6.3. Ocena tržnega tveganja

Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju okvira za upravljanje tržnega tveganja oceniti med drugim, ali institucija upošteva pravne akte, ki so ločeno objavljeni na spletnem mestu organa EBA, kot je navedeno v odstavku 12.

V teh smernicah izraz „tržno tveganje“ zajema vsa naslednja tveganja, ki bi jih morali oceniti pristojni organi:

• a. tržno tveganje, ki izhaja iz vseh bilančnih in zunajbilančnih pozicij, ki so podvržene izgubam zaradi nihanj tržnih cen, tj. tveganja v pozicijah trgovalne knjige ter devizno in blagovno tveganje v netrgovalni knjigi;
• b. tveganje izgub, ki izhajajo iz spreminjanja zneskov prilagoditev kreditnega vrednotenja (CVA) zaradi sprememb kreditnih razmikov nasprotne stranke in/ali tržnih cen, ki vplivajo na pošteno vrednost poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti in, če je ustrezno, poslov financiranja z vrednostnimi papirji;
• c. tveganje, povezano z vrednotenjem instrumentov, vrednotenih po pošteni vrednosti v smislu člena 105 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Pristojni organi lahko izvedejo manj podrobno analizo za institucije, ki izpolnjujejo pogoje za majhen obseg postavk trgovalne knjige iz člena 94 Uredbe (EU) št. 575/2013. Pri institucijah z nepomembnimi izpostavljenostmi bi se morala ocena osredotočiti na ustreznost strukture za obvladovanje tveganj in upravljanje ter na kakovost in učinkovitost sistemov in kontrol.

Pristojni organi bi morali upoštevati vpliv okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj na tržna tveganja pri delovanju ter ustreznost okvira in kontrol za upravljanje tržnih tveganj, povezanih z okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganj, pri tem pa prednostno obravnavati okoljska tveganja.

6.3.2. Ocena tržnega tveganja pri delovanju

Na podlagi ocene tržnega tveganja pri delovanju bi morali pristojni organi določiti glavne dejavnike izpostavljenosti institucije tveganju in oceniti tveganje za znaten bonitetni vpliv na institucijo. Za razumevanje tega bi morali pristojni organi najprej opredeliti tržna tveganja, ki jim je institucija izpostavljena ali bi jim lahko bila izpostavljena, ter se osredotočiti na podkategorije in dejavnike, ki se štejejo za najpomembnejše za institucijo.

V podporo tej analizi bi morali pristojni organi upoštevati vsaj produkte, dejavnosti in poslovna področja institucije. Kapitalske zahteve za tržno tveganje in tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja (CVA) ter dodatno prilagoditev vrednotenja, ki se odšteje od kapitala institucije, bi morali primerjati s skupnimi kapitalskimi zahtevami. Po potrebi bi morali notranji kapital, ki ga institucija dodeli tem tveganjem, primerjati s skupnim notranjim kapitalom. Poleg tega bi lahko upoštevali tudi relativno pomembnost pozicij tržnega tveganja v razmerju do skupnih sredstev, relativno pomembnost neto dobičkov iz pozicij tržnega tveganja v razmerju do skupnih poslovnih prihodkov ter pretekle spremembe teh podatkov in napovedi. Upoštevati bi bilo treba tudi strategijo institucije glede tržnih dejavnosti in s tem povezano nagnjenost k prevzemanju tveganj. Pristojni organi bi se morali pri obravnavi tržnih dejavnosti sklicevati na tveganja iz odstavka 161, kar lahko zajema trgovalno in netrgovalno knjigo.

Narava in sestava dejavnosti institucije na področju tveganj

Prvi korak pri ocenjevanju narave tržnega tveganja pri delovanju institucije je dosledna in celovita opredelitev njene izpostavljenosti tržnemu tveganju. Pristojni organi bi morali uporabiti razpoložljive predloge za regulativno poročanje, kot so COREP in FINREP, notranje poročanje, spoznanja, pridobljena pri oceni drugih elementov SREP (kot je analiza poslovnega modela) ali predhodnih nadzorniških dejavnosti, in primerjave s primerljivimi institucijami, kadar so na voljo.

Pristojni organi bi morali svojo oceno utemeljiti predvsem na najpomembnejših opredeljenih virih tveganja, pri čemer bi morali njihovo pomembnost za institucijo ovrednotiti z bonitetnega vidika. Pri ocenjevanju narave tržnega tveganja bi morali upoštevati vsaj naslednje podkategorije³⁰ :

• a. obrestno tveganje (trgovalna knjiga);
• b. kreditni razmik za nelistinjenje, kreditni razmik za listinjenje (trgovalna knjiga);
• c. tveganje lastniških vrednostnih papirjev (trgovalna knjiga);
• d. tveganje migracije (za posle, za katere velja kapitalska zahteva za tveganje neplačila)³¹ ;
• e. tveganje neplačila (za posle, za katere velja kapitalska zahteva za tveganje neplačila);
• f. valutno tveganje, vključno s tveganjem pretvorbe (v trgovalni in bančni knjigi);
• g. tveganje spremembe cen blaga (trgovalna in bančna knjiga);
• h. tveganje CVA (trgovalna in bančna knjiga);
• i. tveganje v zvezi z vrednotenjem (instrumenti po pošteni vrednosti v trgovalni in netrgovalni knjigi).

³⁰ Neizčrpna razčlenitev podkategorij tržnega tveganja je na voljo v Prilogi II.

³¹ Tveganje migracije se obravnava kot del tveganja spremembe kreditnega razmika v okviru temeljnega pregleda trgovalne knjige.

Pristojni organi bi morali upoštevati tudi naslednje:

• a. kompleksnost finančnih produktov (npr. produkti, vrednoteni s tehnikami vrednotenja z uporabo notranjega modela, produkti, ki nosijo ne-delta tveganja in tveganja osnove). Pristojni organ lahko to oceni tako, da kot kazalnik uporabi pribitek, ki izhaja iz preostalih tveganj v skladu s členom 325u Uredbe (EU) št. 575/2013;
• b. likvidnost izpostavljenosti institucije. Pristojni organ lahko to stori tako, da oceni, ali je institucija izpostavljena podkategorijam z dolgimi obdobji likvidnosti v skladu z razpredelnico 2 iz člena 325bd Uredbe (EU) št. 575/2013;
• c. koncentracija tržnega tveganja na posamezne subjekte, sektorje, gospodarstva in razrede tveganja;
• d. uporaba posebnih tržnih operacij, katerih tveganje morda ni v celoti zajeto v kapitalskih zahtevah za tržno tveganje (npr. visokofrekvenčno trgovanje).

Kadar je ustrezno, bi morali pristojni organi upoštevati tudi notranje mere tveganja institucij. Te bi lahko vključevale notranjo VaR ali mero tveganja pričakovanega primanjkljaja, ki se ne uporabljata v izračunih kapitalskih zahtev, ali občutljivosti tržnega tveganja na različne dejavnike tveganja in morebitne izgube.

Pristojni organi bi morali prav tako oceniti zmožnost institucije, da si ustvari celovit pogled o stopnji tveganja tržne koncentracije, ki mu je izpostavljena, bodisi zaradi izpostavljenosti enemu samemu dejavniku tveganja bodisi zaradi izpostavljenosti več medsebojno povezanim dejavnikom, pri čemer se posebna pozornost nameni koncentracijam pri kompleksnih in nelikvidnih produktih. Pregledati bi morali lastno oceno institucije glede koncentracij in nelikvidnih pozicij. Pristojni organi bi morali od institucij zahtevati, da v primeru čezmernega tveganja koncentracije zmanjšajo izpostavljenost do določene centralne nasprotne stranke ali da ponovno uskladijo izpostavljenosti na svojih klirinških računih v skladu s členom 7(a) Uredbe št. 648/2012.

Pri odločanju, ali je treba za tržno tveganje, ki mu je institucija izpostavljena, uvesti P2R, bi morali pristojni organi v skladu z odstavkom 300 preučiti, ali metodologija stebra 1 ustrezno zajame to tveganje, pri tem pa upoštevati, da:

• a. morajo institucije, ki uporabljajo alternativni standardizirani pristop, v okviru stebra 1 izračunati pribitek (pribitek za preostalo tveganje) za tveganja, povezana s kompleksnimi finančnimi produkti, ki niso v zadostni meri zajeta v metodi na podlagi občutljivosti in kapitalski zahtevi za tveganje neplačila;
• b. morajo institucije, ki uporabljajo pristop notranjih modelov ali alternativni pristop notranjih modelov, v teh notranjih modelih upoštevati vsa pomembna tveganja;
• c. so uteži tveganja iz alternativnega standardiziranega pristopa, mere pričakovanega primanjkljaja iz člena 325bb Uredbe (EU) št. 575/2013 in mere tveganja za stresni scenarij iz člena 325bk Uredbe (EU) št. 575/2013 v alternativnem pristopu notranjih modelov zasnovane tako, da zagotavljajo likvidnost pozicij v skladu z obdobjem likvidnosti iz razpredelnice 2 člena 325bd Uredbe (EU) št. 575/2013.

Pristojni organi bi morali v zvezi s pozicijami tržnega tveganja in ustreznimi ureditvami upravljanja opredeliti in analizirati morebitne dogovore o oblikovanju transfernih cen med institucijami s sedežem v Uniji, ki so del skupine iz tretje države, ter drugimi subjekti te skupine s sedežem zunaj Unije, ki jih nadrejena oseba v EU ne konsolidira. Analiza bi morala vključevati:

• a. kvantitativno komponento za opredelitev pomembnosti dogovorov o oblikovanju transfernih cen glede na skupni poslovni izid trgovalne knjige in kapitalom institucije;
• b. kvalitativno komponento za oceno, ali je učinek teh dogovorov pregleden za upravljalni odbor institucije in ustrezno upoštevan v sistemu upravljanja tveganj;
• c. kvalitativno komponento za oceno, kako dogovor o oblikovanju transfernih cen vpliva na poslovne odločitve institucije, vključno s tem, kako dinamika tega dogovora potencialno vpliva na odločitve trgovalnih oddelkov, ter morebitna nasprotja interesov, ki jih ta dogovor lahko povzroči.

Pristojni organi bi morali opredeliti pomembnost določanja transfernih cen v okviru postavk trgovalne knjige, pri tem pa se osredotočiti na dogovore o določanju transfernih cen, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

• a. vključujejo vsaj en subjekt iz skupine, ki ima sedež zunaj Unije in katerega najvišja raven konsolidacije je zunaj Unije;
• b. temeljijo na metodi transakcijskega dobička (TPM) – ali podobni praksi, ki bi bila ekonomsko enakovredna –, v skladu s katero se dobički in izgube, povezani s pozicijami, ki so v lasti več subjektov, prerazporedijo med te subjekte na podlagi mejnega prispevka „m“ vsakega subjekta h ključnim metrikam, določenim v dogovoru o oblikovanju cen.

Za institucije iz odstavka 173, točka (a), kadar so dobički in izgube, prerazporejeni na podlagi dogovorov o oblikovanju transfernih cen na podlagi metod transakcijskega dobička, pomembni (npr. predstavljajo več kot 5 % poslovnega izida, ki ga ustvari institucija) in to tveganje ni krito ali v celoti krito s P1R, bi morali pristojni organi:

• a. to tveganje upoštevati pri določitvi P2R;
• b. upoštevati rezultate elementov, navedenih v odstavku 172, kot so pomembnost dogovorov
• o določanju transfernih cen glede kapitalske zahteve za tržno tveganje portfelja, katerega dobički in izgube se uporabijo za določitev zneska, ki se prenese na institucijo, ter morebitne pomanjkljivosti v s tem povezanih ureditvah upravljanja;
• c. določiti P2R, ki v zadostni meri krije tržna tveganja, ki niso zajeta v P1R in nastanejo v okviru dogovora o določanju transfernih cen. V ta namen lahko pristojni organi uporabijo metodo izračuna, kot je določena v Prilogi V, ali alternativno metodologijo, ki zagotavlja natančno merjenje tveganja, ki ni zajeto v P1R, in opredeljuje posledični P2R, pri tem pa kot referenco upoštevajo metodologijo iz Priloge V.

Analiza dobičkonosnosti in stresni testi

Pristojni organi bi morali analizirati preteklo dobičkonosnost tržnih dejavnosti, vključno z nestanovitnostjo dobičkov, da bi bolje razumeli profil tržnega tveganja institucije. Ta analiza se lahko izvede na ravni portfelja ali pa se razčleni po poslovnih področjih, kategorijah sredstev ali oddelkih, odvisno od pomembnosti in kompleksnosti izpostavljenosti institucije (kot izhaja iz analize poslovnega modela ali drugih nadzorniških ugotovitev).

Pristojni organi bi morali ločevati med prihodki iz trgovalnih dejavnosti in prihodki iz netrgovalnih dejavnosti (kot so opravnine, provizije itd.) na eni strani ter realiziranimi in nerealiziranimi dobički/izgubami na drugi.

Za kategorije sredstev in/ali izpostavljenosti, ki ustvarjajo znatne dobičke ali izgube, bi morali pristojni organi oceniti dobičkonosnost v primerjavi z ravnjo tveganja, ki ga prevzame institucija (npr. VaR/neto dobički za finančna sredstva in obveznosti za trgovanje), da opredelijo in analizirajo morebitne neskladnosti. Kadar je mogoče, bi morali pristojni organi primerjati podatke institucije z njeno preteklo uspešnostjo in primerljivimi subjekti.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali je institucija izvedla ustrezne stresne teste, ki dopolnjujejo njen sistem merjenja tveganja. Pri tem bi morali upoštevati naslednje elemente:

• a. pogostost stresnih testov;
• b. ali so opredeljeni zadevni dejavniki tveganja (npr. nelikvidnost/velik cenovni razkorak, koncentrirane pozicije, enosmerni trgi);
• c. predpostavke, na katerih temelji stresni scenarij;
• d. notranjo uporabo rezultatov stresnih testov za načrtovanje kapitala in strategij upravljanja tržnega tveganja.

6.3.3. Ocena okvira upravljanja tržnega tveganja in kontrol

Za ustrezno razumevanje upravljanja tržnega tveganja, ki je sorazmerno s profilom tveganja institucije, bi morali pristojni organi pregledati okvir institucije za upravljanje tveganj in kontrole ter njegovo ustreznost glede na izpostavljenosti zaradi tveganja pri delovanju. Pristojni organ bi moral pri tej oceni uporabiti odstavke iz tega oddelka, hkrati pa se opreti tudi na:

• a. rezultat ocene drugih elementov SREP (kot so analiza poslovnega modela in področja upravljanja);
• b. rezultat ocene iz člena 325c Uredbe (EU) št. 575/2013 za institucije, ki uporabljajo alternativni standardizirani pristop, in rezultat ocene, izvedene v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2024/1085, zlasti v zvezi z zahtevami iz členov 104b, 325bi in 325bj Uredbe (EU) št. 575/2013.

Pristojni organi bi morali oceniti tudi politike in postopke institucij za razporeditev pozicij v trgovalno knjigo in bančno knjigo, kot je opisano v naslovu 1 poglavja 3 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Strategija upravljanja tržnega tveganja in nagnjenost k prevzemanju tveganja

Pristojni organi bi morali oceniti, ali imajo institucije vzpostavljeno zanesljivo, jasno oblikovano in dokumentirano nagnjenost k prevzemanju tveganja, strategijo upravljanja tveganja in omejitve tveganja, ki jih je odobril njihov upravljalni organ. Pri tej oceni bi morali pristojni organi med drugim upoštevati vlogo upravljalnega organa pri določanju, odobritvi in pregledu strategije upravljanja tveganj in nagnjenosti k prevzemanju tveganj, pravilno izvajanje te strategije s strani upravljalnega organa ter njeno ustreznost za institucijo glede na njen poslovni model, splošno nagnjenost k prevzemanju tveganj, trenutno in pričakovano tržno okolje in finančno stanje.

Organizacijski okvir in okvir notranjih kontrol

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen organizacijski okvir za opredelitev, razumevanje, merjenje, spremljanje in kontrolo tržnega tveganja z zadostnimi (kvalitativnimi in kvantitativnimi) človeškimi in tehničnimi viri za izvajanje zahtevanih nalog. Pri tej oceni bi morali upoštevati ustreznost linij odgovornosti za prevzemanje, spremljanje in kontrolo tržnega tveganja ter poročanje o njem, pokritost celotne institucije z njimi, obstoj jasne ločitve med trgovalnim oddelkom in zalednim oddelkom ter med funkcijo prevzemanja tveganja in kontrolnimi funkcijami ter spretnosti in strokovno znanje vključenega osebja.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija jasno opredeljene politike in postopke za opredelitev, upravljanje, merjenje in kontrolo tržnega tveganja, ali so ti ustrezni in skladni s strategijo institucije za upravljanje tveganj ter ali zajemajo vse glavne poslovne dejavnosti in procese. To vključuje oceno, ali so te politike in postopki jasno oblikovani, objavljeni in se dosledno uporabljajo v celotni instituciji.

Ocena bi morala zajemati zlasti pozicije, ki jih je treba vključiti v trgovalno knjigo/izključiti iz trgovalne knjige za regulativne namene, politike glede notranjega varovanja pred tveganji in postopke za nove tržne dejavnosti in/ali produkte.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen okvir za opredelitev, razumevanje in merjenje tržnega tveganja, ki ustreza velikosti in kompleksnosti institucije, ter ali je ta okvir skladen z ustreznimi minimalnimi zahtevami v skladu z veljavnim pravnim in regulativnim okvirom.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali imajo institucije vzpostavljen ustrezen okvir za spremljanje tržnih tveganj in poročanje o njih, ki zagotavlja takojšnje ukrepanje na ustrezni ravni višjega vodstva ali upravljalnega organa institucije v primeru kršitev. Sistem spremljanja bi moral vključevati posebne kazalnike in ustrezne sprožilce za zagotovitev učinkovitega sistema zgodnjega opozarjanja ter bi moral upravljalni organ in višje vodstvo obveščati o trenutnih izpostavljenostih in merah v primerjavi z omejitvami politike.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija trden in celovit sistem omejitev in okvir kontrol z zanesljivimi varovalnimi ukrepi za zmanjševanje tveganj v skladu z njeno strategijo upravljanja tveganj in nagnjenostjo k prevzemanju tveganj. Pri tej oceni bi morali posebno pozornost nameniti ustreznemu obsegu, ki ga pokrivajo kontrolne funkcije institucije (vključno z vsemi konsolidiranimi subjekti, geografskimi lokacijami in tržnimi dejavnostmi), obstoju operativnih omejitev (vključno s posameznimi omejitvami na ravni oddelka ali poslovne enote, ki bi jih bilo treba dnevno spremljati) ter drugih praks, katerih cilj je ohranjati izpostavljenost tržnemu tveganju v okviru ravni, ki so za institucijo sprejemljive v skladu z njeno nagnjenostjo k prevzemanju tveganja in omejitvami.

Pristojni organi bi morali tudi oceniti, ali je postopek notranjega ovrednotenja dober in učinkovit pri izpodbijanju predpostavk modelov in opredelitvi morebitnih pomanjkljivosti v zvezi s sistemom upravljanja tržnega tveganja. Za institucije, ki uporabljajo notranji pristop k določanju minimalnih kapitalskih zahtev za tržno tveganje, bi morala ta ocena temeljiti na – če so na voljo – informacijah, pridobljenih v okviru že izvedenih nadzorniških dejavnosti v zvezi z notranjimi modeli (kot so inšpekcijski pregledi na kraju samem).

Pristojni organi bi morali oceniti tudi funkcionalnost funkcije notranje revizije v smislu ustreznosti, obsega in pogostosti notranjih revizij okvira za upravljanje tržnega tveganja. To bi moralo vključevati pregled glavnih elementov okvira za upravljanje, merjenje in kontrolo tveganj v celotni instituciji ter skladnost notranjih politik in postopkov z ustreznimi zunanjimi predpisi ter morebitna odstopanja od obojih.

6.3.4. Povzetek ugotovitev, izračuna rezultatov in nadzorniških ukrepov

Pristojni organi bi morali na podlagi zgornje ocene oblikovati mnenje o tržnem tveganju institucije. To mnenje bi moralo biti izraženo v povzetku ugotovitev, ki mu je priložen rezultat tveganja na podlagi meril iz tabele 8. Če se pristojni organ na podlagi pomembnosti nekaterih podkategorij tveganja odloči, da bo te podkategorije ocenil in zanje izračunal rezultat ločeno, je treba smiselno uporabiti smernice iz te tabele, če je to mogoče. Preglednica 8. Nadzorniška merila za izračun rezultata tržnega tveganja Rezultat Merila glede tveganja pri Merila glede ustreznega Nadzorniško mnenje tveganja delovanju upravljanja in kontrol

Rezultat Merila glede tveganja pri Merila glede ustreznega Nadzorniško mnenje tveganja delovanju upravljanja in kontrol

V spodnji tabeli je naveden neizčrpen seznam nadzorniških ukrepov, ki jih lahko pristojni organi sprejmejo v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti v okviru upravljanja tržnega tveganja v instituciji. Pristojni organi bi morali o vrsti ukrepa odločati na podlagi njegove učinkovitosti pri odpravljanju konkretne ugotovljene pomanjkljivosti. Pristojni organi lahko uporabijo druge nadzorniške ukrepe (vključno s kvantitativnimi ukrepi v skladu s členom 104(1), točka (a), Direktive 2013/36/EU) ali njihovo kombinacijo, če menijo, da so primernejši za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

Tabela 9. Možni in neizčrpni nadzorniški ukrepi za tržno tveganje Možni nadzorniški ukrepi pristojnih organov v skladu s členom 104(1), točke (b), (d), (e), (f), (j), (l), (m) in (n), Direktive 2013/36/EU – Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo, da: A. izboljša kakovost in pogostost poročanja o tržnem tveganju upravljalnemu organu in višjemu vodstvu institucije; B. poveča uspešnost notranjih pristopov institucije ali njene zmogljivosti testiranja za nazaj ali stresnega testiranja; C. izvaja pogostejše in poglobljene notranje revizije tržne dejavnosti; D. omeji naložbe v nekatere produkte, kadar politike in postopki institucije ne zagotavljajo ustreznega kritja in kontrole tveganja, ki izhaja iz teh produktov; E. opusti finančne produkte, kadar postopki vrednotenja institucije ne zagotavljajo konservativnih vrednotenj, ki so skladna s standardi iz Uredbe (EU) št. 575/2013; F. zniža raven tržnega tveganja pri delovanju (npr. z zavarovanjem ali prodajo sredstev ali povečanjem zneska izvedenih finančnih instrumentov, ki jih poravnajo centralne nasprotne stranke), kadar so v sistemih merjenja ali kontrole institucije ugotovljene pomembne pomanjkljivosti; G. predstavi načrt za postopno zmanjšanje izpostavljenosti do prizadetega premoženja in/ali nelikvidnih pozicij.