Naslov III – Zahteve za pristojne organe pri uporabi člena 243(4) ali 244(4) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter pri uporabi člena 243(2) ali 244(2) te uredbe, če nastopi katera koli od okoliščin v skladu z

Ocena pomembnosti prenosa kreditnega tveganja

Pristojni organi naj ocenijo dokumentacijo in dokaze, ki jih predloži institucija v vlogi originatorja v zvezi z listinjenjem, da ugotovijo, ali je bilo sorazmerno kreditno tveganje preneseno na tretje osebe, in zahtevajo dodatne informacije, če jih potrebujejo za izvedbo ocene. Posebno pozornost naj med drugim namenijo naslednjim dejavnikom, če je ustrezno:

• a. pred listinjenjem zneskom tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je ustrezno, zneskom pričakovanih izgub, izračunanih za listinjene izpostavljenosti, po listinjenju pa ustreznim zneskom za tranše, ki jih prenese in zadrži institucija v vlogi originatorja;
• b. v zvezi z institucijami v vlogi originatorja, ki dokazujejo prenos pomembnega deleža tveganja v skladu s členom 243(4) ali 244(4) Uredbe (EU) št. 575/2013, metodam, ki se uporabljajo za dokazovanje, da je kreditno tveganje, ki je bilo preneseno, sorazmerno z morebitnim zmanjšanjem kapitalskih zahtev;
• c. če je institucija v vlogi originatorja za dokaz prenosa pomembnega deleža kreditnega tveganja uporabila notranje modele, ali so ti modeli dovolj zanesljivi, če pa je uporabila zunanje modele, ali so bili ti modeli vključeni v redne postopke institucije v vlogi originatorja in ali institucija v vlogi originatorja ustrezno razume način delovanja modela in njegove osnovne predpostavke;
• d. če je institucija v vlogi originatorja uporabila predpostavke glede posebnih obremenitev na skupini osnovnih sredstev, ustreznosti takšnih predpostavk ter primerjavi teh predpostavk in dobljenih pričakovanih izgub s predpostavkami in pričakovanimi izgubami, uporabljenimi pri nadzorniškem stresnem testiranju, ali z drugimi empiričnimi viri takšnih podatkov, kot so bonitetne agencije .

Pristojni organi naj proučijo, ali institucija v vlogi originatorja dovolj dobro razume osnovna sredstva, da lahko opravi ustrezno analizo prenosa kreditnega tveganja, in ali portfelj vključuje nesistematično tveganje, ki ga institucija v vlogi orginatorja ni upoštevala v oceni kreditnega tveganja ali izračunih kapitala. Nesistematično tveganje naj se upošteva na podlagi predpostavk, ki so bolj konzervativne kot predpostavke iz osnovnega scenarija. S tem konzervatizmom naj se poskuša zajeti nesistematično tveganje, ki se lahko ujema z ustreznim scenarijem izjemnih situacij.

Če je institucija v vlogi originatorja določila kapitalske zahteve po listinjenju na podlagi nadzorniške formule, naj pristojni organi proučijo občutljivost kapitalskih zahtev glede zadržanih pozicij v listinjenju institucije v vlogi originatorja na spremembe osnovnih parametrov notranjih bonitetnih ocen (IRB). Če so kapitalske zahteve glede zadržanih pozicij v listinjenju zelo občutljive na majhne spremembe teh parametrov, je manj verjetno, da je bilo sorazmerno kreditno tveganje preneseno.

Ocena strukturnih lastnosti

Pristojni organi naj ocenijo, ali posel vključuje strukturne lastnosti, ki lahko negativno vplivajo na zahtevani prenos kreditnega tveganja na tretje osebe, kot so opcije odpoklica ali druge pogodbene ureditve, ki pri tradicionalnem listinjenju povečajo verjetnost, da bodo sredstva prenesena nazaj v bilanco stanja institucije v vlogi originatorja, pri sintetičnem listinjenju pa povečajo verjetnost, da bo kreditno zavarovanje prekinjeno pred zapadlostjo posla.

Pri tradicionalnih listinjenjih naj pristojni organi samo za naslednje nakupne opcije, odobrene institucijam v vlogi originatorja, ne štejejo, da škodljivo vplivajo na doseganje učinkovitega prenosa kreditnega tveganja, če te nakupne opcije instituciji v vlogi originatorja ne podeljujejo pravice, da od prevzemnika ponovno odkupi predhodno prenesene izpostavljenosti, zato da pridobi določene koristi, ali jo zavezujejo k ponovnemu prevzemu prenesenega kreditnega tveganja:

• a. regulativne nakupne opcije ali davčne nakupne opcije, ki se lahko uveljavijo samo, če se spremeni pravni ali regulativni okvir, kar vpliva na vsebino pogodbenega razmerja zadevnega posla listinjenja ali porazdelitev gospodarskih koristi, ki izhajajo iz zadevnega posla listinjenja, katere koli stranke v poslu;
• b. vgrajene nakupne opcije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 243(5)(f) uredbe CRR.

Pristojnim organom pri sintetičnih transakcijah ni treba upoštevati nakupnih opcij, ki izpolnjujejo merila iz odstavka 5(2)(a) ali (b).

Poleg tega naj pristojni organi pri tradicionalnem listinjenju, da bi preprečili kakršno koli negotovost, za vsako opcijo, odobreno vlagateljem v listinjenje, štejejo, da originatorju ne omogoča doseči učinkovitega prenosa kreditnega tveganja, razen za opcije, ki se lahko uveljavljajo samo, če institucija v vlogi originatorja krši pogodbo.

Pri sintetičnih listinjenjih naj pristojni organi za opcije, odobrene vlagateljem v listinjenje ali dajalcem kreditnega zavarovanja, ki se lahko uveljavljajo samo, če druge stranke, vključene v posel, kršijo pogodbo, ne štejejo, da instituciji v vlogi originatorja ne omogočajo doseči učinkovitega prenosa kreditnega tveganja, če so izpolnjene zahteve iz člena 244(5)(c) uredbe CRR. Pristojni organi naj ocenijo vse druge opcije, odobrene vlagateljem v listinjenje ali dajalcem kreditnega zavarovanja, kot da lahko povzročijo dodatne kapitalske zahteve zaradi neusklajenosti zapadlosti.

Pristojni organi naj proučijo, ali je institucija v vlogi originatorja v preteklosti odkupila posle, da bi zaščitila vlagatelje, in ali je upoštevala pravila o posredni podpori iz člena 248 Uredbe (EU) št. 575/2013, da bi zagotovila učinkovit prenos tveganja.

Če posli vključujejo obdobja za dopolnitev, naj pristojni organi upoštevajo merila upravičenosti za osnovno skupino sredstev ter najmanjšo in največjo kreditno kakovost primernih sredstev ter proučijo, ali je mogoče sredstva v strukturi nadomestiti, da bi bili vlagatelji zaščiteni pred izgubami, ob hkratnem povečanju kreditnega tveganja za institucijo v vlogi originatorja, da se zagotovi učinkovit prenos tveganja.

Pristojni organi naj ob izvedbi listinjenja preverijo, da posli ne vključujejo vgrajenega mehanizma, ki bi sčasoma nesorazmerno zmanjšal znesek kreditnega tveganja, ki ga institucija v vlogi originatorja prenese na tretje osebe.

6. Neusklajenosti med kreditnim zavarovanjem in osnovnimi sredstvi pri sintetičnih listinjenjih

Pristojni organi naj preverijo, ali obstajajo neusklajenosti zapadlosti ali valutne neusklajenosti med zagotovljenim zavarovanjem in osnovnimi sredstvi. Pri proučitvi zapadlosti zavarovanja naj preverijo, ali lahko nakupne opcije ali druge lastnosti v praksi skrajšajo zapadlost zavarovanja in kako je to povezano s predvidenim časom neplačil v skupini sredstev.

Pristojni organi naj ocenijo neusklajenosti zapadlosti za posle, pri katerih je mogoče skupine sredstev dopolniti, ker jih lahko institucije v vlogi originatorja proti koncu obdobja zavarovanja nadomestijo s sredstvi z daljšo zapadlostjo, s čimer se poveča neusklajenost zapadlosti.

Pristojni organi naj ocenijo valutne neusklajenosti za posle, pri katerih skupine sredstev vsebujejo drug valutni profil za obveznosti. Če se pojavijo takšne neusklajenosti, naj se za kapitalsko olajšavo, ki se poskuša doseči v skladu s stališčem pristojnih organov, uporabijo preudarni odbitki. Oceni naj se primernost ublažitvenih instrumentov, kot so valutne zamenjave, in sicer ob upoštevanju zamenjanega zneska, trajanja zamenjave in morebitnih pogojnih sprožilnih dogodkov.

7. Kreditno zavarovanje za sintetična listinjenja

Če se listinjenje doseže sintetično s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom ali jamstvom, naj pristojni organi zagotovijo, da kreditno zavarovanje izpolnjuje vse ustrezne zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in zagotavlja zadostno gotovost glede plačila, da ne vpliva negativno na prenos kreditnega tveganja. Pri stvarnem kreditnem zavarovanju naj se preverijo dogovori o zavarovanju s premoženjem, vključno s tem, ali izpolnjujejo vse zadevne zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 za stvarno kreditno zavarovanje Pri osebnem kreditnem zavarovanju naj pristojni organi preverijo, ali so bile sprejete ustrezne ureditve za zagotovitev pravočasnega plačil a.

Pristojni organi naj proučijo kreditne dogodke, zajete v pridobljeno kreditno zavarovanje (npr. ali to vključuje običajne kreditne dogodke, kot so stečaj, neplačilo ali prestrukturiranje posojil).

Če premije, plačane za zagotovljeno kreditno zavarovanje, niso priznane v izkazu poslovnega izida institucije v vlogi originatorja, naj pristojni organi preverijo, ali so premije, plačane dajalcem kreditnega zavarovanja, pretirano visoke, tako da bodo negativno vplivale na prenos pomembnega deleža tveganja. T o se lahko oceni na več načinov, na primer s pregledom plačanih premij glede na (i) donos skupine sredstev, (ii) izgube, ki jih krije zavarovanje, (iii) pravične tržne stopnje ali (iv) s kombinacijo teh različnih dejavnikov. Pristojni organi naj tudi preverijo, ali poleg premij obstajajo tudi druge lastnosti posla, kot na primer opravnine, ki dejansko tako zvišajo strošek zagotovljenega zavarovanja, da bo to negativno vplivalo na prenos kreditnega tveganja.

Če se premije plačajo vnaprej ali če niso povezane z izgubami v skupini sredstev, za katera se zagotovi zavarovanje ali drugo jamstvo, naj pristojni organi proučijo, ali to zmanjšuje obseg prenosa kreditnega tveganja.

8. Prenos pomembnega deleža tveganja na tretje osebe

Pristojni organi naj ocenijo, ali je pomemben delež kreditnega tveganja prenesen na tretje osebe, ki z institucijo v vlogi originatorja niso povezane tako, da bi lahko to negativno vplivalo na prenos kreditnega tveganja. Pri oceni prenosa pomembnega deleža tveganja naj proučijo vse ustrezne povezave med vlagatelji ali dajalci kreditnega zavarovanja in institucijo v vlogi originatorja, prav tako pa naj proučijo, ali institucija v vlogi originatorja tretjim osebam zagotavlja znatno financiranje.

9. Bonitetne ocene

Če institucija v vlogi originatorja za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti iz naslova listinjenja uporablja metodo na podlagi bonitetnih ocen iz člena 261 Uredbe (EU) št. 575/2013, naj pristojni organi preverijo, ali ima izbrana bonitetna agencija po njihovih informacijah ustrezne izkušnje in strokovno znanje o razredu sredstev, ki se ocenjujejo.

10. Notranje politike za oceno prenosa kreditnega tveganja in pomembnega deleža tveganja

Pristojni organi naj preverijo, ali ima institucija v vlogi originatorja vzpostavljene ustrezn e notranje politike za izvajanje svoje ocene prenosa kreditnega tveganja in pomembnega deleža tveganja. Poleg začetne ocene posla, ko institucija v vlogi originatorja prvič zahteva izključitev listinjenih izpostavljenosti iz izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in, če je ustrezno, zneskov pričakovanih izgub, naj to vključuje tudi redno ocenjevanje prenosa pomembnega deleža tveganja med trajanjem posla.