6. The approach for identifying the appropriate historical period

Da bi lahko institucije za namene kalibracije izbrale preteklo obdobje, morajo oblikovati metodologijo za opredelitev obdobja izjemnih situacij, pomembnega za njihove trenutne portfelje, in sicer z uporabo enega od naslednjih pristopov:

• i. pristopi na podlagi presoje ali
• ii. formulacijski pristopi.

Pri pristopu na podlagi presoje se ne uporabi podrobna kvantitativna analiza za opredelitev natančnega obdobja, ki se uporabi za kalibracijo, temveč se opira na splošno analizo inherentnih tveganj v obstoječem portfelju institucije in preteklih obdobij izjemnih situacij, povezanih s temi dejavniki tveganja. Kadar institucije uporabijo pristop na podlagi presoje, morajo vanj vključiti tudi kvantitativne elemente analize.

Pri formulacijskem pristopu pa se poleg strokovne presoje uporabi bolj sistematična kvantitativna analiza za opredelitev preteklega obdobja, ki pomeni pomembno izjemno situacijo za obstoječi portfelj institucije. Ta bolj sistematični pristop se lahko različno uporabi:

• i. pristop na podlagi dejavnikov tveganja: institucija opredeli omejeno število dejavnikov tveganja, ki se štejejo za ustrezne približke gibanja vrednosti njenega portfelja. Nato se lahko v celoti analizirajo pretekli podatki za te dejavnike tveganja in opredelijo največja obdobja izjemnih situacij (na primer z opredelitvijo obdobja največje nestanovitnosti dejavnikov tveganja) v podatkovnem oknu za pretekle podatke;
• ii. pristop na podlagi tvegane vrednosti: preteklo obdobje se opredeli bodisi z uporabo celotnega modela tvegane vrednosti ali približne vrednosti v preteklem obdobju za določitev 12-mesečnega obdobja, ki daje najvišji rezultat mere tvegane vrednosti za obstoječi portfelj.

Z uporabo tega pristopa se opredeli preteklo obdobje, ki pomeni konzervativni rezultat glede kapitala, namesto da se izbere obdobje največje nestanovitnosti.

Čeprav lahko institucije uporabijo katerega koli od teh pristopov, bi bilo treba pri opredelitvi preteklega obdobja dati prednost uporabi formulacijskega pristopa, kadar je to mogoče.

Institucije lahko tudi združijo oba pristopa, da bi zmanjšale računske obremenitve pri formulacijskem pristopu. To lahko storijo tako, da uporabijo pristop na podlagi presoje za omejitev preteklih podatkovnih obdobij, ki jih je treba upoštevati pri formulacijskem pristopu.

Institucije morajo ne glede na to, kateri pristop uporabijo, zagotoviti dokaze, da je obdobje izjemnih situacij primerno za njihov obstoječi portfelj in da so v svojih analizah upoštevale vrsto možnih preteklih obdobij. Prav tako morajo dokazati, da je portfelj, na katerem temelji opredelitev obdobij izjemnih situacij, reprezentativen za obstoječi portfelj institucij, na primer z uporabo pristopa za opredelitev obdobja izjemnih situacij za druge značilne ali pretekle portfelje. Na primer, za številne portfelje bi 12-mesečno obdobje, povezano s precejšnjimi izgubami v letih 2007 in 2008, ustrezno kazalo tako obdobje izjemnih situacij, vendar morajo institucije poleg tega upoštevati tudi druga obdobja, pomembna za obstoječi portfelj.

V nobenem primeru se ne sme uporabiti tehtanje preteklih podatkov pri določanju ustreznega preteklega obdobja ali pri kalibraciji modela tvegane vrednosti za izjemne situacije, ker s tehtanjem podatkov v obdobju izjemnih situacij ne bi dobili dejanskega prikaza možnih izgub za izjemne situacije, ki bi lahko nastale v portfelju institucije.

Pristojni organi lahko od institucij zahtevajo, da uporabijo antitetične podatke pri kalibraciji modela tvegane vrednosti za izjemne situacije, zlasti če so za portfelj institucije značilne pogoste spremembe pozicij.

7. Dokumentacija za utemeljitev pristopa, ki se uporablja za opredelitev