5.2. Scenariji

Pri določitvi scenarijev, ki vključujejo okoljska tveganja, bi morale institucije skladno z opredelitvijo kanalov prenosa okoljskih tveganj upoštevati več med seboj povezanih dejavnikov, da bi se zagotovila čim večja ustreznost scenarijev. Natančneje, institucije bi morale upoštevati naslednje:

• a. socialno- ekonomske okoliščine, tj. predpostavke o svetovnih ali regionalnih socialno - ekonomskih razmerah, vključno z rastjo prebivalstva, gospodarskim razvojem in socialnimi neenakostmi, ter druge makroekonomske dejavnike, vključno z inflacijo in denarnimi politikami, povečanim protekcionizmom;
• b. tehnološki razvoj, tj. raven in hitrost inovacij, uvajanje tehnologije in razpoložljivost infrastrukture za podporo novim tehnologijam;
• c. preference potrošnikov, tj. morebitne spremembe v povpraševanju potrošnikov po blagu in storitvah, ki veljajo za trajnostne, lokalno proizvedene in zdrave.

Pri podnebnih tveganjih bi bilo treba upoštevati naslednje dodatne dejavnike:

• a. podnebne politike, tj. raven političnega posredovanja, namenjenega blaženju podnebnih sprememb ali obvladovanju njihovih posledic s prilagoditvenimi politikami; to lahko sega od zelo ambicioznih do minimalnih ukrepov;
• b. energetske sisteme, tj. strukturo proizvodnje in porabe energije ter energetske infrastrukture, vključno z odvisnostjo od fosilnih goriv v primerjavi z obnovljivimi viri energije;
• c. sektorske poti do ničelnih neto emisij, tj. kako različni sektorji prehajajo na trajnostno gospodarstvo in se mu prilagajajo, po potrebi vključno z mednarodnimi napovedmi, kot so sektorske poti za razogljičenje Mednarodne agencije za energijo (IEA), SBTi ( Science Based Target initiative – pobuda za znanstveno utemeljen cilj)⁷ ali Net Zero Banking Alliance (zveza za brezogljično bančništvo (NZBA))⁸ , regionalnimi okviri, med katerimi so zlasti strategija evropskega zelenega dogovora, sveženj ukrepov „Pripravljeni na 55“ in cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050, ter nacionalnimi politikami in podnebno strategijo;
• d. raven emisij in posledični vpliv na podnebje, tj. koncentracija emisij toplogrednih plinov ter kako naj bi se temperatura in drugi biofizikalni procesi razvijali v prihodnosti.

⁷ SBTi je globalno partnerstvo (med CDP, globalnim dogovorom ZN, Svetovnim inštitutom za vire (WRI) in WWF), ki pomaga podjetjem in finančnim institucijam pri določanju ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki so usklajeni s cilji Pariškega sporazuma (omejitev segrevanja na precej pod 2 °C in prizadevanje za omejitev na 1,5 °C).

⁸ NZBA je pobuda ZN, ki jo je oblikovala industrija, izvajati pa se je začela leta 2021 v okviru glasgowskega finančnega zavezništva za neto ničelne tehnologije (GFANZ) , ki bankam zagotavlja skupni okvir za uskladitev portfeljev z neto ničelnimi emisijami do leta 2050 s sprejetjem sektorskih ciljev.

Pri drugih okoljskih tveganjih (poleg podnebnih) bi bilo treba upoštevati naslednje dodatne dejavnike:

• a. okoljsko politiko in predpise, tj. raven ambicioznosti in izvrševanja politik varstva okolja, kot so ohranjanje biotske raznovrstnosti, predpisi o kakovosti vode in zraka, zahteve za krožno gospodarstvo, omejitve škodljivih kemikalij in prepoved krčenja go zdov. To vključuje regionalne okvire, kot so pravila EU o obnovi narave ali strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030;
• b. stanje ekosistemov, tj. stanje in trendi v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, degradacijo ekosistemov, rodnostjo tal, razpoložljivostjo sladke vode in stopnjami onesnaženosti. Ti dejavniki opredeljujejo osnovno okoljsko obremenitev in vplivajo na uresničevan je tveganj, kot so pomanjkanje virov, izumrtje vrst ali vodna kriza;
• c. načine rabe zemljišč in virov, tj. obseg in intenzivnost rabe zemljišč (širitev mest, kmetijstvo, rudarstvo), ter načine pridobivanja surovin ali rabe vode. Netrajnostna raba lahko pospeši degradacijo okolja in privede do socialnih ali gospodarskih točk preloma;
• d. odvisnost dobavne verige od ekosistemov, tj. v kolikšni meri so sektorji ali regije odvisni od ekosistemskih storitev, kot so opraševanje, filtriranje vode ali razpoložljivost surovin. Motnje v delovanju teh storitev lahko povzročijo izgube v posameznih sektorjih, na primer v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu, prehrambni industriji ali tekstilni industriji.

Institucije bi morale uporabljati verodostojne scenarije, ki temeljijo na najnovejših znanstvenih spoznanjih ter na scenarijih in virih, ki jih zagotavljajo splošno priznane mednarodne ali regionalne organizacije, kot so:

• a. za podnebna tveganja: Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC), Mreža za ozelenitev finančnega sistema (NGFS), Mednarodna agencija za energijo (IEA), Program Združenih narodov za okolje (UNEP), Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (EU JRC) ali nacionalni vladni ali nevladni organi;
• b. za druga okoljska tveganja, ki presegajo podnebje: Medvladna znanstveno - politična platforma za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES), specializirane agencije Združenih narodov⁹ , Evropska agencija za okolje (EEA)¹⁰ , Svetovni inštitut za vire (WRI)¹¹ , pa tudi regionalno ali nacionalno oblikovane znanstveno utemeljene ocene (npr. nacionalne strategije za biotsko raznovrstnost, načrti za upravljanje tal in voda ali okviri za spremljanje onesnaževanja).

⁹ Specializirane agencije ZN vključujejo UNEP, FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo), GBO (Global Biodiversity Outlook – napoved o svetovni biotski raznovrstnosti), ki je vodilni okvir Konvencije o biološki raznovrstnosti za spremljanje napredka svetovne biotske raznovrstnosti, in druge agencije, ki so pomembne za spremljanje okolja in okoljsko politiko.

¹⁰ Evropska agencija za okolje je organ EU, ki zagotavlja okvir za okoljske podatke in podporo politiki.

¹¹ WRI je raziskovalni inštitut, ki razvija okvire za trajnostno upravljanje virov in podnebne ukrepe.

Institucije bi morale izbrane scenarije izpopolniti in jih prilagoditi glede na cilj, obseg in raven podrobnosti analize, ki se izvaja. Na primer, pri izvajanju stresnih testov bi institucije lahko upoštevale relativno kratkoročne scenarije, tako da bi se bolj osredotočile na akutna fizična tveganja (tj. nenadne pojave ekstremnih podnebnih dogodkov) kot na kronična fizična tveganja (tj. postopno spreminjanje podnebnih razmer) in bi v primerjavi z dolgoročnimi scenariji večji poudarek dale potencialnim negativnim vplivom močnega neskladja med agendo na področju okoljskih predpisov, gospodarskim ciklom ter razpoloženjem med potrošniki in na trgu.

Institucije bi morale s prilagoditvijo scenarijev, kolikor je to potrebno in mogoče, zagotoviti, da so scenariji dobro usklajeni z edinstvenimi značilnostmi tveganja njihovih portfeljev in poslovnega modela.

Če scenarij ne vključuje nekaterih elementov, navedenih v odstavkih 29 in 30 , bi morale institucije oceniti potencialno pomembnost teh dejavnikov in preučiti, v kolikšni meri bi bilo treba rezultate analize prilagoditi na podlagi strokovne presoje.

Institucije bi morale pri oblikovanju scenarijev upoštevati tako fizično tveganje kot tudi tveganje prehoda. Tudi če lahko modeliranje privede do oblikovanja ločenih scenarijev za vsako od teh tveganj, bi morale institucije zagotoviti zadostno skladnost med scenariji, saj so tveganja dolgoročno tesno povezana.

Institucije bi morale vidike tveganja prehoda in nevarnosti v povezavi s fizičnim tveganjem, ki jih bodo zajele v scenariju, izbrati na podlagi svoje ocene pomembnosti, ki se lahko razlikuje za posamezni časovni okvir.

Institucije bi morale zagotoviti, da so scenariji notranje skladni. Zlasti smer razvoja vsakega ključnega dejavnika se ne bi smela obravnavati ločeno, ampak v povezavi s smerjo razvoja drugih ključnih dejavnikov. Na primer, predpostavke o gospodarski rasti bi morale biti skladne s predpostavkami o povpraševanju po energiji in uvajanju tehnologij.

Institucije se lahko ob uporabi načela sorazmernosti na začetku oziroma glede na velikost, naravo in zapletenost svojih dejavnosti ali oceno pomembnosti okoljskega tveganja osredotočijo na ožji obseg, uporabijo manj vhodnih dejavnikov, oblikujejo enostavnejše scenarije in/ali uporabijo poenostavljene pristope.