti, da obseg ocenjevanja pomembnosti ustrezno odraža naravo, obseg in zapletenost njihovih dejavnosti, portfeljev, storitev in produktov. Institucije bi morale upoštevati učinek E SG tveganj na vse tradicionalne kategorije finančnih tveganj, ki so jim izpostavljene, vključno s kreditnim, tržnim, likvidnostnim in operativnim tveganjem ( vključno s pravdnim tveganjem), tveganjem ugleda ter tveganji poslovnega modela in koncentracije. Pri določanju pomembnih ESG tveganj je treba upoštevati njihove učinke na kategorije finančnih tveganj ter zneske in/ali deleže izpostavljenosti, prihodka in dobička, ki so izpostavljeni tem tveganjem.

Kar zadeva ocenjevanje pomembnosti okoljskih tveganj, bi morale institucije uporabiti kvalitativne in kvantitativne informacije. Institucije bi morale upoštevati dovolj velik nabor okoljskih dejavnikov, ki vključuje vsaj dejavnike, povezane s podnebjem, degradacijo ekosistemov in izgubo biotske raznovrstnosti. Oceniti bi morale dejavnike tveganja prehoda in fizičn ega tveganja , pri čemer bi morale upoštevati vsaj naslednje:

• a) za tveganje prehoda:
• i. glavne gospodarske sektorje, ki jih financirana sredstva podpirajo ali v katerih ima nasprotna stranka institucije svoje glavne dejavnosti;
• ii. tekoče in morebitne prihodnje bistvene spremembe javnih politik, tehnologij in tržnih preferenc (npr. novi okoljski predpisi ali davčne spodbude, razvoj inovativnih nizkoogljičnih tehnologij, spremembe povpraševanja potrošnikov ali vlagateljev);
• iii. kar zadeva s podnebjem povezana tveganja:

• b) za fizična tveganja:
• i. geografska območja, kjer se nahajajo ključna sredstva nasprotnih strank (npr. proizvodni obrati) in zavarovanja v obliki fizičn ega premoženj a, zlasti pri izpostavljenostih do nepremičnin;
• ii. raven dovzetnosti za okoljske nevarnosti (npr. nevarnosti, povezane s temperaturo, vetrom, vodo ali trdno maso)ob uporabi različni h podnebnih scenarijev in poti prehoda ali, za majhne in nekompleksne institucije in druge institucije, ki niso velike institucije, ob uporabi vsaj enega neugodnega scenarija.

⁸ Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/1818 z dne 17. julija 2020 o dopolnitvi Uredbe (EU) 2016/1011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z minimalnimi standardi za referenčne vrednosti EU za podnebni prehod in referenčne vrednosti EU, usklajene s Pariškim sporazumom (UL l 406, 3.12.2020, str. 17) – uredba o standardih podnebnih referenčnih vrednosti – uvodna izjava 6: sektorji, navedeni v oddelkih A do H in oddelku L Priloge I k Uredbi (ES) št. 1893/2006.

Institucije bi morale v okviru ICAAP utemeljiti in dokumentirati svoje ocene pomembnosti ESG tveganj, vključno z uporabljenimi metodologijami in pragovi, upoštevanimi vhodnimi podatki in dejavniki ter glavnimi rezultati in sprejetimi zaključki, vključno z zaključki o nepomembnosti.

Institucije bi morale v skladu z oddelkom 4.2, oddelkom 5 oziroma oddelkom 6 razviti in izvajati metode merjenja, ureditve upravljanja tveganj in procese načrtovanja prehoda , ki temeljijo na rezultatih ocenjevanja pomembnosti in so z njimi sorazmerni . V ta namen bi morale imeti obsežnejše in bolj izpopolnjene ureditve za ESG tveganja, ki so opredeljena kot pomembna. Po drugi strani bi morale metodologije za merjenje ESG tveganj ter metrike za spremljanje ESG tveganj, ki jih uporabljajo institucije, z informacijami podpirati redne posodobitve ocen pomembnosti. I nstitucije, ki niso velike institucije, z manj kompleksnimi dejavnostmi lahko uporabljajo manj obsežne in napredne ureditve, ki pa bi morale biti sorazmerne z rezultati njihovega ocenjevanja pomembnosti ESG tveganj.