4.2. Opredelitev področij, na katera bi bilo treba osredotočiti analizo poslovnega modela

V skladu z modelom posredovanja iz naslova 2 bi morali pristojni organi svojo analizo osredotočiti na tista področja ocenjevanja, ki so najpomembnejša za poslovni model institucije. Obseg in poglobljenost analize poslovnega modela se lahko razlikujeta glede na število in naravo nadzorniških pregledov, ki so bili že izvedeni v zvezi z zadevno institucijo. Ta ocena bi morala pristojnim organom v vsakem primeru omogočiti, da oblikujejo mnenje o splošni uresničljivosti in vzdržnosti poslovnega modela institucije.

Pristojni organi bi morali oblikovati mnenje o pomembnosti sprememb poslovnega modela institucije v primerjavi s predhodnim nadzorniškim pregledom, da bi določili obseg in poglobljenost svoje ocene ter v kakšnem obsegu se lahko predhodna nadzorniška ocena uporabi kot izhodišče za novo oceno. Pri oblikovanju mnenja bi morali pristojni organi zlasti upoštevati, ali je prišlo do pomembnih sprememb na naslednjih področjih institucije:

• a. predhodno sporočeni in ocenjeni strateški načrt;
• b. struktura in sestava bilance stanja, vključno s spremembami virov dobička in njihovo koncentracijo, rastjo sredstev, spremembami v strukturi obveznosti ali ustreznih finančnih kazalnikih in kazalnikih tveganja, ter upoštevati rezultate spremljanja kazalnikov, opisanih v naslovu 3;
• c. upravljanje in poslovanje, vključno s prevzemi, združitvami ali odsvojitvami drugih subjektov, vstopom na nova poslovna področja ali geografske trge ali umikom z njih, pa tudi spremembami v informacijski infrastrukturi. Opredelitev najpomembnejših poslovnih področij

Pristojni organi bi morali izvesti oceno pomembnosti poslovnih področij institucije, da bi določili ključna področja, na katera bo osredotočena analiza poslovnega modela. Pri tej oceni bi morali pristojni organi upoštevati:

• a. pomembnost poslovnih področij v smislu ustvarjanja dobičkov/izgub, vključno z geografskimi območji, podrejenimi družbami/podružnicami in družinami produktov, ki so najpomembnejši glede na njihov prispevek k skupnim prihodkom/stroškom v izkazu poslovnega izida, tveganju (npr. na podlagi zneska skupne izpostavljenosti tveganju ali drugih mer tveganja) in/ali organizacijskim/statutarnim prednostnim nalogam (npr. posebne obveznosti za banke javnega sektorja, da ponujajo določene produkte);
• b. predhodne nadzorniške ugotovitve, vključno s tistimi, ki izhajajo iz inšpekcijskih pregledov na kraju samem – kadar lahko te ugotovitve pokažejo, katera poslovna področja bi bilo treba podrobneje obravnavati –, pa tudi ugotovitve in opažanja iz notranjih ali zunanjih revizijskih poročil – ali je notranja revizijska služba opredelila konkretne težave v zvezi s trajnostjo ali rentabilnostjo določenih poslovnih področij;
• c. rezultate tematskih nadzorniških pregledov – ali je analiza na ravni sektorja pokazala skupne osnovne težave, na podlagi katerih bi bilo treba izvesti dodatne analize za posamezne institucije;
• d. pomembnost strateških načrtov – ali želi institucija znatno povečati ali zmanjšati obseg določenih poslovnih področij;
• e. primerjave med primerljivimi subjekti – ali je bilo poslovanje na posameznem poslovnem področju neobičajno (odstopanje) v primerjavi s primerljivimi subjekti, kadar so te informacije na voljo pristojnim organom. Da bi lahko pristojni organi opredelili ustrezne primerljive subjekte za namene analize poslovnega modela, bi morali upoštevati konkurenčne produkte/poslovna področja, ki so ciljno usmerjeni v isti vir dobička/iste stranke, regulativne ureditve in geopolitična tveganja, povezana z lokacijo poslovanja, ter druge dejavnike, primerne za sektor, v katerem institucija posluje.