8.4. Ocena okvira za upravljanje in kontrolo likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja

Za zagotovitev celovitega razumevanja profila likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja institucije ter njune medsebojne povezanosti bi morali pristojni organi preučiti tudi okvir upravljanja in obvladovanja tveganja, na katerem temeljita njeno likvidnostno tveganje in tveganje financiranja. Pri tem bi morali pristojni organi oceniti:

• a. strategijo likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja ter nagnjenost k prevzemanju likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja;
• b. organizacijski okvir, politike in postopke;
• c. opredelitev, merjenje, upravljanje in spremljanje tveganja ter poročanje o njem;
• d. stresno testiranje institucije v zvezi z likvidnostjo/financiranjem;
• e. okvir notranjih kontrol za upravljanje likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja;
• f. krizne načrte za likvidnost institucije in njene načrte sanacije;
• g. načrte institucije glede financiranja.

Strategija likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja ter nagnjenost k prevzemanju tveganja

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija zanesljivo, jasno oblikovano, dokumentirano in sporočeno strategijo likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja ter nagnjenost k prevzemanju navedenega tveganja, ki ju je odobril upravljalni organ. Pri tej oceni bi morali pristojni organi med drugim upoštevati vlogo upravljalnega organa pri določanju, odobritvi in pregledu strategije likvidnostnega tveganja/tveganja financiranja in nagnjenosti k prevzemanju tveganja (vključno z glavnimi osnovnimi predpostavkami), pravilno izvajanje te strategije s strani upravljalnega organa ter njeno ustreznost za institucijo glede na njen poslovni model, skupno raven sprejemljivega tveganja, vlogo v finančnem sistemu, finančno stanje in zmožnost financiranja.

Organizacijski okvir, politike in postopki

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen organizacijski okvir ter ureditve upravljanja za obvladovanje likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja, vključno z zanesljivim okvirom ILAAP v skladu z odstavkom 91 naslova 5 teh smernic. Poleg tega bi morali oceniti, ali je institucija uvedla ustrezne funkcije merjenja in kontrole ter ali ima zadostne kadrovske in tehnične vire za razvoj in izvajanje teh funkcij ter izvedbo zahtevanih nalog spremljanja. Sisteme in postopke za kontrolo in spremljanje likvidnostnega tveganja bi morala nadzorovati neodvisna funkcija.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezne politike in postopke za upravljanje likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja ter ali so ti skladni z nagnjenostjo institucije k prevzemanju likvidnostnega tveganja. To vključuje oceno, ali so politike in postopki ustrezno opredeljeni, formalizirani in učinkovito sporočeni vsem v instituciji. Upravljalni organ bi moral odobriti in redno pregledovati politike in postopke, ki bi jih moralo izvajati višje vodstvo.

Pristojni organi bi morali oceniti ustreznost pristopa institucije k ohranjanju dostopa do trga na njenih pomembnih trgih financiranja, vključno z morebitnim preskušanjem dostopa do trga, ki je bilo izvedeno, pristopa institucije k ohranjanju stalne prisotnosti na trgih (za posamezne majhne institucije ali specializirane poslovne modele preskušanje dostopa do trgov morda ni pomembno), pristopa institucije k razvoju trdnih odnosov s ponudniki financiranja ter morebitne dokaze, da bi institucija v stresnih razmerah še naprej imela stalen dostop do trga.

Opredelitev, merjenje, upravljanje in spremljanje tveganja ter poročanje o njem

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen okvir in sisteme IT za opredelitev in merjenje likvidnostnega tveganja in tveganja financiranja v skladu z njeno velikostjo in kompleksnostjo, nagnjenostjo k prevzemanju tveganja ter zmožnostjo prevzemanja tveganj. Upoštevati bi morali naslednje dejavnike:

• a. ali je institucija uvedla ustrezne metode za načrtovanje svojih denarnih tokov v ustreznem sklopu časovnih obdobij ob upoštevanju običajnih in stresnih situacij ter celovito glede vseh pomembnih dejavnikov tveganja;
• b. ali institucija uporablja ustrezne ključne predpostavke in metodologije, ki se redno pregledujejo, ob priznavanju medsebojnega vpliva med različnimi tveganji (kreditno, tržno, IRRBB itd.), ki izhajajo iz bilančnih in zunajbilančnih postavk;
• c. ali institucija razume svojo sposobnost dostopa do finančnih instrumentov, ne glede na to, kje so hranjeni, ob upoštevanju vseh pravnih, regulativnih in obratovalnih omejitev glede njihove uporabe, vključno z na primer nedostopnostjo sredstev zaradi bremenitev v različnih časovnih obdobjih.

Pristojni organi bi morali oceniti, ali imajo institucije ustrezen okvir poročanja za likvidnostno tveganje in tveganje financiranja, o katerem se je dogovorilo višje vodstvo. Upoštevati bi morali kakovost informacijskih sistemov in notranjih tokov informacij, ki se uporabljajo za pripravo poročil, ter, ali je poročanje razumljivo za ciljno občinstvo, točno in uporabno (npr. pravočasno, ne preveč zapleteno, dovolj obsežno). Poročila bi bilo treba redno zagotavljati ustreznim prejemnikom (kot so upravljalni organ, višje vodstvo ali odbor za sredstva in obveznosti).

Pristojni organi bi morali oceniti primernost postopka merjenja likvidnostnega tveganja znotraj enega dne, zlasti za institucije, ki sodelujejo v plačilnih sistemih, sistemih poravnave in klirinških sistemih. Upoštevati bi morali, ali institucija ustrezno spremlja in nadzira denarne tokove ter likvidna sredstva, ki so na voljo za kritje zahtev znotraj enega dne, ter napoveduje, kdaj čez dan se bodo pojavili denarni tokovi, in ali institucija izvaja ustrezne specifične stresne teste za posle znotraj enega dne, pri čemer upošteva tudi razvoj poslovanja (npr. možnost takojšnjih plačil).

Pristojni organi bi morali oceniti, ali ima institucija ustrezen nabor kazalnikov likvidnosti in financiranja. Upoštevati bi morali:

• a. ali kazalniki ustrezno odražajo profil likvidnostnega tveganja institucije, vključno s stopnjo razpršenosti likvidnih sredstev v likvidnostnem blažilniku ter skladnosti med valutno denominacijo njenih likvidnih sredstev in razporeditvijo njenih neto likvidnostnih odlivov po valutah;
• b. ali kazalniki ustrezno zajemajo ključne vidike likvidnostnega tveganja, povezane z morebitnimi tveganji naglega padca, kot so koncentracija zapadlosti odlivov (ob upoštevanju tudi morebitnega predčasnega izplačila obveznosti) in programi podpore centralnih bank;
• c. ali kazalniki omogočajo ugotavljanje strukturnih ranljivosti financiranja institucije, vključno z morebitnimi koncentracijami na posameznih trgih, v določenih valutah, pri določenih nasprotnih strankah in pri določenih zapadlostih;
• d. ali kazalniki omogočajo vpogled v „stabilnost“ financiranja institucije (ne glede na to, kaj se predpostavlja v količniku likvidnostnega kritja ali količniku neto stabilnih virov financiranja), vključno z razčlenitvijo na homogene kategorije glede na njihove lastnosti tveganja in deležem vlog, ki ne spadajo v obseg sistema jamstva za vloge.

Institucije bi morale biti sposobne dokazati, da so kazalniki ustrezno dokumentirani, se redno preverjajo, uporabljajo kot vhodni podatki za opredelitev nagnjenosti institucije k prevzemanju tveganja, so del poročanja o upravljanju in se uporabljajo za določanje operativnih omejitev.