6.2. Ocena kreditnega tveganja in tveganja nasprotne stranke

Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju okvira za upravljanje kreditnih tveganj oceniti, ali institucija upošteva pravne akte, ki so ločeno objavljeni na spletnem mestu organa EBA, kot je navedeno v odstavku 12.

Pristojni organi bi morali oceniti kreditno tveganje, ki izhaja iz vseh izpostavljenosti v netrgovalni knjigi (vključno z zunajbilančnimi postavkami). Oceniti bi morali tudi kreditno tveganje nasprotne stranke in tveganje poravnave, ki bi lahko spadala tako v netrgovalno kot trgovalno knjigo. Pristojni organi bi morali pri izvedbi take ocene upoštevati vse elemente, ki opredeljujejo možne kreditne izgube, in zlasti:

• a. verjetnost kreditnega dogodka (npr. neplačilo) ali koreliranih kreditnih dogodkov, kar zadeva predvsem posojilojemalce in njihovo zmožnost, da poplačajo zadevne obveznosti;
• b. obseg izpostavljenosti, ki so predmet kreditnega tveganja;
• c. stopnjo izterjave za kreditne izpostavljenosti v primeru, da posojilojemalci obveznosti ne poplačajo.

Pristojni organi bi morali upoštevati možnost, da se lahko ti elementi sčasoma poslabšajo in ne dosegajo pričakovanih rezultatov.

Pristojni organi bi morali oceniti vpliv okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj na kreditno tveganje pri delovanju ter ustreznost kontrol kreditnega tveganja, povezanega z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji, pri čemer bi morali prednostno obravnavati okoljska tveganja. Natančneje, pri ocenjevanju tveganja kreditne koncentracije in tveganja v zvezi z nepremičninami ter pri ocenjevanju kreditnega tveganja v posebnih portfeljih ali kategorijah izpostavljenosti, ki veljajo za pomembne izpostavljenosti okoljskim tveganjem, bi morali upoštevati zlasti tveganja v zvezi z okoljskim prehodom in fizična tveganja.

Poleg tega bi morali pristojni organi pozornost nameniti tudi upoštevanju tveganj PD/FT v okviru postopka odobritve kreditov, vključno s tem, ali ima institucija vzpostavljene sisteme in kontrole za zagotovitev, da sredstva, ki se uporabljajo za odplačilo posojil, izvirajo iz zakonitih virov.

6.2.2. Ocena kreditnega tveganja pri delovanju

Opredelitev pomembnih virov kreditnega tveganja

Pristojni organi bi morali oceniti kreditno tveganje s sedanjega in v prihodnost usmerjenega vidika ter analizo kreditnega tveganja trenutnega portfelja združiti z oceno strategije institucije za upravljanje kreditnega tveganja, nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganja in njenih omejitev tveganja (po možnosti v okviru širše ocene strategije, izvedene v okviru analize poslovnega modela). Poleg tega bi morali preučiti, kako bi lahko na te elemente vplivala pričakovana makroekonomska gibanja in makroekonomska gibanja v stresnih pogojih.

Pri oceni kreditnega tveganja pri delovanju institucije bi morali pristojni organi najprej opredeliti njeno izpostavljenost kreditnemu tveganju. Da bi to dosegli in zagotovili dosledno prepoznavanje virov kreditnega tveganja, ki jim je institucija izpostavljena ali bi jim lahko bila izpostavljena, bi morali upoštevati naslednje vire informacij:

• a. predloge za regulativno poročanje, kot sta COREP in FINREP, ob upoštevanju ustreznih regulativnih kategorij izpostavljenosti na podlagi pristopa institucije h kapitalskim zahtevam (tj. standardizirani pristop ali pristop IRB);
• b. spoznanja, pridobljena na podlagi ocene drugih elementov SREP (kot je analiza poslovnega modela) in predhodnih nadzorniških dejavnosti;
• c. primerjave položaja institucije s primerljivimi institucijami, če so na voljo. Zlasti za institucije, ki uporabljajo pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen, bi morali pristojni organi upoštevati rezultat nadzorniške primerjalne analize, opravljene v skladu s členom 78 Direktive 2013/36/EU.

Pristojni organi bi se morali pri svoji oceni osredotočiti predvsem na najpomembnejše opredeljene vire kreditnega tveganja, pri čemer bi morali njihovo pomembnost za institucijo oceniti z bonitetnega vidika. Pri tej oceni bi morali upoštevati naslednje elemente:

• a. strategijo upravljanja kreditnega tveganja in nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja ter zadevne omejitve;
• b. višino vrednosti izpostavljenosti za zadevni portfelj v primerjavi s skupno vrednostjo izpostavljenosti kreditnih izpostavljenosti, vključno z njeno rastjo skozi čas;
• c. višino kapitalskih zahtev za kreditno tveganje za zadevni portfelj v primerjavi s skupno kapitalsko zahtevo, vključno z njeno rastjo skozi čas;
• d. kjer je to ustrezno, notranji kapital, ki ga institucija dodeljuje za kreditno tveganje za zadevni portfelj, v primerjavi s skupnim notranjim kapitalom;
• e. sestavo in kakovost bilančnih in zunajbilančnih postavk institucije, povezanih s kreditnim tveganjem, v donosnem (vključno s restrukturirano izpostavljenostjo) in nedonosnem portfelju, vključno z ravnjo in spremembami oslabitev in odpisov ter stopenj neplačil kreditnega portfelja.

Pristojni organi bi morali oceniti pomembnost tveganja glede na trenutni portfelj ter z vidika preteklih in prihodnjih gibanj (pretekla sprememba teh podatkov in napovedi, če so na voljo).

Pristojni organi bi morali kot dodaten vir informacij za oceno pomembnosti – kadar so na voljo in je to ustrezno – upoštevati notranje parametre kreditnega tveganja, ki jih uporablja institucija. To vključuje oceno njihove ustreznosti pri natančni količinski opredelitvi izpostavljenosti kreditnemu tveganju v različnih portfeljih, pri čemer se posebna pozornost nameni podatkom iz letnega poročila, ki ga pripravi funkcija notranjega ovrednotenja institucije, in zlasti rezultatom testiranja za nazaj – to pomeni primerjavi ocenjenih parametrov z dejanskimi rezultati, ki jo izvede institucija. Pristojni organi bi morali poseben poudarek nameniti portfeljem, pri katerih so bili zaradi ocenjenih parametrov dejanski rezultati podcenjeni.

Pristojni organi bi morali upoštevati tudi rezultate stresnih testov, ki jih je izvedla institucija, da bi opredelili morebitne predhodno neopredeljene vire kreditnega tveganja, kot so viri kreditnega tveganja, ki so posledica sprememb kreditne kakovosti, kreditnih koncentracij, vrednosti zavarovanja s premoženjem in kreditne izpostavljenosti v stresnem obdobju.

Pristojni organi bi morali na podlagi ocene pomembnosti, opravljene v prejšnjih odstavkih, ter velikosti in kompleksnosti kreditnega tveganja in kreditnega portfelja institucije izbrati ustrezno raven podrobnosti za oceno.

Narava, obseg in sestava kreditnega portfelja institucije (bilančne in zunajbilančne postavke, povezane s krediti)

Pristojni organi bi morali oceniti naravo kreditnih izpostavljenosti (tj. vrste posojilojemalcev in izpostavljenosti) in analizirati sestavo kreditnega portfelja institucije. Pri izvajanju te ocene bi morali upoštevati tudi, kako lahko narava izpostavljenosti kreditnemu tveganju vpliva na obseg izpostavljenosti (npr. kreditne linije/neizkoriščena odobrena sredstva, ki jih črpajo posojilojemalci, denominacija v tuji valuti), ob upoštevanju pravne sposobnosti institucije, da enostransko prekliče neizkoriščene zneske odobrenih kreditnih aranžmajev.

Pristojni organi bi morali pri oceni narave kreditnega tveganja upoštevati vsaj naslednje podkategorije kreditnega tveganja, in sicer z izvedbo podrobnejše ocene tistih podkategorij, za katere se šteje, da so za institucijo najpomembnejše²⁸ :

• a. tveganje kreditne koncentracije;
• b. kreditno tveganje nasprotne stranke ter tveganje poravnave in izročitve;
• c. deželno tveganje;
• d. kreditno tveganje iz naslova listinjenja;
• e. tveganje posojil v tujih valutah;
• f. tveganje v zvezi z nepremičninami;
• g. tveganje lastniških vrednostnih papirjev v bančni knjigi;
• h. tveganje zmanjšanja vrednosti;
• i. modelsko tveganje za regulativno odobrene modele.

²⁸ Neizčrpna razčlenitev podkategorij kreditnega tveganja in dodatne podrobnosti o njihovi oceni so na voljo v Prilogi I.

Če se izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev štejejo za pomembne, bi morali pristojni organi take izpostavljenosti oceniti ločeno od drugih kreditnih aktivnosti, saj tveganje takih izpostavljenosti izhaja iz dobičkonosnosti financiranega sredstva ali projekta (npr. poslovna nepremičnina, energetski objekt, dobava, blago) in ne iz posojilojemalca (ki je običajno subjekt s posebnim namenom). Pri pripravi te ocene bi morali upoštevati:

• a. dobičkonosnost projektov in konservativnost predpostavk, na katerih temeljijo poslovni načrti (vključno s kreditnim tveganjem glavnih strank);
• b. vpliv sprememb v ureditvi, zlasti za subvencionirane sektorje, na prihodnje denarne tokove;
• c. vpliv spreminjajočega se tržnega povpraševanja, kadar je ustrezno, in obstoj trga za morebitno prihodnjo prodajo financiranega predmeta;
• d. obstoj konzorcija ali drugih posojilodajalcev, ki delijo kreditno tveganje;
• e. kakršno koli obliko jamstva, ki ga zagotovijo sponzorji;
• f. morebitno povečanje tveganja koncentracije, ki ga lahko te dejavnosti povzročijo.

Kreditna kakovost portfelja

Pristojni organi bi morali pri oceni kreditne kakovosti portfelja posebno pozornost nameniti ustreznosti klasifikacije kreditnih izpostavljenosti ter oceniti vpliv morebitne napačne klasifikacije s posledično zamudo pri oblikovanju rezervacij in pripoznanju izgub s strani institucije.

Pristojni organi bi morali izvesti analizo za razlikovanje med kategorijami donosnih, nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti, pri čemer bi morali upoštevati število dolžnikov in zadevne zneske/obseg. Oceniti bi morali splošno kreditno kakovost na ravni portfelja in različne kakovostne razrede znotraj posamezne kategorije, navedene zgoraj, da določijo skupno kreditno tveganje institucije. V okviru te ocene bi morali pristojni organi analizirati tveganje neplačila in migracije po kategorijah izpostavljenosti, pri čemer bi morali upoštevati časovne trende kreditne kakovosti, ter preveriti, ali je dejanska kreditna kakovost portfelja skladna z navedeno nagnjenostjo k prevzemanju tveganja, in ugotoviti vzroke morebitnih odstopanj.

To bi moralo privesti do celovite ocene kreditnega cikla institucije od konca do konca, od odobravanja prek spremljanja in upravljanja vsake kategorije izpostavljenosti. Pri izvedbi teh analiz bi morali pristojni organi uporabiti primerjavo primerljivih subjektov in referenčne portfelje (tj. portfelje posojilojemalcev, ki so skupni za skupine institucij), kadar je to ustrezno in mogoče. To analizo bi bilo treba izvesti ob upoštevanju:

• a. kazalnikov kakovosti sredstev, preteklih trendov in stopenj rasti po vrstah posojilojemalcev, sektorjev in produktov, razvrstitve bonitetnih razredov posojilojemalcev, stopenj preteklega prehajanja iz enega bonitetnega razreda v drugega, nerednosti plačil in stopenj neplačil za različna obdobja;
• b. stopnje nedonosnosti in pokritosti za vsak posamezen portfelj, gospodarsko panogo, geografsko območje in spremembe skozi čas, pri čemer se upoštevajo tudi ustrezni prilivi/odlivi iz vsakega zadevnega portfelja, razvrstitev izpostavljenosti v razrede nedonosnih izpostavljenosti (tj. zapadla, dvomljiva itd.), raven oslabitev in odpisov za vsak zadevni dejavnik, pretekle stopnje izterjave in trajanje postopka izterjave, sredstva v izvršilnem postopku in spremembe skozi čas ter čas, ko so bile izpostavljenosti razvrščene kot nedonosne.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali raven rezervacij za izgube iz naslova posojil in prilagoditev kreditnega vrednotenja ustreza kakovosti izpostavljenosti in, kadar je ustrezno, ravni zavarovanja s premoženjem, pri tem pa zlasti oceniti, ali je raven rezervacij za izgube iz naslova posojil skladna z ravnjo tveganja v različnih portfeljih, v času in v primerjavi s subjekti, ki so primerljivi z institucijo, pa tudi z ustreznim makroekonomskim razvojem, ter ali prilagoditve kreditnega vrednotenja tržnim vrednostim izvedenih finančnih instrumentov upoštevajo kreditno sposobnost zadevnih nasprotnih strank. Kadar se to zdi potrebno, bi morali pristojni organi uporabiti inšpekcijske preglede na kraju samem ali druge ustrezne nadzorniške ukrepe, da na primer prek ocene vzorca posojil ocenijo, ali je raven rezervacij za izgube iz naslova posojil in kritja tveganja ustrezna. Pri izvajanju take ocene bi morali upoštevati tudi morebitne ugotovitve notranjih in zunanjih revizorjev, kadar so na voljo.

Pristojni organi bi morali pri oceni kreditnega tveganja pri delovanju institucije upoštevati tudi rezultate stresnih testov, ki jih je izvedla institucija, da opredelijo kakršne koli predhodno neodkrite vire kreditnega tveganja, kot so viri kreditnega tveganja, ki izhajajo iz sprememb kreditne kakovosti, kreditnih koncentracij, vrednosti zavarovanja s premoženjem in kreditne izpostavljenosti v stresnem obdobju.

Raven in kakovost okvira za zmanjševanje kreditnega tveganja

Pristojni organi bi morali upoštevati raven in kakovost jamstev (vključno s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti) ter razpoložljivega zavarovanja s premoženjem, ki bi zmanjšala kreditne izgube, če bi prišlo do kreditnih dogodkov, vključno s tistimi, ki niso sprejeta kot primerne tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja za izračun kapitala. Pristojni organi bi morali pri izvajanju take ocene upoštevati:

• a. kritje, zagotovljeno z zavarovanjem s premoženjem in jamstvi, po portfeljih, vrstah posojilojemalcev, bonitetnih ocenah, gospodarskih panogah in drugih zadevnih vidikih;
• b. vrednosti zavarovanj s premoženjem za donosne in nedonosne izpostavljenosti;
• c. pretekle stopnje izterjave po vrstah in zneskih zavarovanja s premoženjem in jamstev.

Pristojni organi bi morali oceniti tudi pomembnost preostalega tveganja (kot je navedeno v členu 80 Direktive 2013/36/EU) ter zlasti ustreznost in izvršljivost dogovorov o zavarovanju s premoženjem in jamstvi, časovni okvir in zmožnost unovčenja zavarovanja s premoženjem ter uveljavitev jamstev v skladu z nacionalnim pravnim okvirom, likvidnost in nestanovitnost vrednosti sredstev za zavarovanje s premoženjem ter izterljivi znesek zavarovanja s premoženjem v okviru kakršnega koli ukrepa za izvršitev kredita. Prav tako bi morali pristojni organi oceniti koncentracijo dajalcev jamstva in zavarovanja s premoženjem ter korelacijo s kreditno sposobnostjo posojilojemalcev (tj. tveganje neugodnih gibanj) in možnega vpliva v smislu učinkovitosti zaščite.

Okoljski, socialni in upravljavski dejavniki

Pri ocenjevanju vpliva okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj, zlasti okoljskih tveganj, na kreditno tveganje pri delovanju bi si morali pristojni organi prizadevati za upoštevanje posebnih značilnosti teh tveganj, kot so njihova usmerjenost v prihodnost in različni vplivi v različnih obdobjih, pri čemer bi morali priznati negotovosti, povezane z dolgoročnimi napovedmi, hkrati pa razvijati svoje zmogljivosti, da te značilnosti vključijo v svojo oceno.

6.2.3. Ocena okvira za upravljanje kreditnega tveganja in kontrolo

Za zagotovitev celovitega razumevanja profila kreditnega tveganja institucije bi morali pristojni organi pregledati njen okvir za upravljanje kreditnega tveganja in kontrolo ter njegovo ustreznost glede na izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja pri delovanju. Pri tej oceni bi se morali opreti tudi na rezultate ocene drugih elementov SREP (kot so analiza poslovnega modela in področja upravljanja). V zvezi z institucijami, za katere velja uporaba strategij za nedonosne izpostavljenosti (njihovo zmanjšanje) ter s tem povezanih smernic o upravljanju in poslovanju, bi morali pristojni organi oceniti tudi, ali te institucije izpolnjujejo posebne zahteve iz zadevnih smernic organa EBA za takšne strategije in njihovo operacionalizacijo, med drugim v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti glede varstva potrošnikov.

Strategija upravljanja kreditnega tveganja in nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija vzpostavljene zanesljivo, jasno oblikovano in dokumentirano nagnjenost k prevzemanju kreditnega tveganja, strategijo upravljanja kreditnega tveganja in omejitve kreditnega tveganja, ki jih odobri upravljalni organ. Pri tej oceni bi morali pristojni organi med drugim upoštevati vlogo upravljalnega organa pri določanju, odobritvi in pregledu strategije upravljanja kreditnega tveganja in nagnjenosti k prevzemanju kreditnega tveganja, pravilno izvajanje te strategije s strani višjega vodstva ter njeno ustreznost za institucijo glede na njen poslovni model, splošno nagnjenost k prevzemanju tveganj, trenutno in pričakovano tržno okolje in finančno stanje.

Organizacijski okvir in okvir notranjih kontrol

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen organizacijski okvir in ureditve upravljanja, ki omogočajo učinkovito prevzemanje, upravljanje, merjenje in kontrolo kreditnega tveganja, z zadostnimi (kvalitativnimi in kvantitativnimi) človeškimi in tehničnimi viri za izvedbo zahtevanih nalog. Oceniti bi morali zlasti, ali upravljalni organ in višje vodstvo institucije razumeta predpostavke, na katerih temelji sistem merjenja kreditnega tveganja. Pri tej oceni bi morali pristojni organi upoštevati ustreznost linij odgovornosti ter znanja in izkušenj osebja za opravljanje nalog v zvezi s prevzemanjem, merjenjem in spremljanjem kreditnega tveganja ter poročanjem o njem, vključno z upravljanjem nedonosnih izpostavljenosti, zlasti pa z izterjavo nedonosnih izpostavljenosti, ter nazadnje tudi obstoj jasne ločitve med osebami, ki prevzemajo tveganje, in osebami, ki upravljajo tveganje.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezne politike in postopke za odobravanje kreditov, prepoznavanje, merjenje in nadzor kreditnega tveganja te poročanje o njem ter ali so te politike in postopki skladni s strategijo institucije na področju kreditnega tveganja in zajemajo vse glavne poslovne dejavnosti in procese. To vključuje oceno, ali so te politike jasno oblikovane, objavljene ter se dosledno uporabljajo v celotni instituciji in v bančni skupini, ki ji pripada. Pri tej oceni bi morali pristojni organi upoštevati, ali upravljalni organ odobri te politike ter o njih redno razpravlja in jih pregleduje v skladu s strategijami upravljanja tveganja ter ali je višje vodstvo odgovorno za pripravo in izvajanje politik in postopkov, kot jih določi upravljalni organ.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen okvir za opredelitev, razumevanje, merjenje in spremljanje kreditnega tveganja ter poročanje o njem v skladu z velikostjo in kompleksnostjo institucije. V zvezi s tem bi morali preučiti, ali ima institucija ustrezno podatkovno infrastrukturo in ali so analitične tehnike ustrezne, tako da instituciji omogočajo ustrezno upravljanje kreditnega tveganja, izpolnjevanje zahtev glede nadzorniškega poročanja ter ugotavljanje, merjenje in redno spremljanje kreditnega tveganja vseh bilančnih in zunajbilančnih dejavnosti (po potrebi na ravni skupine).

Pristojni organi bi morali oceniti, ali upravljalni organ in višje vodstvo institucije razumeta predpostavke, na katerih temelji sistem merjenja kreditnega tveganja, ter ali se zavedata stopnje zadevnega modelskega tveganja. Oceniti bi morali, ali je institucija izvedla stresne teste, da bi razumela vpliv neugodnih dogodkov na svoje izpostavljenosti kreditnemu tveganju in na ustreznost svojih rezervacij za kreditno tveganje, pri tem pa upoštevati pogostost izvajanja stresnih testov, ugotovljene relevantne dejavnike tveganja, predpostavke, na katerih temelji stresni scenarij, ter notranjo uporabo rezultatov stresnih testov za načrtovanje kapitala in strategij upravljanja kreditnega tveganja.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je institucija določila ter izvaja stalno in učinkovito spremljanje izpostavljenosti kreditnemu tveganju (vključno s kreditno koncentracijo) na ravni celotne institucije, in sicer med drugim s posebnimi kazalniki in ustreznimi sprožilci za zagotovitev učinkovitega sistema zgodnjega opozarjanja. Pristojni organi bi morali oceniti, ali institucija redno poroča o izpostavljenostih kreditnemu tveganju, vključno z rezultati stresnih testov, upravljalnemu organu, višjemu vodstvu in ustreznim osebam, ki upravljajo kreditno tveganje.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija trden in celovit okvir notranjih kontrol ter zanesljive varovalne ukrepe za zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu z njeno strategijo upravljanja kreditnega tveganja in nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja. Pri tej oceni bi morali posebno pozornost nameniti ustreznemu obsegu, ki ga pokrivajo kontrolne funkcije institucije (vključno z vsemi konsolidiranimi subjekti, geografskimi lokacijami in kreditnimi dejavnostmi), ter obstoju operativnih omejitev in drugih praks, katerih cilj je ohranjati izpostavljenost kreditnemu tveganju v okviru ravni, ki so za institucijo sprejemljive v skladu z njeno nagnjenostjo k prevzemanju tveganja in omejitvami. V ta namen bi morali pristojni organi posebno pozornost nameniti temu, ali ima institucija ustrezne notranje kontrole in prakse, ki zagotavljajo, da se kršitve (ali izjeme od) politik, postopkov in omejitev pravočasno sporočajo ustrezni ravni upravljanja za ukrepanje, vključno s pregledi za prepoznavanje, ocenjevanje in obvladovanje tveganj PD/FT, ki jim je institucija izpostavljena zaradi dejavnosti odobravanja kreditov.

Pri izvajanju te ocene bi morali pristojni organi preučiti, ali je sistem omejitev primeren glede na kompleksnost institucije ter njeno sposobnost merjenja in obvladovanja kreditnega tveganja. To vključuje oceno, ali so določene omejitve absolutne oziroma ali jih je mogoče kršiti. V tem primeru bi morale politike institucije jasno določati obdobje in posebne okoliščine, v katerih so takšne kršitve omejitev mogoče. Poleg tega bi morali pristojni organi oceniti ustreznost veljavnih postopkov za obveščanje oseb, ki odobravajo kredite, o njihovih omejitvah ter preveriti, ali se te omejitve redno pregledujejo in posodabljajo (npr. da ostanejo usklajene s spremembami strategije).

Pristojni organi bi morali oceniti tudi funkcionalnost funkcije notranje revizije v smislu ustreznosti, obsega in pogostosti notranjih revizij okvira za upravljanje kreditnega tveganja. Te revizije bi morale zajemati pregled glavnih elementov okvira za upravljanje, merjenje in nadzor kreditnega tveganja v celotni instituciji, skladnost notranjih politik in postopkov z ustreznimi zunanjimi predpisi ter morebitna odstopanja od obojih.

Za institucije, ki za določanje minimalnih kapitalskih zahtev za kreditno tveganje uporabljajo notranji pristop na podlagi bonitetnih ocen, bi morali pristojni organi oceniti tudi, ali je postopek notranjega ovrednotenja ustrezen in učinkovit pri izpodbijanju predpostavk modelov in opredelitvi morebitnih pomanjkljivosti v zvezi s sistemom upravljanja kreditnega tveganja. Ta ocena bi morala temeljiti na – če so na voljo – podatkih, pridobljenih v okviru že izvedenih nadzorniških dejavnosti v zvezi z notranjimi modeli (kot so inšpekcijski pregledi na kraju samem), ob upoštevanju nadzorniških praks, podrobno opisanih v Nadzorniškem priročniku organa EBA za ovrednotenje notranjih sistemov, ki temeljijo na bonitetnih ocenah²⁹ .

6.2.4. Povzetek ugotovitev, izračuna rezultatov in nadzorniških ukrepov

²⁹ EBA/REP/2023/29.

Pristojni organi bi morali na podlagi zgornje ocene oblikovati mnenje o kreditnem tveganju in tveganju nasprotne stranke institucije. To mnenje bi moralo biti izraženo v povzetku ugotovitev, ki mu je priložen rezultat tveganja na podlagi meril iz tabele 6. Če se pristojni organ na podlagi pomembnosti nekaterih podkategorij tveganja odloči, da bo te podkategorije ocenil in zanje izračunal rezultat ločeno, je treba smiselno uporabiti smernice iz te tabele, če je to mogoče.

Tabela 6. Nadzorniška merila za izračun rezultata kreditnega tveganja in tveganja nasprotne stranke Rezultat Nadzorniško Merila glede tveganja pri Merila glede ustreznega tveganja mnenje delovanju upravljanja in kontrol

V spodnji tabeli je naveden neizčrpen seznam nadzorniških ukrepov, ki jih lahko pristojni organi sprejmejo v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti v okviru upravljanja kreditnega tveganja in tveganja nasprotne stranke v instituciji. Pristojni organi bi morali o vrsti ukrepa odločati na podlagi njegove učinkovitosti pri odpravljanju konkretne ugotovljene pomanjkljivosti. Pristojni organi lahko uporabijo dodatne nadzorniške ukrepe (vključno s kvantitativnimi ukrepi v skladu s členom 104(1), točka (a), Direktive 2013/36/EU) ali njihovo kombinacijo, če menijo, da so primernejši za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

Tabela 7. Možni in neizčrpni nadzorniški ukrepi za kreditno tveganje in tveganje nasprotne stranke Možni nadzorniški ukrepi pristojnih organov v skladu s členom 104(1), točke (b), (d), (e), (f), (j), (l), (m) in (n), Direktive 2013/36/EU – Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo, da: A. dejavneje vključi upravljalni organ ali njegove odbore v ustrezne odločitve glede kreditov; B. izboljša sisteme za merjenje kreditnega tveganja; C. izboljša kontrole kreditnih postopkov, vključno z odobritvijo kreditov ter njihovim spremljanjem in izterjavo; D. izboljša upravljanje zavarovanja s premoženjem ter njegovo vrednotenje in spremljanje; E. izboljša kakovost in poveča pogostost poročanja o kreditnem tveganju upravljalnemu organu in višjemu vodstvu; F. uporabi posebno politiko oblikovanja rezervacij in – kadar to dovoljujejo računovodska pravila in predpisi

• – poveča rezervacije; G. prilagodi notranje parametre tveganja in/ali uteži tveganja, uporabljene za izračun zneskov izpostavljenosti tveganju za posebne produkte, sektorje ali vrste dolžnikov; H. uporabi višje odbitke vrednosti zavarovanja s premoženjem; I. zmanjša velike izpostavljenosti ali druge vire tveganja kreditne koncentracije; J. zaostri merila za odobritev kreditov za vse ali nekatere kategorije produktov ali dolžnikov; K. zmanjša svojo izpostavljenost do posebnih vrst produktov (npr. hipotek, financiranja izvoza, poslovnih nepremičnin, listinjenja), kategorij dolžnikov, sektorjev, držav itd. ali pridobi zaščito zanje; L. izvaja ustrezno strategijo za znižanje zneska ali zmanjšanje deleža nedonosnih izpostavljenosti; M. izboljša upravljanje kreditnega tveganja v zvezi z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji, zlasti okoljskimi tveganji, po možnosti na podlagi enega ali več ukrepov, navedenih zgoraj.