4.4 Nadzorniško ovrednotenje praks v zvezi s kreditnim tveganjem, obračunavanje pričakovanih kreditnih izgub in kapitalska ustreznost

Pristojni organi bi morali preveriti, ali so kreditne institucije sprejele in upoštevale dobre prakse v zvezi s kreditnim tveganjem, opisane v teh smernicah. Ovrednotenje, ki ga opravijo pristojni organi, bi moralo med drugim vključevati preverjanje:

• a. ali je funkcija kreditne institucije za notranje spremljanje kreditnega tveganja zanesljiva in zajema vse izpostavljenosti iz naslova kreditov ;
• b. ali je kakovost procesov in sistemov kreditne institucije za pravočasno opredelitev, razvrščanje, spremljanje in obravnavo sprememb kreditnega tveganja za vse izpostavljenosti iz naslova kreditov ustrezna ter ali vodstvo s svojo bonitetno presojo na podlagi izkušenj upošteva tekoče razmere in informacije, usmerjene v prihodnost, vključno z makroekonomskimi dejavniki, in ali je ta presoja ustrezno dokumentirana;
• c. ali procesi kreditne institucije upoštevajo nagnjenost kreditne instit ucije k prevzemanju tveganja na način, s katerim se zagotovi, da se izpostavljenosti iz naslova tveganja, pri katerih se je kreditno tveganje od nastanka ali nakupa povečalo na raven, ki presega nagnjenost kreditne institucije k prevzemanju tveganja, nemudoma opredelijo in ustrezno spremljajo, ocene popravka vrednosti za pričakovane kreditne izgube pa ustrezno od ražajo povečanje kreditnega tveganja teh izpostavljenosti, ko se to ugotovi. Kadar kreditna institucija ustvari ali kupi izpostavljenost iz naslova kreditov , pri kateri kreditno tveganje pri prevzemu presega nagnjenost kreditne institucije k prevzemanju tveganja in zato pomeni izjemo od politik in standardov institucije v zvezi s posojili, bi morali pristojni organi presoditi, ali je institucija vzpo stavila in upošteva ustrezne procese in kontrole za: prvotno opredelitev, pregled, odobritev in dokumentiranje takih izpostavljenosti; poročanje o takih izjemah od politik višjemu vodstvu oziroma, v primeru posamezno pomembnih izpostavljenosti, upravljalne mu organu; ter ustrezno spremljanje takih izpostavljenosti po začetnem pripoznanju. Pristojni organi bi morali preveriti tudi, ali lahko kreditna institucija s procesi in kontrolami ločeno opredeli ocene popravka vrednosti za pričakovane kreditne izgube v zvezi z izpostavljenostmi, ki so v skladu z nagnjenostjo kreditne institucije k prevzemanju tveganja, in tiste v zvezi z izpostavljenostmi, ki to nagnjenost presegajo;
• d. ali se upravljalnemu organu in višjemu vodstvu redno posredujejo ustrezne informacije o kreditnem tveganju izpostavljenosti iz naslova kreditov , spremembah kreditnega tveganja, povezanem popravku vrednosti za pričakovane kreditne izgube in spremembah ocen popravkov vrednosti (na primer četrtletno ali pogosteje, če je to ustrezno);
• e. ali so napovedi, vključene v ocene in meritve kreditnega tveganja, primerne in dokazljive ter usklajene z napovedmi, ki jih kreditna institucija uporablja za druge namene, pri čemer se vse predložijo pristojnim organom, ter
• f. ali so politike in postopki kreditne institucije za ovrednotenje točnosti in usklajenosti njenih notranjih modelov za ocenjevanje kreditnega tveganja zanesljivi.

Pristojni organi lahko pri tem ovrednotenju od kreditnih institucij zahtevajo, da predložijo dopolnilne informacije, ki niso javno dostopne, z rednim nadzorniškim poročanjem, ad hoc poročanjem ali preverjanji na kraju samem. Pristojni organi bi lahko te pristope za pridobivanje dopolnilnih informacij uporabili tudi, ko izvajajo ovrednotenja v skladu z načeli v nadaljevanju. 4.4.2 Načelo 2 – ocenjevanje merjenja pričakovanih kreditnih izgub

Pristojni organi bi morali preveriti, ali metode, ki jih kreditna institucija uporablja za določanje računovodskih popravkov, zagotavljajo ustrezno merjenje pričakovanih kreditnih izgub v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Pristojni organi bi morali pri oceni metod, ki jih kreditna institucija uporablja za določanje računovodskih popravkov, preveriti, ali kreditna institucija izvaja politike in prakse, ki so v skladu z načeli merjenja pričakovanih kreditnih izgub, opisanimi v teh smernicah, pri čemer bi morali med drugim preveriti:

• a. ali so postopki, ki jih kreditna institucija uporablja za merjenje pričakovanih kreditnih izgub, zanesljivi in pravočasni ter upoštevajo merila, kot so posodobljena vrednotenja instrumentov za zmanjšanje kreditnega tveganja (in zlasti zavarovanje s premoženjem, preostalo tveganje po upoštevanju instrumentov za zmanjšanje tveganja, korelacijo med tem tveganjem in kreditno sposobnostjo kreditojemalcev ter morebitni vpliv v smislu učinkovitosti zavarovanja), ocene denarnih tokov na podlagi ocene posebnih dejavnikov, značilnih za kreditojemalca, ter tekočih in prihodnjih makroekonomskih razmer, skupaj z drugimi ustreznimi informacijami, usmerjenimi v prihodnost, ki vplivajo na pričakovano izterljivost izpostavljenosti iz naslova kreditov kreditne institucije;
• b. ali sta okvir in metodologija za določitev popravkov vrednosti, bodisi na skupni bodisi posamični podlagi, zanesljiva;
• c. ali so skupni popravki vrednosti pri izpostavljenostih iz nas lova kreditov l ustrezni v skladu z zadevnimi računovodskimi zahtevami in v zvezi z izpostavljenostjo kreditnemu tveganju v portfelju kreditne institucije;
• d. ali je neizterljivost pripoznana v ustreznem obdobju s popravki vrednosti ali odpisi ter
• e. ali se pri notranjih procesih kreditne institucije za merjenje pričakovanih kreditnih izgub – ne glede na uporabljeno metodo za določanje pričakovanih kreditnih izgub – upoštevajo kreditno tveganje, ki ga je prevzela kreditna institucija, in spremembe kreditnega tveg anja pri izpostavljenostih kreditne institucije iz naslova kreditov.

Pristojni organi bi morali pregledati uporabo praktičnih rešitev iz oddelka 4.3, da bi določili ustreznost merjenja pričakovanih kreditnih izgub.

Pristojni organi lahko pri pregledovanju funkcij kreditne institucije za ocenjevanje kreditnega tveganja in merjenje pričakovanih kreditnih izgub uporabijo rezultate dela, ki so ga opravili notranji in zunanji revizorji.¹⁹ 4.4.3 Načelo 3 – ocenjevanje kapitalske ustreznosti

Pristojni organi bi morali pri oceni splošne kapitalske ustreznosti kreditne institucije proučiti tudi njene prakse v zvezi s kreditnim tveganjem.

¹⁹ Smernice organa EBA o notranjem upravljanju (GL44) ter S mernice o komunikaciji med pristojnimi organi in zakonitimi revizorji (EBA/GL/2016/05).

Pristojni organi bi morali pri oceni ustreznosti ravni popravkov vrednosti za izpostavljenosti iz naslova kreditov kot elementa celotne ka pitalske ustreznosti kreditnih institucij pregledati njihove prakse v zvezi s kreditnim tveganjem ter upoštevati, da povezani procesi, metodologije in osnovne predpostavke kreditne institucije v zvezi s pričakovanimi kreditnimi izgubami zahtevajo precejšnj o uporabo strokovne presoje na podlagi izkušenj.

Pristojni organi bi morali pri svojih ocenah proučiti, ali je kreditna institucija:

• a. izvajala učinkovite sisteme in kontrole za pravočasno opredelitev, merjenje, spremljanje in nadzor stopnje kreditnega tveganja, znatnih povečanj kreditnega tveganja in težav s kakovostjo sredstev;
• b. analizirala vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na kreditno tveganje in izterljivost pri portfelju, ter
• c. vzpostavila sprejemljiv proces ocenjevanja popravkov vrednosti, ki izpolnjuje vsaj načela iz teh smernic, vključno z ustreznimi računovodskimi zahtevami.

Pristojni organi bi morali pri ocenjevanju kapitalske ustreznosti proučiti, kako računovodske politike in prakse kreditne institucije ter njene politike in prakse ocenjevanja kreditnega tveganja vplivajo na merjenje njenih sredstev in rezultatov poslovanja ter s tem na merjenje njenega kapitalskega položaja.

Kadar pristojni organi pri ocenjevanju praks kreditne institucije v zvezi s kreditnim tveganjem ugotovijo pomanjkljivosti, bi morali proučiti, kako te pomanjkljivosti vplivajo na stopnjo sporočenih popravkov vrednosti, in če skupni znesek popravkov vrednosti ni ustrezen v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, bi moral pristojni organ o tem razpravljati z višjim vodstvom in upravljalnim organom kreditne institucije ter po potrebi sprejeti ustrezne nadaljnje nadzorniške ukrepe.

Zlasti bi morali pristojni organi v primerih, ko so pomanjkljivosti pri ocenjevanju kreditnega tveganja ali merjenju pričakovanih kreditnih izgub resne ali niso pravočasno odpravljene, proučiti možnost določitve dodatnih kapitalskih zahtev v skladu s členom 104 oddelka IV, poglavja 2 naslova VII Direktive 2013/36/EU.