Stresno testiranje institucije v zvezi z likvidnostjo in financiranjem

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je institucija uvedla ustrezno stresno testiranje v zvezi z likvidnostjo v skladu s Smernicami organa EBA za stresno testiranje institucij⁴⁶ :

• a. da bi razumela vpliv neželenih dogodkov na svojo izpostavljenost tveganjem ter bi bila sposobna oceniti ustreznost svojih likvidnih sredstev, zmožnosti nadomestitve in strukture financiranja;
• b. da bi krila tveganja, ki se lahko pojavijo v različnih vrstah stresnih scenarijev, in/ali obravnavala tveganja, ki jih predstavljajo kontrola, upravljanje ali druge pomanjkljivosti.

⁴⁶ EBA/GL/2018/04.

Pristojni organi bi morali upoštevati, ali okvir instituciji omogoča, da:

• a. določi obdobje preživetja institucije glede na njen obstoječ likvidnostni blažilnik in stabilne vire financiranja ter ob upoštevanju nagnjenosti k prevzemanju tveganja v obdobju resnega, vendar verjetnega likvidnostnega stresa;
• b. analizira vpliv stresnih scenarijev na konsolidirano likvidnostno pozicijo celotne skupine ter na likvidnostno pozicijo posameznih subjektov in poslovnih področij;
• c. razume, kje bi lahko nastala tveganja, ne glede na organizacijsko strukturo in stopnjo centraliziranega upravljanja likvidnostnega tveganja.

Pristojni organi bi morali poskrbeti, da institucija zagotovi modeliran vpliv različnih vrst stresnih scenarijev (kot je pojasnjeno v Smernicah organa EBA za stresno testiranje institucij) in več testov občutljivosti (na podlagi sorazmernosti). Stresni scenariji in v njih simulirani pretresi ne bi smeli temeljiti le na preteklosti, temveč bi morali vključevati tudi hipotetične stresne scenarije na podlagi strokovne presoje. Pristojni organi bi morali analizirati, ali se upoštevajo vsaj naslednji scenariji:

• a. kratkoročni in dolgoročni;
• b. specifični za institucijo in za celoten trg (pojavljajo se istočasno na različnih trgih);
• c. kombinacija točk (a) in (b).

Pomemben vidik, ki bi ga morali pristojni organi upoštevati pri oceni okvira stresnih testov institucije, je modeliranje vpliva hipotetičnih stresnih scenarijev na denarne tokove institucije ter na njeno zmožnost nadomestitve in obdobje preživetja ter ali modeliranje odraža različne vplive, ki bi jih lahko ekonomski stres imel na sredstva institucije ter njene prilive in odlive.

Pristojni organi bi morali oceniti tudi, ali je institucija sprejela konservativen pristop k določanju predpostavk stresnih testov. Glede na vrsto in resnost scenarija bi morali pristojni organi po potrebi preučiti ustreznost več predpostavk, zlasti:

• a. izteka depozitnega financiranja;
• b. zmanjšanja zavarovanega in nezavarovanega grosističnega financiranja;
• c. povezave med trgi financiranja in razpršitvijo na različnih trgih;
• d. dodatnih pogojnih zunajbilančnih izpostavljenosti;
• e. zapadlosti financiranja (npr. kadar ima ponudnik financiranja nakupne opcije);
• f. vpliva morebitnega poslabšanja bonitetne ocene institucije;
• g. valutne konvertibilnosti in dostopa do deviznih trgov ter korespondenčnih bančnih računov;
• h. zmožnosti prenosa likvidnostnih sredstev med subjekti, sektorji in državami;
• i. ocen prihodnje rasti bilanc stanja;
• j. zaradi tveganj izgube poslovnega ugleda implicitne zahteve, da institucija obnovi sredstva in razširi ali ohrani druge oblike likvidnostne podpore.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je okvir upravljanja stresnih testov institucije v zvezi z likvidnostjo primeren in ali je ustrezno vključen v splošno strategijo upravljanja tveganj. Upoštevati bi morali:

• a. ali sta obseg in pogostost stresnih testov ustrezna glede na naravo in kompleknost institucije, njeno izpostavljenost likvidnostnemu tveganju in njen relativni pomen v finančnem sistemu;
• b. ali so rezultati stresnih testov vključeni v postopek strateškega načrtovanja institucije za likvidnost in financiranje ter se uporabljajo za povečanje učinkovitosti upravljanja likvidnosti v primeru krize, vključno s kriznim načrtom institucije za likvidnost in obnovo likvidnosti;
• c. ali ima institucija ustrezen postopek za določanje primernih dejavnikov tveganja za izvajanje stresnih testov, ob upoštevanju vseh pomembnih ranljivosti, ki lahko ogrozijo likvidnostno pozicijo posamezne institucije;
• d. ali se predpostavke in scenariji pregledujejo in posodabljajo dovolj pogosto;
• e. ali institucija pri ocenjevanju upravljanja likvidnosti skupine dovolj pozornosti nameni morebitnim omejitvam za prenos likvidnosti znotraj skupine.

Okvir notranjih kontrol likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija trden in celovit okvir notranjih omejitev in kontrol ter zanesljive zaščitne ukrepe za zmanjševanje likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja v skladu z njeno nagnjenostjo k prevzemanju tveganja ter za zagotavljanje razpoložljivosti raznovrstne strukture financiranja. Upoštevati bi morali, ali je okvir omejitev in kontrol primeren glede na kompleksnost, velikost in poslovni model institucije ter odraža različne pomembne dejavnike likvidnostnega tveganja in rezultate likvidnostnih stresnih testov.

Pristojni organi bi morali preučiti, ali ima institucija omejitve za zagotovitev skladnosti med valutno denominacijo svojih likvidnih sredstev in razporeditvijo svojih neto likvidnostnih odlivov po valutah v skladu s členom 8(6) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali so omejitve odobrili pristojni organi institucije, ki jih tudi redno pregledujejo, in ali se sporočajo vsem zadevnim poslovnim področjem. Ta postopek, način, kako institucija spremlja skladnost z omejitvami, in postopek eskalacije v primeru kršitev bi morali biti jasno dokumentirani v njenih postopkih.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je institucija uvedla ustrezen sistem transfernih cen kot del okvira kontrol likvidnostnega tveganja, ki vključuje vse ustrezne likvidnostne stroške, koristi in tveganja. Pristojni organi bi morali upoštevati, ali mehanizem transfernih cen vodstvu omogoča, da daje ustrezne spodbude za upravljanje likvidnostnega tveganja, ter ali se sistem in njegovo umerjanje ustrezno pregledujeta in posodabljata glede na velikost in kompleksnost institucije. Poleg tega bi morali pristojni organi oceniti, ali se politika institucije o vključitvi metodologije transfernih obrestnih mer v okvir notranjega oblikovanja cen uporablja za ocenjevanje transakcij s strankami in odločanje o njih (to vključuje obe strani bilance stanja, npr. odobritev posojil in sprejemanje depozitov).

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija vzpostavljene ustrezne kontrole v zvezi z blažilnikom likvidnih sredstev, vključno z omejitvami koncentracije ter ustreznim rednim spremljanjem ustreznosti blažilnika in sprememb tržnih razmer, ki bi lahko vplivale na sposobnost institucije, da svoja sredstva hitro unovči. Krizni načrti za likvidnost

Pristojni organi bi morali oceniti, ali so v kriznem načrtu institucije za likvidnost ustrezno določeni politike, postopki in akcijski načrti za odziv na resne morebitne motnje za zmožnost institucije, da izpolnjuje svoje likvidnostne potrebe in se financira. Upoštevati bi morali vsebino in obseg ukrepov za financiranje v kriznih razmerah, ki so vključeni v krizni načrt za likvidnost, in zlasti dejavnike, kot so:

• a. ali so v kriznem načrtu za likvidnost ustrezno pojasnjene ureditve upravljanja za njegovo uporabo in vzdrževanje;
• b. ali se v kriznem načrtu za likvidnost ustrezno upoštevajo profil likvidnostnega tveganja in profil tveganja financiranja ter splošen profil tveganja institucije;
• c. ali ima institucija okvir kazalnikov za zgodnje opozarjanje glede likvidnosti, med drugim tudi tistih, ki so kot kazalniki likvidnosti določeni v Smernicah organa EBA o kazalnikih načrta sanacije, ki so verjetno učinkoviti pri omogočanju instituciji, da pravočasno opredeli poslabšanje tržnih okoliščin in hitro določi, katere ukrepe je treba sprejeti;
• d. ali je v kriznem načrtu za likvidnost jasno opisano, da je likvidnostni blažilnik za količnik likvidnostnega kritja zasnovan tako, da se uporabi v primeru stresnih razmer, tudi če to privede do vrednosti količnika likvidnostnega kritja pod 100 %, vključno s tem, da je del pričakovanega upravljanja likvidnostnega tveganja v stresnih razmerah in da se v primeru doseganja določenih nižjih vrednosti količnika likvidnostnega kritja višjemu vodstvu pošljejo naknadna sporočila. V kriznem načrtu za likvidnost bi moralo biti jasno opredeljeno in opisano, kako bi bilo treba upravljati likvidnostno tveganje v stresnih razmerah, da bi se čim bolj približali ciljni ravni količnika likvidnostnega kritja;
• e. ali so v kriznem načrtu za likvidnost jasno opredeljeni vsi pomembni (morebitni) viri financiranja, vključno z ocenjenimi zneski, ki so na voljo za različne vire likvidnosti, in predvidenim časom, potrebnim za pridobitev sredstev iz teh virov;
• f. ali so ukrepi usklajeni s splošno strategijo upravljanja tveganj institucije in njeno nagnjenostjo k prevzemanju likvidnostnega tveganja;
• g. ustreznost predpostavk v zvezi z vlogo financiranja s strani centralnih bank v kriznem načrtu institucije za likvidnost. Primeri dejavnikov, ki jih lahko upoštevajo pristojni organi, lahko vključujejo mnenje institucije o:

I. sedanji in prihodnji razpoložljivosti morebitnih drugih virov financiranja, povezanih s posojilnimi programi centralne banke; II. vrstah posojanja, sprejemljivem zavarovanju s premoženjem in operativnih postopkih za dostop do sredstev centralne banke; III. okoliščinah, v katerih bi bilo potrebno financiranje s strani centralne banke, potrebnem znesku in obdobju, za katero bi se verjetno zahtevala taka uporaba sredstev centralne banke.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali so ukrepi, opisani v kriznem načrtu za likvidnost, izvedljivi glede na stresne scenarije, v katerih naj bi bili sprejeti. Upoštevati bi morali dejavnike, kot so:

• a. raven skladnosti in medsebojnega vpliva med stresnimi testi institucije v zvezi z likvidnostjo, njenim kriznim načrtom za likvidnost, njenimi kazalniki za zgodnje opozarjanje glede likvidnosti in, kjer je to ustrezno, njenim načrtom sanacije, povezanim z likvidnostjo;
• b. ali se zdi verjetno, da bodo ukrepi, opredeljeni v kriznem načrtu za likvidnost, instituciji omogočili, da se ustrezno odzove na različne možne scenarije hudega likvidnostnega stresa, vključno s stresom na ravni institucije in stresom na ravni celotnega trga, in tudi morebiten medsebojen vpliv med njimi, ter, ali so ukrepi, opredeljeni v kriznem načrtu za likvidnost, preudarno količinsko opredeljeni v smislu sposobnosti ustvarjanja likvidnosti v stresnih pogojih in časa, potrebnega za njihovo izvajanje, ob upoštevanju operativnih zahtev, kot je zastava zavarovanja pri centralni banki.

Pristojni organi bi morali oceniti ustreznost okvira institucije za upravljanje glede na njen krizni načrt za likvidnost. Upoštevati bi morali dejavnike, kot so:

• a. ustreznost postopkov eskalacije in določanja prednosti, ki opredeljujejo, kdaj in kako se lahko in bi se moral uporabiti posamezen ukrep;
• b. ali ima institucija ustrezne politike in postopke v zvezi s komunikacijo znotraj institucije in z zunanjimi stranmi;
• c. stopnja skladnosti med kriznim načrtom za likvidnost⁴⁷ in načrti neprekinjenega delovanja institucije.

Načrti financiranja

⁴⁷ Če je krizni načrt za likvidnost v celoti vključen v načrt sanacije, bo to vključeno v rezultat splošne sposobnosti za sanacijo glede likvidnosti. Če krizni načrt za likvidnost ni vključen v načrt sanacije in sta dokumenta ločena, je treba krizni načrt za likvidnost analizirati ločeno.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je načrt financiranja izvedljiv in ustrezen glede na naravo, obseg in kompleksnost institucije, njene trenutne in načrtovane dejavnosti ter njen profil likvidnosti in financiranja. Upoštevati bi morali dejavnike, kot so:

• a. ali so v načrtu financiranja obravnavani alternativni scenariji. Pristojni organi bi morali posebno pozornost nameniti zanesljivosti načrta za podpiranje načrtovanih poslovnih dejavnosti v neugodnih scenarijih;
• b. pričakovana sprememba profila financiranja institucije, ki izhaja iz izvajanja načrta financiranja, ter ali je to primerno glede na dejavnosti in poslovni model institucije;
• c. ali načrt financiranja podpira morebitne zahtevane ali zaželene izboljšave v profilu financiranja institucije;
• d. lastno mnenje o tržnih dejavnostih (njihovih spremembah), ki jih načrtujejo institucije v njihovi jurisdikciji na združeni ravni, in pomen tega za izvedljivost posameznih načrtov financiranja ter
• e. ali je načrt financiranja:

I. vključen v splošen strateški načrt institucije,

II. skladen z njenim poslovnim modelom; III. skladen z njeno nagnjenostjo k prevzemanju likvidnostnega tveganja.

Poleg tega lahko pristojni organi upoštevajo:

• a. ali institucija ustrezno analizira ter se zaveda primernosti in ustreznosti načrta financiranja glede na trenutno likvidnostno pozicijo in pozicijo sredstev institucije ter njun načrtovani razvoj. V okviru tega lahko pristojni organi ocenijo, ali lahko višje vodstvo institucije pojasni, zakaj je načrt financiranja izvedljiv in katere so njegove pomanjkljivosti;
• b. politiko institucije za določanje, kakšen obseg financiranja in kateri trgi so pomembni za institucijo (in ali je financiranje ustrezno);
• c. časovno obdobje, ki ga institucija predvidi za prehod na drugačen profil financiranja, če je to potrebno ali zaželeno, ob upoštevanju, da so lahko s tem povezana tveganja, če je prehod do končnega stanja prehiter ali prepočasen;
• d. ali načrt financiranja vsebuje različne strategije in jasne postopke upravljanja za pravočasno izvedbo sprememb strategije.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je načrt financiranja institucije ustrezno izveden. Upoštevati bi morali vsaj, ali:

• a. je načrt financiranja ustrezno dokumentiran in sporočen vsem zadevnim zaposlenim;
• b. je načrt financiranja vključen v vsakodnevne dejavnosti institucije, zlasti v postopek sprejemanja odločitev glede financiranja.

Poleg tega lahko pristojni organi upoštevajo, ali lahko institucija uskladi načrt financiranja s podatki, predloženimi pristojnim organom v predlogi načrta financiranja.

Pristojni organi bi morali preučiti kakovost postopkov institucije za spremljanje izvajanja načrta financiranja in njeno sposobnost, da se pravočasno odzove na odstopanja. Pri tej oceni bi morali upoštevati dejavnike, kot so:

• a. kakovost obveščanja (višjega) vodstva o trenutnem stanju izvajanja načrta financiranja;
• b. ali načrt financiranja predvideva izvajanje alternativnih nadomestnih ukrepov v primeru sprememb tržnih pogojev ter
• c. politika in praksa institucije v zvezi z rednimi pregledi, testiranjem za nazaj in posodabljanjem načrta financiranja, kadar se dejanska zbrana sredstva znatno razlikujejo od načrta financiranja.