5.2 Model development in PD estimation

Za namen razvoja modela bi morale institucije zagotoviti, da RDS vsebuje vrednosti dejavnikov tveganja ob primern ih časovnih trenutk ih. Časovn i trenutki se lahko med različnimi dejavniki tveganja razlikujejo. Institucije bi morale pri izbiri primernih časovnih trenutkov upoštevati tako dinamiko kot tudi trenutne vrednosti frekvenc e dejavnikov tveganja skozi celotno obdobje, v katerem je bil dolžnik vključen v portfelj, v primeru neplačila pa skozi celotno leto pred neplačilom.

5.2.2 Dejavniki tveganja in bonitetna merila

V okviru postopka izbire dejavnikov tveganja in bonitetnih meril bi morale institucije razmisliti

• o širšem nabor u informacij, ki so pomembne za vrsto izpostavljenosti, pokrito z bonitetn im sistemom . Med možnimi dejavniki tveganja, analiziranih s strani institucij, bi morali biti predvsem naslednji:
• (a) značilnosti dolžnika, pri podjetjih vključno s sektorjem in geografsko lokacijo;
• (b) finančne informacije, vključno s računovodskimi izkazi ali potrdili o dohodkih;
• (c) informacije o trendih, vključno z rastjo ali padanjem prodaje ali stopnjo dobičkonosnosti;
• (d) informacije o obnašanju, vključno z nerednostjo plačil in obsegom zadolženosti .

Institucije bi morale zagotoviti, da se za namen izbire dejavnikov tveganja in bonitetnih meril glede njihove poslovne utemeljitve ter prispevanja k tveganju posvetujejo z ustreznimi strokovnjaki s poslovnih področij institucije.

Institucije bi morale zagotoviti, da je skozi obdobje v oceni PD primerno upošteva postopno zmanjševanje zanesljivosti informacij, pridobljenih ob nastanku kredita, na primer informacij o značilnostih dolžnika ob odobritvi kredita. Institucije bi morale zagotoviti tudi, da je z modelom ocenjena primerna stopnja tveganja, ki upošteva vse pomembne, trenutno razpoložljive in najbolj ažurne informacije, ter da je takrat, ko je zaradi pomanjkanja ažurnih info rmacij negotovost povečana, uporabljena ustrezna MoC . Model oz. postopek razvrščanja bi moral dopuščati ustrezno in konservativno prilagoditev zlasti v obeh naslednjih primerih:

• (a) v primeru, ko so finančni izkazi starejši od 24 mesecev, in informacije, ki izhajajo iz njih, pomenijo pomemben dejavnik tveganja, v skladu s členom 24(1)(g) RTS o metodologiji ocenjevanja IRB;
• (b) v primeru informacij kreditnih birojev (tj. družb za zbiranje in posredovanje bonitetnih informacij kreditojemalcev), ki so starejše od 24 mesecev, če so še vedno aktualne in pomenijo pomemben dejavnik tveganja.

Institucije bi morale pri razvoju, umeritvi ter uporabi modela dejavnike tveganja in bonitetna merila upor abljati dosledno, zlasti z vidika obravnavanega časovnega obdobja.

Kadar ima pomemben delež strank v obravnavanem bonitetnem sistemu za izpostavljenosti na drobno večje število izpostavljenosti znotraj iste vrste izpostavljenosti, bi morale institucije ana lizirati stopnjo tveganja pri tak šn ih strankah v primerjavi s strankami, ki imajo le en o izpostavljenost znotraj te vrste izpostavljenosti, in po potrebi ugotovljeno razliko v stopnji tveganja vključiti v model z uporabo primernih dejavnik ov tveganja.

5.2.3 Obravnava bonitetnih ocen tretjih oseb

Institucije bi morale imeti jasno opredeljena pravila o pogojih, pod katerimi lahko pri ocenjevanju tveganja obravnavanega dolžnika upoštevajo bonitetno oceno tretje stranke, ki je z dolžnikom pogodben o ali organizacijsko povezan . Takšna pravila bi morala upoštevati naslednje možne načine, v skladu s katerimi se pri ocenjevanju tveganja obravnavanega dolžnika lahko upošteva bonitetna ocena tak šn e tretje osebe:

• (a) bonitetna ocena tretje osebe se prenese na obravnavanega dolžnika („prenos bonitetne ocene“), kadar med dolžnikom in povezano stranko ni razlike v tveganju, ker je zagotovljeno primerno jamstvo , in kadar je bonitetna ocena tretje osebe dodeljena v skladu z notranjim bonitetnim sistemom, za katerega ima institucija dovoljenje v skladu s členom 143(2) Uredbe (EU) št. 575/2013;
• (b) bonitetna ocena tretje osebe se upošteva kot razlog za prilagoditev razvrstitve obravnavanega dolžnika v bonitetni razred ali skupino;
• (c) bonitetna ocena tretje osebe je uporabljena kot vhodni podatki za model PD, saj odraža pogodbeno urejeno poroštveno zavezo povezan e stranke v korist dolžnika.

Da bi institucije vključile notranjo ali zunanjo bonitetno oceno tretje osebe v model PD, bi morale zagotoviti vse naslednje:

• (a) da bonitetna ocena tretje osebe izpolnjuje vse zahteve za ustrezne dejavnike tveganja iz oddelka 5.2.2;
• (b) da model v skladu s členom 170(1)(a) in členom 170(3)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013 na prim eren način vključuje druge pome mbne značilnosti tveganja dolžnika in izpostavljenosti ter da zaradi podrobno pretehtanih informacij o notranji ali zunanji bonitetni oceni ne prihaja do nobene pomembn e pristranskosti ;
• (c) da se učinki katerih koli povezav s tretjimi osebami ne štejejo dvakrat.

S prenosom bonitetne ocene se ne bi smela spremeniti razvrstitev izpostavljenosti v kategorije izpostavljenosti, bonitetne sisteme in modele, temveč le razvrstitev v bonitetne razrede ali skupine. Prenosi bonitetnih ocen bi morali biti vzpostavljeni tako, da se morebitne spremembe bonitetne ocene tretje osebe, ki predstavljajo pomembne informacije o dolžniku ali izpostavljenosti v skladu s členom 173(1)(b) Uredbe (EU) št. 575/2013, pravočasno odrazijo v vseh povezanih bonitetnih ocenah.

Pomembna pogodben o urejena zaveza dolžnika v korist tretji osebi bi se morala šteti kot zmanjšanje proste finančne trdnosti dolžnika, tudi sposobnosti, da v celoti poravna vse svoje obveznosti do institucije. To bi se moralo odraziti v bonitetni oceni dolžnika.

5.2.4 Bonitetna filozofija

Institucije bi morale izbrati primerno filozofijo, na kateri bo temeljilo razvrščanje dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine („bonitetna filozofija“), pri čemer bi morale upoštevati vsa naslednja načela:

• (a) Institucije bi morale oceniti, ali metoda, s katero količinsko opredelijo parameter tveganja, ustreza bonitetni filozofiji, ter razumeti značilnosti in dinamiko razvrščanja dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine („bonitetno razvrščanje“) ter ocen parametrov tveganja, pridobljenih z uporabljeno metodo.
• (b) Institucije bi morale oceniti ustreznost značilnosti ter dinamik e bonitetnega razvrščanja in ocen parametrov tveganja, pridobljenih z uporabljeno metodo, z vidika ra zličnih načinov njihove uporabe, ter razumeti, kakšen vpliv imajo na dinamiko in nestanovitnost kapitalskih zahtev.
• (c) Bonitetno filozofijo bi bilo treba upoštevati tudi pri testiranju za nazaj. Ocene PD, ki temeljijo na filozofijah, ki so občutljive na gospodarske razmere, običajno bolje napovejo stopnje neplačil za vsako posamezno leto. Na drugi strani so ocene PD, ki temeljijo na filozofijah, ki so manj občutljive na gospodarske razmere, običajno bližje povprečn i PD znotraj različnih stanj gospodarstva, vendar se razlikujejo od ugotovljenih stopenj neplačil v letih, ko je stanje gospodarstva nad ali pod povprečjem. Odstopanja med ugotovljenimi stopnjami neplačila in dolgoročno povprečno stopnjo neplačil zadevnega bonitetnega razred a so tako verjetnejša pri bonitetnih sistemih, ki so manj občutljivi na gospodarske razmere. Pri bonitetnih sistemih, ki so občutljivejši na gospodarske razmere, pa so verjetnejši prehodi med bonitetnimi razredi. To bi bilo treba upoštevati pri pregledovanju rezultatov testiranja za nazaj in po potrebi pri analizi primerjave z referenčnimi podatki .

Institucije bi morale izbrano bonitetno filozofijo vseskozi izvajati dosledno. Institucije bi morale analizirati primernost filozofije, na kateri temelji razvrščanje dolžnikov ali izp ostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine („bonitetna filozofija“), pri čemer bi morale upoštevati vse naslednje vidike:

• (a) zasnovo dejavnikov tveganja;
• (b) prehode med bonitetnimi razredi ali skupinami;
• (c) spremembe v letnih stopnjah neplačil vsakega bonitetnega razred a ali skupine.

Kadar institucije uporabljajo različne bonitetne sisteme, ki temeljijo na različnih bonitetnih filozofijah, bi morale biti pri uporabi informacij o bonitetnem razvrščanju ali ocenah parametrov tveganja previdne, zlasti pri uporabi informacij o bonitetnih ocenah in izkušenj z neplačili, pridobljenih od zunanjih bonitetnih agencij. Kadar institucije uporabljajo različne bonitetne sisteme z različnimi značilnostmi, kot so različne filozofije ali različne stopnje objektivnosti, točnosti, stabilnosti ali konservativnosti, bi morale zagotoviti, da so bonitetni sistemi ustrezno dosledni ter da so vse razlike med njimi znotraj institucije dobro razumljene . R azumevanje bi moralo biti najmanj takšno, da bi institucija bila zmožna opredeliti pri meren način združevanja ali zbiranja informacij, pridobljenih z različnimi bonitetnimi sistemi, ko bo to v skladu s politiko institucije potrebno. Institucije bi morale do potankosti razumeti predpostavke in morebitne netočnosti, ki izhajajo iz tako združenih ali zbranih informacij.

5.2.5 Homogenost bonitetnih razredov ali skupin dolžnikov

Da bi institucije izpolnjevale zahteve iz člena 170(1) in člena 170(3)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter člena 38 RTS o metodologiji ocenjevanja IRB, bi morale preverjati homogenost dolžnikov ali izpostavljenosti, razvrščenih v iste bonitetne razrede ali skupine. To pomeni zlasti, da bi morali biti bonitetni razredi opredeljeni tako, da bi imeli vsi dolžniki znotraj posameznega bonitetnega razreda ali skupine razumsko podobno tveganje neplačila in da se porazdelitve tveganja neplačila ne bi znatno prekrivale med različn imi bonitetn imi razred i ali skupinami.