6.1. Splošne ugotovitve

Pristojni organi bi morali oceniti tveganja za kapital, ki so bila opredeljena kot pomembna za institucijo, in izračunati njihov rezultat.

Namen tega naslova je zagotoviti skupne metodologije, ki jih je treba upoštevati pri oceni posameznih tveganj ter upravljanja tveganj in kontrolah. To poglavje ni izčrpno in pristojnim organom zagotavlja manevrski prostor, da upoštevajo še druga dodatna merila, ki jih lahko štejejo za pomembna na podlagi svojih izkušenj in posebnih značilnosti institucije.

Ta naslov pristojnim organom zagotavlja smernice za oceno in izračun rezultata naslednjih tveganj za kapital:

• a. kreditno tveganje in tveganje nasprotne stranke;
• b. tržno tveganje;
• c. operativno tveganje;
• d. obrestno tveganje, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti (IRRBB).

V tem naslovu so opredeljene tudi podkategorije posamezne kategorije tveganja, navedene zgoraj, ki jih je treba upoštevati pri oceni tveganj za kapital. Odvisno od pomembnosti teh podkategorij za posamezno institucijo se lahko ocena zanje izvede in rezultat izračuna posamično. V prilogah I–IV so navedeni neizčrpni seznami podkategorij za kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in obrestno tveganje, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti (IRRBB), ki bi jih morali pristojni organi po potrebi upoštevati.

Odločitev o pomembnosti je odvisna od nadzorniške presoje. Vendar bi bilo treba v skladu s Priporočilom Evropskega odbora za sistemska tveganja o dajanju posojil v tujih valutah²⁷ za tveganje posojil v tujih valutah pomembnost določiti ob upoštevanju naslednjih pragov: posojila v tuji valuti, zagotovljena nezaščitenim posojilojemalcem, predstavljajo vsaj 10 % skupnega portfelja posojil institucije (vsa posojila nefinančnim družbam in gospodinjstvom), če tak skupni portfelj posojil predstavlja vsaj 25 % vseh sredstev institucije.

²⁷ Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. septembra 2011 o dajanju posojil v tujih valutah (ESRB/2011/1) (UL C 342, 22.11.2011, str. 1).

Pristojni organi bi morali oceniti tudi druga tveganja, ki so za posamezno institucijo opredeljena kot pomembna, vendar niso navedena zgoraj (npr. pokojninsko tveganje, poslovno in strateško tveganje, tveganje posredovanja, koncentracija znotraj tveganja in med tveganji). Pri opredelitvi so lahko v pomoč naslednji elementi:

• a. dejavniki zneska skupne izpostavljenosti tveganju;
• b. tveganja, opredeljena v ICAAP institucije;
• c. tveganja, ki izhajajo iz poslovnega modela institucije (vključno s tveganji, ki jih opredelijo druge institucije s podobnim poslovnim modelom);
• d. informacije, pridobljene s spremljanjem ključnih kazalnikov;
• e. ugotovitve in pripombe iz notranjih ali zunanjih revizijskih poročil;
• f. priporočila in smernice, ki jih izda organ EBA, ter opozorila in priporočila, ki jih izdajo makrobonitetni organi ali ESRB.

Pristojni organi bi morali zgornje elemente upoštevati tudi pri načrtovanju intenzivnosti svojih nadzorniških dejavnosti v zvezi z oceno posameznega tveganja.

V zvezi s kreditnim, tržnim in operativnim tveganjem bi morali pristojni organi med drugim oceniti, ali institucija izpolnjuje zahteve iz pravnih aktov, ki so ločeno objavljeni na spletnem mestu organa EBA, kot je navedeno v odstavku 12. Vendar te smernice razširjajo obseg ocene prek teh minimalnih zahtev, da bi se pristojnim organom omogočilo oblikovanje celovitega pogleda na tveganja za kapital.

Pristojni organi bi morali pri oceni tveganj za kapital upoštevati tudi možen vpliv tveganja stroškov financiranja na podlagi metodologije iz naslova 8, pri čemer se lahko odločijo, ali je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje tega tveganja.

Pristojni organi bi morali pri izvajanju metodologij iz tega naslova opredeliti ustrezne kvantitativne kazalnike in druge metrike, ki se lahko uporabljajo tudi za spremljanje ključnih kazalnikov iz naslova 3, ter po potrebi upoštevati tudi notranje mere tveganja institucij.

Za vsako pomembno tveganje bi morali pristojni organi oceniti spodaj navedene elemente in jih upoštevati v rezultatu tveganja:

• a. tveganje pri delovanju (izpostavljenosti tveganjem);
• b. kakovost in učinkovitost upravljanja tveganj in kontrol.

Potek tega ocenjevanja je prikazan na sliki 2 spodaj. Slika 2. Proces ocenjevanja tveganj za kapital

tveganj in kontrol

Pristojni organi bi morali pri izvajanju svojih ocen uporabiti razpoložljive vire informacij, vključno z regulativnim poročanjem, notranjimi metrikami in poročili institucije (npr. notranje revizijsko poročilo, poročila o upravljanju tveganj, informacije iz ICAAP), poročili o inšpekcijskih pregledih na kraju samem ter zunanjimi poročili (npr. sporočila institucije vlagateljem, bonitetnim agencijam). V skladu z drugim pododstavkom člena 104(2) direktive o kapitalskih zahtevah bi morali uporabiti ad hoc poročanje, kadar je to nujno potrebno in sorazmerno za izvajanje njihovih nadzorniških nalog ter kadar se informacije ne podvajajo ali niso na voljo drugače. Čeprav naj bi se ocena izvedla za posamezno institucijo, bi bilo treba upoštevati možnost primerjave s primerljivimi subjekti, da se opredeli možna izpostavljenost tveganjem za kapital. V ta namen bi bilo treba opredeliti primerljive subjekte za vsako tveganje posebej, ki se lahko razlikujejo od primerljivih subjektov, opredeljenih za analizo poslovnega modela in druge analize.

Pristojni organi bi morali pri oceni tveganj za kapital ovrednotiti tudi točnost in preudarnost izračuna minimalnih kapitalskih zahtev, da bi opredelili situacije, v katerih se z izračuni minimalnega kapitala morda podceni dejanska raven tveganja. Ta ocena bi se upoštevala pri določitvi zahtev P2R, kot je določeno v oddelku 7.2.3.

Rezultat ocene vsakega pomembnega tveganja bi se moral odražati v povzetku ugotovitev, v katerem so pojasnjeni glavni dejavniki tveganja in naveden rezultat tveganja, kot je določeno v naslednjih oddelkih.