4.3 Politike in postopki v zvezi s kreditnim tveganjem

Institucije bi morale v svojih politikah in postopkih v zvezi s kreditnim tveganjem določiti merila za identifikacijo, ocenjevanje, odobravanje, spremljanje , poročanje in zmanjševanje kreditnega tveganja, pa tudi merila za merjenje popravkov vrednosti za namene računovod enja in kapitalske ustreznosti. Institucije bi morale dokumentirati ureditev in jo redno posodabljati.

Cilj politik in postopkov v zvezi s kreditnim tveganjem bi moral biti spodbujanje proaktivnega pristopa k spremljanju kreditne kakovosti, zgodnjemu ugotavljanju poslabšanja kakovosti posameznega kredita ter upravljanju celotne kreditne kakovosti in s portfeljem povezanega profila tveganosti, vključno z novimi aktivnostmi odobravanja kreditov.

Politike in postopki v zvezi s kreditnim tveganjem bi morali zajemati vse kreditne aktivnosti razrede sredstev, segmente strank, produkte in posebne kreditne aranžmaje, prakse upravljanja kreditnega tveganja ter s tem povezane odgovornosti in kontrole.

Politike in postopki v zvezi s kreditnim tveganjem bi morali vključevat i posebne kreditne politike in postopke, ki so dovolj razčlenjeni, da zajamejo posamezna poslovna področja institucije, za različne sektorje, v skladu z njihovo različno kompleksnostjo in velikostjo, ter tveganja različnih segmentov trga v zvezi s kreditnim poslom.

Politike in postopki kreditnega tveganja bi morali določati:

• a. politike, postopke in pravila za odobritev dodeljevanja kreditov in odločanja o kreditih, vključno z ustreznimi ravnmi pooblastil, določenimi v skladu z nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja in limiti;
• b. merila za odobritev kreditov, ki upoštevajo elemente iz Priloge 1;
• c. zahteve glede ravnanja z informacijami in podatki, potrebnimi za oceno kreditne sposobnosti, kot so določeni v oddelku 5.1;
• d. zahteve glede ocene kr editne sposobnosti, vključno z analizo občutljivosti iz oddelka 5.2;
• e. zahteve glede seštevanja izpostavljenosti, limitov za kreditno tveganje in upravljanja koncentracije kreditnega tveganja;
• f. zahteve in postopke v zvezi s sprejemljivostjo in uporabo zavarovanj ter ukrepi za zmanjšanje kreditnega tveganja, da se določi njihova učinkovitost pri zmanjševanju tveganja, ki je sestavni del kreditnega posla – take zahteve in postopki bi se morali nanašati na posamezne razrede sredstev in vrste produktov ter bi morali ustrezno upoštevati vrsto, velikost in kompleksnost kreditnih poslov, ki so predmet odobritve;
• g. pogoje za uporabo avtomatiziranega odločanja pri procesu odobravanja kreditov, vključno z navedbo produktov, segmentov in omejitev, pri katerih je avtomatizirano odločanje dovoljeno;
• h. tveganju prilagojen pristop, ki obravnava morebitna odstopanja od standardnih kreditnih politik in postopkov ter meril za odobritev kreditov, vključno s /z :
• i. pogoji, ki določajo proces odobritve v primeru odstopanj in izjem ter posebne zahteve glede dokumentacije , vključno z revizijsko sledjo;
• ii. merili za zavrnitev in merili za posredovanje odstopanj/izjem na višje ravni organov odločanja (vključno z razveljavitvami, preglasitvami, obveznostmi, ki se morda odobrijo kot izjema od splošnih kreditnih standardov, in drugim nestandardnim poslovanjem v okviru posebnega postopka z drugimi organi za odobravanje);
• iii. zahtevami za spremljanje okoliščin in pogojev za izjemno odločitev o odobritvi kredita, vključno z zahtevami za njihov pregled, ki ga izvedejo ustrezne funkcije med rednim pregledom uporabe in upoštevanja politik in limitov;
• i. zahteve v zvezi s tem, kaj je treba dokumentirati in zab eležiti v okviru procesa odobravanja kreditov, tudi za namene vzorčenja in revizije – to bi moralo vključevati najmanj zahteve glede izpolnjevanja vlog za kredit, kvalitativne in kvantitativne utemeljitve/analize ter potrebne dokumentacije, na podlagi katere se kreditni posel odobri ali zavrne;
• j. zahteve za spremljanje aktivnosti v zvezi z odobravanjem kreditov – zagotoviti bi bilo treba, da ureditev notranjih kontrol zajema vse faze po odobritvi kredita;
• k. merila iz oddelkov 4.3.2, 4.3.3, 4.3.4, 4.3.5 in 4.3.6, kadar je potrebno;
• l. merila iz oddelkov 4.3.1 in 4.3.7.

Institucije bi morale v ureditvi svojih politik in postopkov v zvezi s kreditnim tveganjem ter na podlagi strategije kreditnega tveganja upoštevati tudi načela odgovornega kreditiranja. Zlasti bi morale:

• a. upoštevati položaj posameznega kreditojemalca , da bi na primer pravično obravnavale kreditojemalce v gospodarskih težavah;
• b. na odgovoren način zasnovati kreditne produkte, ki jih ponujajo potrošnikom.

Institucije bi morale v zvezi s kreditnimi produkti, ki jih ponujajo potrošnikom, zagotoviti, da merila za odobritev kreditov kreditojemalcem in njihovim gospodinjstvom ne povzročajo nepotrebnih stisk in prezadolženosti.

Institucije bi morale v svojih politikah in postopkih v zvezi s kreditnim tveganjem, ki obravnavajo odločanje o kreditih iz odstavka 38(a) in ocene kreditne sposobnosti iz odstavka 38(d), določiti tudi uporabo morebitnih avtomatiziranih modelov pri procesih ocenjevanja kreditne sposobnosti in odločanja o kreditih na način, ki ustreza velikosti, naravi in kompleksnosti kreditnega posla in vrstam kreditojemalcev . Institucije bi morale zlasti določiti ustrezno ureditev upravljanja v zvezi z razvojem in uporabo takih modelov ter upravljanjem s tem povezanega modelskega tveganja, pri čemer bi morale upoštevati merila iz oddelka 4.3.4, ter za vidike, povezane z modelskim tveganjem, iz Smernic organa EBA o skupnih postopkih in metodologijah za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja¹⁴ .

¹⁴ EBA/GL/2014/13.

Institucije bi morale zagotoviti, da so politike in postopki v zvezi s kreditnim tveganjem zasnovani tako, da je tveganje notranje ali zunanje goljufije v procesu odobravanja kreditov čim manjše. Institucije bi morale imeti vzpostavljene ustrezne procese za spremljanje kakršnega koli sumljivega ali goljufivega ravnanja.

Institucije bi morale redno pregledovati politike in postopke v zvezi s kreditnim tveganjem, za ta namen pa bi morale jasno opredeliti funkcije in zaposlene, zadolžene za vzdrževanje posameznih obstoječih politik in po stopkov, ter njihove vloge in odgovornosti v zvezi s tem.

4.3.1 Politike in postopki za preprečevanje pranja denarja in za boj proti financiranju terorizma

Institucije bi morale v svojih politikah tudi navesti, kako prepoznavajo, ocenjujejo in obvladujejo tveganja pranja denarja in financiranja terorizma (ML/TF risks), ki so jim izpostavljene zaradi svojih aktivnosti v zvezi z odobravanjem kreditov¹⁵ . Institucije bi morale zlasti:

• a. na ravni svojega poslovanja prepoznavati, ocenjevati in obvladovati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezana z vrsto njihovih strank, kreditnimi produkti, ki jih ponujajo, geografskimi območji, ki so jim izpostavljen e, ter distribucijskimi potmi, ki jih uporabljajo;
• b. na ravni posameznega odnosa prepoznavati, ocenjevati in obvladovati tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezana s tem odnosom – v okviru tega bi morale institucije:
• i. upoštevati namen kredita;
• ii. upoštevati, v kolikšni meri povezava fizične ali pravne osebe, ki ni nit i kreditojemalec niti institucija, s kreditnim poslom povzroča tveganje pranja denarja/financiranja terorizma;
• iii. zlasti v primerih ugotovljenega tveganja pranja denarja/financiranja terorizma, povezanega s posameznim odnosom, bi morale institucije uporabiti na tveganje občutljive ukrepe , da bi ugotovile, ali sredstva, uporabljena za odplačilo kredita, vključno z gotovino ali enakovrednimi sredstvi, zagotovljenimi kot zavarovanje, izvirajo iz zakonitih virov. Institucije bi morale pri ugotavljanju, ali je vir sredstev zakonit, upoštevati, s katero dejavnostjo so se sredstva ustvarila ter ali so te informacije verodostojne in skladne z njihovim poznavanjem stranke in njene poklicne dejavnosti.

¹⁵ Direktiva (EU) 2015/849 zahteva, da institucije vzpostavijo in vzdržujejo uč inkovite politike in postopke za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter za njuno odkrivanje in odvračanje od njiju, če se pojavita. Dodatne informacije v zvezi s tem so institucijam na voljo v skupnih smernicah evropskih nadzornih organov o dejavnikih tveganja (JC 2017 37).

Institucije bi morale imeti notranje procese, s katerimi zagotovijo, da se informacije, pridobljene za namene ocene kreditne sposobnosti, kot so informacije iz oddelka 5.1 in Priloge 2, uporabijo tudi pri njihovih procesih za preprečevanje pranja denarja in za boj proti financiranju terorizma (AML/CFT).

Institucije bi morale imeti vzpostavljene politike in postopke za zagotovitev, da se krediti izplačajo v skladu z odločitvijo o kreditu in kreditno pogodbo. Zagotoviti bi morale tudi, da so vzpostavljeni ustrezni pregledi za prepoznavanje, ocenjevanje in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ter da se vodijo ustrezne evidence, v skladu z obsežnejšimi obveznostmi glede preprečevanja pranja denarja in boja proti financiranju terorizma iz Direktive (EU) 2015/849.

4.3.2 Posli s finančnim vzvod om

Institucije bi morale imeti v okviru svojih politik in postopkov vzpostavljeno splošno opredelitev poslov s finančnim vzvodom, ki upošteva raven finančnega vzvoda kreditojemalca in namen posla. Ta opredelitev bi morala zajemati vsa poslovna področja in enote, ki so odgovorne za kreditno tveganje.

Obseg in upoštevanje opredelitve poslov s finančnim vzvodom v instituciji bi bilo treba redno pregledovati, da se zagotovi , da ni kaj neupravičeno izključeno.

Institucije bi morale opredeliti svojo nagnjenost in strategijo v zvezi s posli s finančnim vzvodom tako, da upoštevajo vse ustrezne poslovne enote, ki sodelujejo pri takih aktivnostih. Institucije bi morale opredeliti, kakšne vrste poslov s finančnim vzvodom so pripravljene sklepati, pa tudi sprejemljive v rednosti za parametre, kot so bonitetna ocena, verjetnost neplačila, raven zavarovanja in raven finančnega vzvoda, po potrebi tudi na ravni sektorja.

Institucije bi morale opredeliti svojo nagnjenost k prevzemanju tveganj pri sindiciranju poslov s finančnim vzvodom in iz tega izpeljati celovit okvir limitov , vključno z za ta namen določenimi limiti prevzemanja obveznosti kreditiranja (underwriting limits) in razčlenjenim naborom podlimitov , pri čemer bi morale podrobno določiti najvišje limite in naravo poslov, v katerih je institucija pripravljena sodelovati.

Institucije bi morale vzpostaviti ustrezno strukturo upravljanja poslov s finančnim vzvodom, ki bi omogoča la celovit in dosleden nadzor nad vsemi posli s finančnim vzvodom, ki jih odo brijo, sindicirajo ali odkupijo, in, če je relevantno, vključno s krediti na podlagi ponudbe „po najboljših močeh “ („best efforts deals“) in klubskimi krediti („club deals“), pa tudi s standardnimi dvostranskimi krediti za mikro, mala, srednja in velika podjetja.

Institucije bi morale zagotoviti, da so vsi posli s finančnim vzvodom ustrezno pregledani in skladni z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganja ter njenimi strategijami in politikami ter da so jih odobril i ustrezni nosilci odločanja o kreditih. Za posle, ki vključujejo tveganj a v zvezi s sindiciranjem in prevzemanjem obveznosti kreditiranja (underwriting risks), bi morali biti vzpostavljeni posebni procesi in zahteve za odobritev.

4.3.3 Tehnološko podprte inovacije za odobravanje kreditov

Kadar institucije uporabljajo tehnološko podprte inovacije za namene odobravanja kreditov, bi morale:

• a. v svoji ureditvi upravljanja tveganj in notranjih kontrol ustrezno zajeti tveganja, ki so sestavni del uporabljenih tehnološko podprtih inovacij. To bi moralo biti sorazmerno s poslovnim modelom, izpostavljenostjo iz naslova kreditnega tveganja, kompleksnostjo metod in obsegom uporabe tehnološko podprtih inovacij;
• b. zagotoviti, da upravljalni organ zadostno razume uporabo tehnološko podprtih inovacij, njihovih omejitev in njihovega vpliva na postopke odobravanja kreditov;
• c. razumeti uporabljene modele, na katerih temeljijo inovacije, vključno z njihovimi zmogljivostmi, predpostavkami in omejitvami, ter zagotoviti njihovo sledljivost, preverljivost, robustnost in prožnost ;
• d. zagotoviti, da modeli ustrezajo svojemu namenu, ob upoštevanju opredeljene naloge in drugih meril, kot sta njihova učinkovitost in uporaba. Če so pri uporabi modelov potrebna pojasnila, bi bilo treba razmisliti o razvoju razumljivega modela;
• e. razumeti kakovost podatkov in vhodnih podatkov za model ter odkrivati in preprečevati pristranskost v procesu odločanja o kreditih ter zagotoviti, da so vzpostavljeni ustrezni zaščitni ukrepi za zagotavljanje zaupnosti, celovitosti in razpoložljivosti informacij in sistemov;
• f. zagotoviti, da se stalno spremlja uspešnost modela, vključno z validacijo in kakovostjo izhodnih podatkov, in da se v primeru odkritih težav (npr. poslabšanje ali odstopanje od pričakovanega delovanja ) pravočasn o sprejmejo ustrezni prilagoditveni ukrepi.

4.3.4 Modeli za ocenjevanje kreditne sposobnosti in odločanje o kreditih

Kadar institucije uporabljajo avtomatizirane modele za ocenjevanje kreditne sposobnosti in odločanje o kreditih, bi morale razumeti uporabljene m odele ter njihovo metodologijo, vhodne podatke, predpostavke, omejitve in izhodne podatke ter bi morale imeti vzpostavljene:

• a. notranje politike in postopke za odkrivanje in preprečevanje pristranskosti ter zagotavljanje kakovosti vhodnih podatkov;
• b. ukrepe za zagotavljanje sledljivosti, preverljivosti, robustnosti in prožnost i vhodnih in izhodnih podatkov;
• c. notranje politike in postopke, ki zagotavljajo, da se kakovost izhodnih podatkov modela redno ocenjuje, in sicer z merami, ki so primerne glede na uporabo m odela, vključno s testiranjem uspešnosti modela za nazaj;
• d. kontrolne mehanizme, postopke v zvezi z ročnim popravkom ocene modela in prenosa na višji nivo odločanja v okviru rednega odločanja o kreditih, vključno s kvalitativnimi pristopi, orodji za kvalitativno oceno tveganja (med drugim strokovno presojo in analizo na podlagi kritične presoje ) in kvantitativnimi limiti.

Institucije bi morale imeti ustrezno dokumentacijo modela, ki zajema:

• a. metodologijo, predpostavke in vhodne podatke ter pristop, ki zazna in prepreč uje pristranskost ter zagotavlja kakovost vhodnih podatkov;
• b. uporabo izhodnih podatkov modela v procesu odločanja in spremljanje teh avtomatiziranih odločitev na celotni kakovosti portfelja ali produktov, pri katerih se uporabljajo ti modeli.

4.3.5 Okoljski, socialni in upravljavski (ESG) dejavniki

Institucije bi morale v svoje politike v zvezi z nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja in upravljanjem tveganj vključiti okoljske , socialne in upravljavske (ESG) dejavnike in z njimi povezana tveganja, pri čemer bi morale sprejeti celovit pristop.

Institucije bi morale pri svoji nagnjenosti k prevzemanju kreditnega tveganja ter politikah in postopkih v zvezi s kreditnim tveganjem upoštevati tveganja, povezana z ESG dejavniki, ki vplivajo na fin ančn i položaj kreditojemalcev , zlasti možen vpliv okoljskih dejavnikov in podnebnih sprememb. Tveganja, ki jih podnebne spremembe pomenijo za finančno uspešnost kreditojemalcev , se lahko uresničijo predvsem kot fizična tveganja , kot npr. tveganja za kreditojemalca , ki izhajajo iz fizičnih učinkov podnebnih sprememb, vključno s tveganjem zavarovanja odgovornosti za prispevanje k podnebnim spremembam, ali kot tranzicijska tveganja, npr. tveganja za kreditojemalca, ki izvirajo iz prehoda na nizkoogljično in na vpliv podnebnih sprememb odporno gospodarstvo. Poleg teh so možna tudi druga tveganja, kot so spremembe na trgu in v preferencah potrošnikov ter pravna tveganja, ki lahko vplivajo na uspešnost sredstev, ki predstavljajo osnovo posameznega trajnostnega finančnega produkta.

4.3.6 Okoljsko trajnostno kreditiranje

Institucije, ki dajejo ali nameravajo dajati okoljsko trajnostne kreditne aranžmaje , bi morale v okviru svojih politik in postopkov v zvezi s kreditnim tveganjem podrobno oblikovati svoje politike in postopke glede okoljsko trajnostnega kreditiranja, ki vključujejo odobravanje in spremljanje takih kreditnih poslov . Te politike in postopki bi morali zlasti vključevati:

• a. seznam projektov in dejavnosti, vključno z merili , ki jih institucija šteje kot upravičene do okoljsko trajnostnega kreditiranja , ali sklicevanje na ustrezne obstoječe standarde okoljsko trajnostnega kreditiranjaa, v katerih je opredeljeno, katere vrste kreditiranja se štejejo kot okoljsko trajnostno kreditiranje;
• b. podrobno navedbo procesa, s katerim institucije ocenjujejo, ali se sredstva iz okoljsko trajnostnih kreditnih aranžmajev , ki so jih odobrile, uporabljajo za okoljsko trajnostne dejavnosti. Pri kreditiranju podjetij bi moral ta proces vključevati:
• i. zbiranje informacij o podnebnih in okoljskih ali drugače trajnostnih poslovnih ciljih kreditojemalcev;
• ii. ocenjevanje skladnosti financiranih projektov kreditojemalcev z opredeljenimi upravičenimi okoljsko trajnostnimi projekti ali dejavnostmi ter povezanimi merili;
• iii. zagotavljanje, da so kreditojemalci pripravljeni in zmožni ustrezno spremljati in poročati o dodeljevanju sredstev okoljsko trajnostnim projektom ali dejavnostim ;
• iv. redno spremljanje, ali se sredstva ustrezno (kar lahko vključuje zahteva nje, da kreditojemalci zagotavljajo ažurne informacije o porabi sredstev, dokler zadevni kreditni posel ni odplačan).

Institucije bi morale svoje politike in postopke glede okoljsko trajnostnega kreditiranja umestiti v okvir svojih splošnih ciljev, strategije in politike v zvezi s trajnostnim financiranjem. Institucije bi morale zlasti vzpostaviti kvalitativne in po potrebi kvantitativne cilje, da bi omogočile razvoj in celovitost svojega okoljsko trajnostnega kreditiranja ter ocenile, v kolikšni meri je ta razvoj skladen oziroma ali prispeva k njihovim skupnim podnebnim in okoljsko trajnostnim ciljem.

4.3.7 Podatkovna infrastruktura

Institucije bi morale imeti ustrezno podatkovno infrastrukturo ter politike in postopke za podporo procesu odobravanja kreditov ter za namene upravljanja in spremljanja kreditnega tveganja v celotnem življenjskem ciklu kreditnih poslov (npr. odobravanje kreditov in ocenjevanje kreditne sposobnosti, ocenjevanje tveganja, pregledovanje ter spremljanje kreditov ). Podatkovna infrastruktura bi morala zagotavljati neprekinjenost, celovitost in varnost informacij o izpostavljenosti, kreditojemalcu in zavarovanju v celotnem življenjskem ciklu kreditnega posla od trenutka njegove odobritve.

Podatkovna infrastruktura bi morala biti podrobna in dovolj razčlenjena, da bi zajemala specifične informacije o posameznih kreditih, zlasti dejanska merila, uporabljena ob njegovi odobritvi, da bi se podatki v zvezi s kreditojemalcem lahko povezali s podatki v zvezi z zavarovanjem ter da bi se s tem omogočilo učinkovito spremljanje kreditnega tveganja (glej oddelek 8 ) in učinkovito revizijsko sledenje, merjenje poslovne in kreditne uspešnosti in učinkovitosti, pa tudi sledenje odstopanjem in izjemam od sprejete politike ter njenim razveljavitvam (vključno z ročnimi popravki bonitetne ali točkovne ocene kredita oziroma posla).

Za namene snovanja in vzdrževanja te podatkovne infras trukture bi morale institucije razmisliti

• o uporabi ustreznih podatkovnih polj iz predlog organa EBA za transakcije z nedonosnimi krediti¹⁶ .

¹⁶ https://eba.europa.eu/risk -analysis-and-data/eba-work-on-npls.