6.3 Načrtovanje prehoda

Institucije bi morale razumeti svojo občutljivost na ESG tveganja, zlasti tveganja okoljskega prehoda in fizična tveganja v različnih scenarijih, vključno s tistimi, ki pomenijo višjo raven fizičnega tveganja ali neurejenega prehoda. Razumeti bi morale, kako lahko različni scenariji vplivajo na njihova prizadevanja za načrtovanje prehoda .

Institucije bi morale za namene spremljanja in obravnavanja specifičnih okoljskih tveganj, ki lahko izhajajo iz procesa prilagajanja podnebnim in okoljskim regulativnim ciljem jurisdikcij, v katerih poslujejo, skrbno izbrati scenarije tako, da izvedejo vse naslednje ukrepe:

• a) ocenijo morebitne posledice ciljev EU, držav članic in po potrebi tretjih držav glede poti prehoda , vsaj za izbrane sektorje, določene na podlagi ocene pomembnosti. Pri tem bi morale upoštevati verjetne poti prehoda, ki izhajajo iz evropskega zelenega dogovora, evropskih podnebnih pravil ter najnovejših poročil in ukrepov, ki jih je predpisal Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe;
• b) upoštevajo znanstveno utemeljene in posodobljene scenarije, ki so pripravljeni s strani nacionalnih organizacij, organizacij EU ali mednarodnih organizacij, kot je navedeno v odstavku 38;
• c) upoštevajo prostovoljne ali regulativno predpisane cilje ali zaveze institucije v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje.

Geografska referenca ter podrobnost, na primer v smislu regionalne razčlenitve , uporabljenih scenarijev in poti prehoda, bi morala biti relevantna za njihov poslovni model in njihove izpostavljenosti.

Obseg in zapletenost uporabljenih scenarijev bi morala biti sorazmerna z velikostjo in kompleksnostjo institucij . Majhne in nekompleksne institucije ter druge institucije, ki niso velike institucije, se lahko zanašajo na poenostavljen sklop glavnih parametrov in predpostavk, vključno z naborom tveganj, upoštevanimi časovnimi horizonti in regionalno razčlenitvijo učinkov. Velike institucije bi morale svoje načrte (vključno s končnimi in vmesnimi cilji) primerjati s scenarijem, združljivim z omejitvijo global nega segrevanja na 1,5 °C v skladu s Pariškim sporazumom in s ciljem dose ganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, kot je določeno v evropskih podnebnih pravilih.

Institucije bi morale zagotoviti, da so scenariji in poti prehoda, ki jih uporabljajo kot del svojih načrtov, dosledni v okviru celotne organizacije in za vse upoštevane ročnosti , na primer pri oblikovanju poslovnih strategij in določanju kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev. Dokumentirati bi morale postopek za izbor scenarija in razloge za vsako spremembo ali drugačno uporabo. Odločitve o uporabi različnih scenarijev za različne namene in odločitve o spremembi scenarijev bi morale biti jasno utemeljene.

6.3.2. Ročnosti in mejniki

Institucije bi morale v svoj e načrte vključiti nabor različnih časovnih horizontov načrtovanja , ki vključuje kratkoroč ni , srednjeročn i in dolgoročn i rok najmanj desetih let. Pri ureditvah, oblikovanih za spremljanje in obravnavanje ESG tveganj v okviru različnih ročnosti , je treba upoštevati načela iz odstavka 19.

Institucije bi morale mejnike za spremljanje in obravnavanje ESG tveganj za medsebojno enakomerno oddaljena bodoča obdobja, ki izhajajo iz kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih regulativnih ciljev jurisdikcij, v katerih poslujejo. To vključuje cilje EU, da zmanjša emisije toplogrednih plinov za 55 % do leta 2030 v primerjavi ravnjo iz leta 1990 in doseže neto ničelne emisije toplogrednih plinov leta 2050, druge vmesne podnebne cilje, določene v pravu EU ali nacionalni zakonodaji, kadar je to ustrezno, ter cilje, povezane z drugimi okoljskimi dejavniki, kot so obnova narave¹⁹ ali krčenje gozdov²⁰ .

¹⁹ Uredba (EU) 2024/1991 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2024 o obnovi narave in spremembi Uredbe (EU) 2022/869 (UL L, 2024/1991, 29.7.2024).

²⁰ Uredba (EU) 2023/1115 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2023 o omogočanju dostopnosti nekaterih primarnih in drugih proizvodov, povezanih s krčenjem in degradacijo gozdov, na trgu Unije in njihovem izvozu iz Unije ter o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 995/2010 (UL L 150, 9.6.2023, str. 206).

Institucije bi morale zagotoviti, da so kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni splošni in konkretni cilji medsebojno povezani in dobro oblikovani. To vključuje zagotavljanje, da se dolgoročni cilji, kot so zaveze glede doseganja neto ničelnih emisij toplogrednih plinov, prenesejo v srednjeročne strategije (npr. srednjeročne sektorske politike ali cilje rasti za poslovna področja) ter da so kratkoročne finančne metrike ali cilji (npr. kazalniki dobičkonosnosti, stroški tveganja, ključni kazalniki uspešnosti, ključni kazalniki tveganja, limiti tveganja, oblikovanje cen) skladni in usklajeni s srednjeročnimi in dolgoročnimi cilji. 6.3.3. Podlaga za ocenjevanje pomembnosti

P roces načrtovanja prehoda institucij bi moral biti usmerjen v upravljanje pomembnih ESG tveganj, zlasti tveganj okoljskega prehoda in fizičnih tveganj, ugotovljenih na podlagi zanesljive in redno posodobljene ocene pomembnosti ESG tveganj, izvedene v skladu z oddelkom 4.1. Institucije bi morale določiti namenske ukrepe za spremljanje in obravnavanje pomembnih ESG tveganj, ki izhajajo iz izpostavljenosti, portfeljev ter financiranih gospodarskih dejavnosti in proizvodnih zmogljivosti, ki so lahko še posebej občutljivi na proces prilagajanja gospodarstva veljavnim pravnim in regulativnim ciljem, povezanim z ESG dejavniki.

6.3.4. Metrike

Da bi institucije podprle določanje ciljev ter spodbujale in spremljale izvajanje svojih načrtov, bi morale uporabiti vrsto metrik, vključno z metrikami, usmerjenimi v prihodnost.

Institucije bi morale za namene določanja ciljev uporabiti nabor metrik in kazalnikov, pri čemer bi morale upoštevati tiste iz odstavka 81. Ob upoštevanju svoje poslovne strategije in nagnjenosti k prevzemanju tveganj bi morale določiti, katere druge metrike in ciljne vrednosti, ki temeljijo na tveganjih in so usmerjene v prihodnost, bodo vključile v svoje načrte prehoda z namenom spremljanja in obravnavanja ESG tveganj. To vključuje ocenjevanje, izračun in uporabo metrik za oceno finančnih posledic načrtov anega prehoda za poslovanje institucij in njihov profil tveganja v kratkoročnem, srednjeročnem in dolgoročnem obdobju, vključno z merjenjem učinka načrtovan ega prehoda na finančno uspešnost, vire prihodkov, dobičkonosnost in raven tveganja portfeljev.

Kadar podatki, potrebni za izračun metrik in podporo pri določanju ciljev, niso na voljo, bi morale institucije upoštevati korake, navedene v odstavkih 26, 27 in 29.

Majhne in nekompleksne institucije ter druge institucije, ki niso velike institucije, se lahko pri uporabi metrik in določanju ciljev zanašajo na manjši obseg kazalnikov ter v večjem obsegu uporabljajo kvalitativne cilje.

Čeprav bi morale institucije uporabljati vsaj kombinacijo metrik v zvezi s tveganji, povezanimi s podnebjem, bi morale sprejeti ukrepe za postopno vključitev metrik, ki podpirajo ocenjevanje tveganj in strateško usmerjanje, povezano z izpostavljenostjo ins titucij okoljskim tveganjem, ki niso povezana s podnebjem, in njihovim upravljanjem, na primer tveganjem, ki izhajajo iz degradacije ekosistemov in izgube biotske raznovrstnosti, ter njihovim morebitnim povratnim vplivom na tveganja, povezana s podnebjem, pa tudi socialna in upravljavska tveganja.