4.4 Obseg in področje stresnega testiranja

Pri stresnih testih bi bilo treba upoštevati vse vrste pomemb nega tveganja, ob upoštevanju bilančnih in zunajbilančnih postavk ter obveznosti institucije, vključno z zadevnimi strukturiranimi subjekti.

Stresni testi bi morali zajemati tveganja na različnih ravneh v instituciji. V zvezi s tem se lahko v skladu z nač elom sorazmernosti obseg stresnega testiranja razlikuje od enostavne analize občutljivosti na ravni portfelja ali analize posameznih stopenj tveganja za celovit scenarij stresnega testiranja na ravni celotne institucije.

Stresni testi bi morali upoštevati spremembe v korelacijah med vrstami tveganj in dejavniki tveganja, in sicer pri posameznem subjektu in na ravni skupine. Prav tako bi morali upoštevati, da se korelacije običajno povečajo v času gospodarskih ali finančnih težav in da so potrebne analize v sakega posameznega primera glede tega, kako se določene korelacije obnašajo v posameznih scenarijih.

4.4.2 Stresno testiranje na ravni portfeljev in posameznega tveganja

Institucije bi morale izvajati stresne teste na podlagi posameznega portfelja, pri čemer bi morale z uporabo analize občutljivosti in scenarijev zajeti vse vrste tveganj, ki vplivajo na te portfelje. Institucije bi morale opredeliti tudi dejavnike tveganja in njihovo ustrezno raven stresne situacije na ravni posameznega portfelja, ko je to mogoče .

Institucije bi morale zagotoviti, da za portfelje in poslovna področja ali enote izvedejo stresne teste, da določijo koncentracije med tveganji („inter -risk“) in znotraj tveganj („intra-risk“), tj. koncentracije skupnih dejavnikov tveganja med vrstami tv eganj in znotraj njih (vključno z učinki širjenja negativnih učinkov).

Institucije bi morale posebej pri obravnavi koncentracij med tveganji združevati podatke po vrstah tveganj, zlasti v primeru tržnih in kreditnih tveganj, da bi pridobile boljše razumeva nje svojih potencialnih koncentracij tveganj v stresni situaciji. Institucije bi morale opredeliti morebitne povezave med izpostavljenostmi, ki bi lahko predstavljale tveganje v času gospodarskih ali finančnih težav, ter podvomiti o predpostavkah glede odv isnosti in korelacij med vrstami tveganj v stresni situaciji.

4.4.3 Stresni test na ravni institucij

Da se zagotovi popoln in celosten pregled nad tveganji institucije, je treba poleg stresnih testov na ravni posamičnih subjektov opraviti tudi stresno testiranje na ravni skupine ter po posameznih portfeljih in vrstah tveganj.

Upoštevati je treba, da:

• a) se tveganja na ravni institucij morda ne odražajo dobro v primeru enostavnega združevanja stresnih testov v zvezi s portfelji, posameznimi področji tveganja ali poslovnimi enotami skupine;
• b) lahko korelacije, soočanje s posameznimi izpostavljenostmi in koncentracije povzročijo dvojno štetje tveganj ali podcenjevanje vpliva dejavnikov tveganja v stresni situaciji;
• c) posebna tveganja v skupini lahko nastanejo na ravni institucij, zato bi morale institucije zagotoviti, da se vsa pomembna tveganja in z njimi povezani dejavniki tveganja določijo tudi na ravni institucije; pri obravnavi tveganj na ravni institucij je treba na podlagi celostne obravnave posebno pozornost nameniti koncentraciji tveganja.

Skupina ali institucija, ki deluje na mednarodni ravni, bi morala izvajati tudi stresne teste na ravni poslovnih enot v določenih geografskih regijah, poslovnih sektorjih ali na poslovnih področjih, da bi upoštevala različne dejavnike tveganja različnih podjetij in regij.