5.4.4 Dejavnosti unovčenja

Kreditne institucije bi morale rešiti nedonosno izpostavljenost, tudi če s prestrukturiranjem ni mogoče doseči vzdržne rešitve. Rešitev lahko vključuje sprožitev pravnih postopkov, zaseg premoženja, zamenjavo dolga za premoženje/lastniški kapital, odsvojitev kreditov s prodajo, prenos na družbo za upravljanje premoženja ali listinjenje. Če cena iz zasega nepremičnine vpliva na znesek, ki ga dolguje potrošnik, bi morale kreditne institucije odločitev o ukrepu unovčenja in naslednjih korakih v ustreznem obsegu sprejeti v skladu z določbami člena 17(5) Direktive 2014/17/EU²⁵ .

²⁵ Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).

Kreditna institucija bi morala spremljati dejavnosti unovčenja za pomoč pri zagotavljanju informacij, na katerih temeljijo strategije in politike. Kreditne institucije bi morale spremljati odsvojitve ter cene izvedenih prodaj/prenosov glede na neto knjigovodsko vrednost.

Kreditne institucije bi morale spremljati obseg in stopnje izterljivosti sodnih postopkov in postopkov zasega. Uspešnost tega bi morale meriti glede na zastavljene cilje, in sicer na podlagi števila mesecev/let in izgube za institucijo. Od institucij se pričakuje, da bodo pri spremljanju dejanske stopnje izgube za vsak portfelj kreditov oblikovale pretekla časovna zaporedja za podkrepitev predpostavk, uporabljenih za pregled oslabitev in stresne teste.

Pri izpostavljenostih, zavarovanih s premoženjem ali drugo vrsto jamstva, bi morale kreditne institucije spremljati časovno obdobje, potrebno za unovčenje zavarovanja ali uveljavitev jamstva. Spremljati bi morale tudi morebitne odbitke pri unovčenju s prisilno prodajo in dogajanje na določenih trgih (npr. na nepremičninskem trgu), da bi lahko predvidele morebitne stopnje izterljivosti.

Spremljanje stopenj izterljivosti iz zasega in drugih sodnih postopkov bi moralo kreditnim institucijam pomagati zanesljivo oceniti, ali bo odločitev za zaseg zagotovila višjo neto sedanjo vrednost kot odločitev za možnost restrukturiranja. Podatke glede stopenj izterljivosti iz zasegov bi bilo treba nenehno spremljati in upoštevati pri morebitnih spremembah strategij kreditnih institucij za obravnavo izterjave dolgov/portfeljev, ki se rešujejo po sodni poti.

Kreditne institucije bi morale spremljati tudi povprečno trajanje pred kratkim zaključenih sodnih postopkov in povprečne izterjane zneske (vključno s povezanimi stroški izterjave) iz teh zaključenih postopkov.

Kreditne institucije bi morale skrbno spremljati primere zamenjave dolga za premoženje ali lastniški kapital kreditojemalca, pri čemer bi morale uporabljati vsaj kazalnike obsega po vrstah premoženja ter upoštevati vse omejitve iz zadevnih nacionalnih predpisov o deležih. Uporaba tega pristopa kot ukrepa restrukturiranja bi morala temeljiti na ustreznem poslovnem načrtu in bi morala biti omejena na premoženje, o katerem ima institucija dovolj strokovnega znanja, trg pa realno gledano omogoča pridobitev opredeljene vrednosti iz premoženja v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Institucija bi morala tudi zagotoviti, da vrednotenje premoženja opravijo usposobljeni in izkušeni cenilci.