6.1. Stresni testi

Institucije bi morale okoljske dejavnike vključiti v svoj okvir za stresno testiranje, pripravljen v skladu s smernicami organa EBA o stresnem testiranju institucij.

V skladu s členom 177(2) in (2a) Uredbe (EU) št. 575/2013 morajo institucije, ki uporabljajo pristop IRB, redno izvajati stresne teste za kreditno tveganje, pri katerih se upoštevajo učinki scenarijev resne, vendar verjetne recesije in ki vključujejo „povzročitelje ESG tveganj, zlasti povzročitelje fizičnega tveganja in tveganja prehoda, ki izhajajo iz podnebnih sprememb“ . Metodologija za izvajanje stresnih testov v skladu s tem členom bi morala biti v ustreznem obsegu skladna z metodami iz oddelka 4.7.1 sm ernic organa EBA o stresnem testiranju institucij in tega oddelka.

Institucije bi morale za namene izvajanja stresnih testov uporabljati izhodiščni scenarij in sklop neugodnih scenarijev, ki so opredeljeni kot bolj resni (tj. tveganje nastopa malo verjetnih dogodkov), vendar verjetni (tj. razumno verjetni) scenariji.

Institucije bi morale pri opredelitvi svojega izhodiščnega scenarija predpostavljati nadaljevanje trenutnih razmer in trendov, vključno s pričakovanimi trendi na področju okoljskih tveganj, ne da bi pri tem predpostavljale ekstremne pretrese ali spremembe politik. Pri izhodiščnem scenariju bi bilo treba upoštevati politike, ki so bile sprejete ali bodo sprejete v obravnavanem obdobju, če je verjetno, da bodo imele pomembne učinke.

Pri sklopu neugodnih scenarijev bi morale institucije okoljske pretrese obravnavati v okviru drugih pretresov. Kadar se združijo pretresi različnega izvora, bi morale institucije podrobneje preučiti posledice teh združenih tveganj, zaradi katerih se lahko vplivi okrepijo, tako da presegajo zgolj združene vplive ločeno analiziranih podnebnih, okoljskih in makroekonomskih scenarijev.

Pri vključevanju okoljskih spremenljivk v obstoječi okvir za stresno testiranje bi morale institucije izvesti temeljito analizo vrzeli v modelih za stresno testiranje, da bi ugotovile, na katerih področjih je treba izboljšati trenutne zmogljivosti modeliranja, da bi se ustrezno upoštevala okoljska tveganja. Glede na to, da okoljska tveganja niso primarno zajeta z ekonomskimi spremenljivkami, bi morale institucije razmisliti o temeljiti prenovi svojih pristopov, ne pa o večkratnih ad hoc prilagoditvah.

Da bi se olajšalo nemoteno vključevanje okoljskih spremenljivk, bodo institucije morda morale ločeno preskusiti nove pristope ali module okoljskega tveganja, preden jih bodo dokončno vključile. V fazi preskušanja bi morale pri uporabi rezultatov stresnih testov za sprejemanje odločitev ravnati previdno.

Institucije bi morale zagotoviti, da so v njihovih modelih stresnega testiranja ustrezno upoštevane mere gospodarskega sektorja in države ali geografske lokacije. Pri oblikovanju novih modelov ali povečanju ravni podrobnosti obstoječih modelov bi morale uvesti spremenljivke, ki so občutljive za okoljska tveganja, v povezavi z opredelitvijo kanalov za prenos iz oddelka 5.1.

Institucije bi morale po možnosti in ob upoštevanju ocene pomembnosti uporabiti okoljske pretrese, povezane z neugodnimi scenariji, neposredno na ravni izpostavljenosti. Pri tveganjih, katerih pomembnost je predvsem posledica učinka koncentracije, bi moral e institucije uporabiti pretrese za skupine nasprotnih strank s podobnim profilom izpostavljenosti okoljskim tveganjem.

Institucije lahko uporabijo predpostavko o konstantni bilanci stanja, vendar se jih spodbuja, naj v največji možni meri vključijo pomembne spremembe v sestavi svojih portfeljev, ki izhajajo iz odobrene strategije institucije, če naj bi do njih prišlo v obdobju stresnega testa. Kot dopolnitev tega lahko uporabijo pristop popolne dinamične bilance stanja v skladu s svojimi praksami in potrebami.

Institucije bi morale v svoje modele stresnega testiranja postopoma vključiti okoljske dejavnike, začenši z modeli kreditnega tveganja, da bi se postopno zajeli učinki okoljskih sprememb na druge tradicionalne kategorije tveganja, vključno s tržnim, operati vnim in likvidnostnim tveganjem v vseh ustreznih portfeljih, sektorjih in geografskih območjih.

Z odstopanjem od odstavka 15 smernic organa EBA o stresnem testiranju institucij institucijam ni treba vključiti okoljskih tveganj v povratno stresno testiranje. To lahko storijo prostovoljno, če menijo, da je to koristno.