(ii) Uteži za kazalnike in kategorije tveganja

Sistem jamstva za vloge bi moral za vsako vrednost kazalnika tveganja dodeliti rezultat posameznega tveganja v razponu od 0 do 100, pri čemer 0 pomeni najnižje tveganje, 100 pa najvišje tveganje. Za izračun vsakega rezultata posameznih tveganj lahko sistem jamstva za vloge uporabi metodo „razreda“ ali metodo „drseče lestvice“.

Sistemi jamstva za vloge bi morali pri umerjanju pragov uporabiti strokovno presojo, vendar bi morali v vsakem primeru upoštevati naslednje minimalne pragove:

• a. za količnik finančnega vzvoda, količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala, količnik likvidnostnega kritja in količnik neto stabilnega financiranja, če je vrednost kazalnika včlanjene institucije nižja od veljavne minimalne regulativne zahteve v skladu s členom 92(1), členom 412 in členom 413 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi ustrezni posamezni kazalnik tveganja (v nadaljnjem besedilu: IRS) moral biti 100;
• b. za količnik kapitalske pokritosti, če je vrednost kazalnika včlanjene institucije nižja od 100 %, bi moral biti ustrezni IRS 100;
• c. za razmerje med zneskom skupne izpostavljenosti tveganju in skupnimi sredstvi ter razmerje med zajamčenimi vlogami in neobremenjenimi sredstvi, če je vrednost kazalnika včlanjene institucije nad 100 %, bi moral biti ustrezni IRS 100.

Metoda „razredov“ za IRS

Sistem jamstva za vloge v metodi „razredov“ za zadevni kazalnik tveganja opredeli fiksno število razredov tveganja, pri čemer morata biti zajeta vsaj dva razreda. Sistem jamstva za vloge bi moral določiti število razredov, da se upoštevajo različne ravni tveganja, ki ga predstavljajo včlanjene institucije (na primer visoko, srednje, nizko tveganje) in ki je ocenjeno na podlagi zadevnega kazalnika tveganja.

Sistem jamstva za vloge bi moral za vsak razred kazalnika tveganja „j“ določiti zgornjo in spodnjo mejo vrednosti „A“ kazalnika tveganja tako, da so včlanjene institucije s podobno stopnjo tveganja razvrščene v isti razred. Sistem jamstva za vloge bi moral določiti meje razredov na relativni ali absolutni podlagi, kadar:

• a. pri uporabi relativne podlage bi moral sistem jamstva za vloge včlanjene institucije enakomerno porazdeliti med razrede. Sistem jamstva za vloge določi meje razredov po določitvi vrednosti „A“ kazalnika tveganja včlanjenih institucij v istem razredu;
• b. pri uporabi absolutne podlage bi moral sistem jamstva za vloge določiti meje razredov, da bi se upoštevalo, da vse vrednosti „A“ kazalnika tveganja znotraj teh meja predstavljajo podobno raven tveganja in da so vse včlanjene institucije s podobno ravnjo tveganja vključene v isti razred.

Sistem jamstva za vloge bi moral določiti število in meje razredov, da se zagotovi zadostno in smiselno razlikovanje med včlanjenimi institucijami. Sistem jamstva za vloge bi se moral izogniti prilagajanju števila in meja tako, da bi bile včlanjene institucije razvrščene v isti razred, čeprav so zanje značilne znatne razlike v ravneh tveganja, izmerjenih s kazalnikom posameznega tveganja.

Sistem jamstva za vloge ne bi smel določiti zgornje meje za najvišji razred in spodnje meje za najnižji razred.

Za vsak razred kazalnika tveganja bi moral sistem jamstva za vloge dodeliti ustrezni IRS. Sistem jamstva za vloge bi moral razredu z največjim tveganjem dodeliti IRS 100, razredu z najmanjšim tveganjem pa IRS 0. Sistem jamstva za vloge lahko odstopa od tega pravila za kazalnike tveganja, ki lahko imajo le dve možni vrednosti in od katerih ena predstavlja povprečno raven tveganja. Če se sistem jamstva za vloge odloči, da bo uporabil to možnost, bi moral razredu, ki predstavlja povprečno stopnjo tveganja, dod eliti IRS 50, medtem ko bi moral biti IRS , dodeljen drugemu razredu, 100 ali 0.

Metoda „drseče lestvice“ za (IRS)

Pri tej metodi bi moral sistem jamstva za vloge za vsako institucijo „i“ in za vsak kazalnik tveganja „j“ izračunati IRS na podlagi vrednosti „A“ kazalnika tveganja. Sistem jamstva za vloge bi moral določiti zgornjo mejo „ “ in spodnjo mejo „ “ za vsak kazalnik. Če je vrednost kazalnika med opredeljenimi mejami, 𝑛𝑛 𝑗𝑗 bi moral sistem 𝑜𝑜 jamstva 𝑗𝑗 za vloge dodeliti vrednost posameznega kazalnika tveganja med 0 in 100 v skladu z naslednjima formulama:

• a. Če višja vrednost kazalnika kaže na večje tveganje in kazalnik presega zgornjo mejo „ “, bi moral sistem jamstva za vloge določiti vrednost IRS na 100. Podobno bi moral sistem 𝑛𝑛 𝑗𝑗 jamstva za vloge, kadar je vrednost kazalnika nižja od spodnje meje „ “, določiti vrednost posameznega kazalnika tveganja na 0. Ustrezna formula je: 𝑜𝑜 𝑗𝑗

pri čemer je j = kazalnik 𝐼𝐼𝐶𝐶𝐼𝐼 𝑖𝑖𝑗𝑗 = „j“ ⎩ ⎧ ⎪ ⎨ ⎪ v razponu 𝐴𝐴 𝑛𝑛 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑗𝑗 100 0 −𝑜𝑜 −𝑜𝑜 𝑗𝑗 od 𝑗𝑗 ∗ 1 100, do č𝑝𝑝 č𝑝𝑝 „m“ č𝑝𝑝 𝐴𝐴 𝐴𝐴 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑜𝑜 𝑗𝑗 < > 𝐴𝐴 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑜𝑜 𝑛𝑛 𝑗𝑗 𝑗𝑗 ≤ 𝑛𝑛 𝑗𝑗

• b. Podobno bi moral sistem jamstva za vloge, kadar nižji kazalnik kaže na večje tveganje in je kazalnik pod spodnjo mejo „ “, določiti vrednost IRS na 100. V skladu s tem bi moral sistem ja mstva za vloge, kadar 𝑜𝑜 𝑗𝑗 je vrednost kazalnika višja od zgornje meje „ “, določiti vrednost posameznega kazalnika tveganja na 0. Ustrezna formula je: 𝑛𝑛 𝑗𝑗

𝐼𝐼𝐶𝐶𝐼𝐼 𝑖𝑖𝑗𝑗 = ⎩ ⎧ ⎪ ⎨ ⎪ 𝑛𝑛 𝑛𝑛 𝑗𝑗 𝑗𝑗 −𝐴𝐴 100 −𝑜𝑜 0 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑗𝑗 ∗ 100 č𝑝𝑝 č𝑝𝑝 𝐴𝐴 č𝑝𝑝 𝐴𝐴 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑜𝑜 > < 𝑗𝑗 𝐴𝐴 𝑛𝑛 𝑜𝑜 𝑖𝑖𝑗𝑗 𝑗𝑗 𝑗𝑗 ≤ 𝑛𝑛 𝑗𝑗 15

Za vsak kazalnik tveganja bi moral sistem jamstva za vloge prilagoditi zgornjo mejo „ “ in spodnjo mejo „ “ tako, da se zagotovi ustre zno in smiselno razlikovanje med včlanjenimi 𝑛𝑛 𝑗𝑗 institucijami. Sistem 𝑜𝑜 𝑗𝑗 ′ jamstva za vloge bi se moral izogniti prilagajanju zgornje in spodnje meje tako, da bi bile vse včlanjene institucije razvrščene pod spodnjo ali nad zgornjo mejo, čeprav so zanje značilne znatne razlike na področju, izmerjenem s posameznim kazalnikom tveganja.