6.1 Splošni premisleki

Pristojni organi bi morali oceniti tveganja za kapital, ki so bila opredeljena kot pomembna za investicijsko podjetje, in izračunati njihov rezultat. Pri določanju obsega ocene bi morali pristojni organi najprej opredeliti vire tveganj za kapital, ki jim je ali bi jim lahko bilo izpostavljeno investicijsko podjetje. Pri tem bi morali pristojni organi uporabiti znanje, pridobljeno pri oceni drugih elementov SREP, primerjavi položaja investicijskega podjetja s položajem primerljivih subjektov in pri katerih koli drugih nadzornih dejavnostih. Oceno tveganj za kapital bi bilo treba izvesti sorazmerno, tj. prilagoditi stopnjo podrobnosti analize, pri tem pa upoštevati naravo, velikost in zapletenost investicijskega podjetja.

Namen tega naslova je zagotoviti skupne metodologije, ki jih je treba upoštevati pri oceni posameznih tveganj ter upravljanja tveganj in kontrole. To poglavje ni izčrpno in pristojnim organom zagotavlja manevrski prostor, da upoštevajo druga dodatna merila, ki jih lahko štejejo za pomembna na podlagi svojih izkušenj in posebnih značilnosti investicijskega podjetja.

Ta naslov pristojnim organom zagotavlja smernice za oceno tveganj in stroškov, povezanih z morebitno likvidacijo investicijskega podjetja, skladno s predpisi, ter smernice za oceno in točkovanje naslednjih kategorij tveganj za kapital v tekočih dejavnostih investicijskih podjetij:

46

• a. tveganje za stranko;
• b. tveganje za trg;
• c. tveganje za podjetje;
• d. druga tveganja.

Odstavek 147 , točke (a) do (c), se uporabljajo za oceno investicijskih podjetij, razvrščenih v kategorije 1, 2 ali 3, ob upoštevanju obsega dovoljenih dejavnosti teh investici jskih podjetij. Pristojni organi lahko po potrebi upošteva odstavek 147 , točki (a) in (c), pri oceni malih in nezapletenih investicijskih podjetij, ki izpolnjujejo merila iz člena 12 Uredbe (EU) 2019/2033, pri kateri upoštevajo pomembnost nekaterih podkategorij, navedenih med zgoraj naštetimi tveganji za kapital, za ta investicijska podjetja. Pristojni organi bi morali oceniti likvidacijo investicijskega podjetja, skladno s predpisi, in druga tveganja, in sicer v primeru investicijskih podjetij, za katera velja SREP.

V tem naslovu so opredeljene tudi podkategorije posamezne kategorije tveganja, navedene zgoraj, ki jih je treba upoštevati pri oceni tveganj za kapital. Za te se lahko posamezno izvede ocena in izračuna rezultat, odvisno od pomembnosti katere koli od teh podkategorij za posamezno investicijsko podjetje.

Odločitev o pomembnosti temelji na najnovejših razpoložljivih podatkih, dopolni pa se lahko z nadzornikovo presojo.

Pristojni organi bi morali oceniti tudi druga tveganja, ki so za posamezno investicijsko podjetje opredeljena kot pomembna, vendar zgoraj niso navedena. Tista druga tveganja, ki jih ni mogoče upravičeno pripisati eni od treh kategorij, naštetih v odstavku 147 , točki (a) do (c), so ločena kategorija tveganj. Naslednji elementi so lahko v pomoč pri procesu opredelitve:

• a. dejavniki kapitalskih zahtev;
• b. tveganja, opredeljena v ICARAP investicijskega podjetja ali stresnih testih, če so na voljo;
• c. tveganja, ki izhajajo iz poslovnega modela investicijskega podjetja (vključno s tveganji, ki jih opredelijo druga investicijska podjetja s podobnim poslovnim modelom);
• d. informacije, pridobljene s spremljanjem ključnih kazalnikov;
• e. ugotovitve in pripombe iz notranjih ali zunanjih revizijskih poročil;
• f. priporočila in smernic e , ki jih izda organ EBA, ter opozorila in priporočila, ki jih izdajo makrobonitetni organi ali ESRB in ki so relevantna za podjetje , in
• g. poročila o kr šitvah in incidentih pristojnim organom.

Pristojni organi bi morali zgornje elemente upoštevati tudi pri načrtovanju intenzivnosti svojih nadzorniških dejavnosti v zvezi z oceno posameznega tveganja.

47

Pristojni organi bi morali za tveganje za stranke, tveganje za trg, tveganje za podjetje ter za zahtevo na podlagi stalnih splošnih stroškov preveriti, ali investicijsko podjetje izpolnjuje minimalne zahteve iz Uredbe (EU) 2019/2033. Vendar pa te smernice pristojnim organom omogočajo, da obseg ocene razširijo tako, da presega te zahteve, in s tem oblikujejo celovit pogled na tveganja za kapital. Pristojni organi bi morali zlasti opredeliti primere, v katerih nekatera tveganja ali elementi tveganja niso dovolj vključeni v minimalne kapitalske zahteve, kljub skladnosti z zahtevami Uredbe (EU) 2019/2033. Na primer zamude, ki so nastale zaradi uporabe drsečega povprečja za nekatere faktorje K, lahko izravnajo vrhunce dejavnosti, zaradi uporabe vezanih zastopnikov namesto internega osebja pa se lahko stroški podcenijo. Ta ocena bi se morala upoštevati pri določitvi dodatnih kapitalskih zahtev v skladu z oddelkom 7.2.1.

Pristojni organi bi morali pri izvajanju metodologij iz tega naslova uporabljati informacije, pridobljene s spremljanjem ključnih kazalnikov, kot je določeno v naslovu 3. Pristojni organi bi morali uporabiti druge kvantitativne in kvalitativne kazalnike, kadar je to potrebno za namen te ocene.

Pristojni organi bi morali pri izvajanju svojih ocen uporabiti vse razpoložljive vire informacij, vključno z regulativnim poročanjem, ad hoc poročanjem, notranjimi metrikami in poročili investicijskega podjetja (vključno z notranjim revizijskim poročilom, poročili o upravljanju tveganj, informacijami iz ICA R AP), poročili o inšpekcijskih pregledih na kraju samem ter z unanjimi poročili (vključno s sporočili investicijskega podjetja vlagateljem, bonitetnim agencijam). Čeprav naj bi se ocena izvedla za posamezno podjetje, bi bilo treba upoštevati možnost primerjave s primerljivimi subjekti, da se opredeli možna izpostavlj enost tveganjem za kapital. V ta namen bi bilo treba opredeliti primerljive subjekte za vsako tveganje posebej, ki se lahko razlikujejo od primerljivih subjektov, opredeljenih za analizo poslovnega modela ali druge analize.

Za vsako kategorijo tveganja bi morali pristojni organi oceniti spodaj navedene elemente in jih upoštevati v rezultatu tveganja:

• a. tveganje pri delovanju (izpostavljenosti tveganjem) ter
• b. kakovost in učinkovitost upravljanja tveganj in kontrol.

Pristojni organi bi morali rezultat ocene vsake kategorije tveganja odraziti v povzetku ugotovitev, v katerem so pojasnjeni glavni dejavniki tveganja in naveden rezultat tveganja, kot je določeno v naslednjih oddelkih.