5.1 Načela upravljanja ESG tveganj

Institucije bi morale za namene vključevanja ESG tveganj v okvir upravljanja tveganj za celotno institucijo v skladu z odstavkom 152 smernic EBA o notranjem upravljanju upoštevati vlogo ESG tveganj kot morebitnih dejavnikov v okviru vseh tradicionalnih kategorij finančnih tveganj, vključno s kreditnim, tržnim in operativnim tveganjem (tudi s pravdnim tveganjem), tveganjem ugleda, likvidnostnim tveganjem ter tveganji poslovnega modela in koncentracije.

Institucije bi morale ESG tveganja vključiti v svoje redne sisteme in procese upravljanja tveganj, s čimer bi zagotovile skladnost s svojimi splošnimi poslovnimi strategijami in strategijami upravljanja tveganj, vključno z načrti v skladu s členom 76(2) Direktive 2013/36/EU, kot je podrobneje opredeljeno v oddelku 6. Zagotoviti bi morale, da imajo popolnoma integriran pristop, pri katerem so ESG tveganja ustrezno zajeta in upoštevana kot del strategij, politik in limitov upravljanja tveganj. Če imajo vzpost avljene posebne ureditve za ESG tveganja, bi morale zagotoviti, da se to odraža v rednem okviru upravljanja tveganj in je vanj vključeno.

Institucije bi morale razviti trden in zanesljiv pristop k upravljanju in zmanjševanju ESG tveganj v kratkoročnem in srednjeročnem obdobju ter v dolgoročnem obdobju najmanj desetih let, pri čemer bi morale upoštevati načela iz odstavka 19.

Institucije bi morale določiti, katera kombinacija orodij za upravljanje in zmanjševanje tveganj bi k temu najbolje prispevala, pri čemer bi morale upoštevati vrsto orodij, vključno z naslednjimi:

• a) sodelovanje z nasprotnimi strankami, katerega cilj je boljše razumevanje profila tveganja nasprotne stranke ter zagotavljanje skladnosti z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj in strateškimi cilji, zlasti z:
• i. določitvijo nabora nasprotnih strank, s katerimi je treba sodelovati, ob upoštevanju rezultatov ocene pomembnosti in postopka merjenja tveganja;
• ii. vzpostavitvijo dialoga s temi nasprotnimi strankami, da se pregleda njihova odpornosti na ESG tveganja ob upoštevanju sektorske zakonodaje, ki vpliva na te nasprotne stranke, in morebitnega načrta prehoda, ki so ga pripravile;
• iii. če je ustrezno in mogoče, zagotavljanjem ustreznih informacij in nasvetov strankam glede ocenjevanja ali zmanjševanj a ESG tveganj, ki so jim izpostavljene, in
• iv. razmislekom o vrsti ukrepov na ravni posamezne nasprotne stranke, kot so prilagoditev ponudbe produktov, dogovor o načrtu in popravnih ukrepih za podporo prizadevanjem za prehod in povečanje odpornosti nasprotne stranke, ali v skrajnem primeru prekinitev odnosa, kadar se šte je, da nadaljevanje odnosa ni združljivo z načrt i in nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj;
• b) prilagoditev finančnih pogojev (npr. vključno s pogodbeno dogovorjenimi zaščitnimi in popravnimi ukrepi), pogojev (npr. zapadlost) in/ali cenovne politike z uporabo meril, pomembnih za ESG tveganja, ter strategije upravljanja tveganj in politike glede notranjega kapitala ;
• c) upoštevanje ESG tveganj pri oblikovanju sektorskih politik ter pri določanju globalnih, regionalnih in sektorskih limitov tveganja, omejitev izpostavljenosti in strategij zmanjšanja finančnega vzvoda;
• d) diverzifikacija kreditnih in naložbenih portfeljev na podlagi meril, pomembnih za ESG tveganja, na primer v smislu gospodarskih sektorjev ali geografskih območij;
• e) druga orodja za upravljanje tveganj, ki se zdijo primerna v skladu z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj, kot je morebitna prerazporeditev financiranja med sektorji in znotraj njih v smeri izpostavljenosti, ki so bolj odporne na ESG tveganja.