4.2 Izvedba ocene izpostavljenosti omejevalnim ukrepom

Notranji postopki finančnih institucij bi morali zajemati oceno izpostavljenosti omejevalnim ukrepom, da bi razumeli, v kolikšni meri je posamezno področje njihovega poslovanja izpostavljeno omejevalnim ukrepom in ranljivo za izogibanje takim ukrepom.

Ocena izpostavljenosti omejevalnim ukrepom bi morala finančnim institucijam omogočiti, da ugotovijo in ocenijo:

• a. kateri režimi omejevalnih ukrepov veljajo zanje;
• b. verjetnost neizvajanja omejevalnih ukrepov;
• c. verjetnost izogibanja omejevalnim ukrepom;
• d. učinek morebitnih kršitev omejevalnih ukrepov in
• e. naslednje dejavnike tveganja:
• a) geografsko tveganje, vključno s:
• i. tem, kje finančna institucija posluje, tj. jurisdikcije in ozemlja, kjer ima finančna institucija sedež ali deluje;
• ii. v kolikšni meri so te jurisdikcije in ozemlja izpostavljeni omejevalnim ukrepom oziroma je zanje znano, da se uporabljajo za izogibanje omejevalnim ukrepom;
• iii. izvorom in ciljem transakcij;
• b) tveganje v zvezi s strankami, vključno s:
• i. povezavami strank, ter če je ustrezno, njihovih dejanskih lastnikov in obvladujočih delničarjev z državami, za katere veljajo omejevalni ukrepi zaradi razmer v zadevni državi ali za katere je znano, da se uporabljajo za izogibanje omejevalnim ukrepom;
• ii. številom strank, vrsto strank in kompleksnostjo teh strank, kot so težave z identifikacijo dejanskega lastnika;
• iii. dejavnostjo njene baze strank in kompleksnostjo dejavnosti, vključno z morebitnimi povezavami s panogami ali sektorji, za katere morda veljajo gospodarski ali drugi omejevalni ukrepi, ter pogostostjo in vrsto transakcij;
• c) tveganje v zvezi s produkti in storitvami, vključno z:
• i. naravo produktov in storitev finančne institucije;
• ii. obsegom, v katerem je finančna institucija zaradi zagotavljanja teh produktov in storitev izpostavljena tveganju kršitev omejevalnih ukrepov in izogibanja takim ukrepom;
• d) tveganje v zvezi z distribucijskimi potmi, vključno s tem, ali uporaba posrednikov, zastopnikov, tretjih oseb, korespondenčnih odnosov med bankami ali drugih distribucijskih poti ustvarja ranljivosti, ker med drugim:
• i. omejuje preglednost, ki jo ima finančna institucija nad udeleženimi strankami;
• ii. povzroča odvisnost finančne institucije od postopkov preverjanja, ki jih izvajajo tretje osebe;
• iii. povečuje izpostavljenost finančnih institucij geografskim tveganjem, ker poslujejo ali imajo sedež v državah, za katere veljajo omejevalni ukrepi zaradi razmer v zadevni državi, ali državah, za katere je znano, da se uporabljajo za izogibanje omejevalnim ukrepom.

Ocena iz odstavka 22 bi morala temeljiti na dovolj raznolikem naboru virov informacij, ki vključujejo vsaj naslednje:

• a. informacije, pridobljene v okviru uporabe ukrepov skrbnega preverjanja strank v finančni instituciji, v skladu z določbami člena 13 Direktive (EU) 2015/849;
• b. informacije mednarodnih organov, vlade, pristojnih nacionalnih organov, vključno z nadzorniki za preprečevanje pranja denarja/financiranja terorizma, finančnoobveščevalnimi enotami in organi kazenskega pregona, kot so najnovejše tipologije izogibanja omejevalnim ukrepom;
• c. informacije iz verodostojnih in zanesljivih odprtih virov, kot so poročila v uglednih časopisih in drugih uglednih medijih;
• d. informacije verodostojnih in zanesljivih komercialnih organizacij, kot so poročila o tveganjih;
• e. če je na voljo, analizo opozoril o prejšnjih omejevalnih ukrepih v zvezi z resnično pozitivnimi in lažno pozitivnimi ujemanji, da se prepoznajo položaji, v katerih so resnično pozitivna ujemanja najverjetnejša.

Pri izvajanju ocene izpostavljenosti omejevalnim ukrepom bi morale finančne institucije razmisliti, ali bi bilo koristno in sorazmerno za nazaj preveriti zbirke podatkov o strankah in evidence preteklih transakcij. To lahko velja, če finančna institucija u gotovi ali ima utemeljene razloge za sum, da je bil njen prejšnji sistem preverjanja nezadosten ali neučinkovit.

Finančne institucije bi morale zagotoviti, da njihova ocena izpostavljenosti omejevalnim ukrepom ostane posodobljena in ustrezna. V ta namen jo pregledajo vsaj enkrat letno in jo po potrebi posodobijo. Poleg tega bi morale po potrebi pregledati svojo oceno izpostavljenosti omejevalnim ukrepom v naslednjih primerih:

• a. ob sprejetju novih omejevalnih ukrepov in bistvenih spremembah obstoječih omejevalnih ukrepov;
• b. pred zagotavljanjem novih produktov, ponujanjem novih distribucijskih poti za produkte, zagotavljanjem storitev novim skupinam strank, vstopom na nova geografska območja;
• c. ob pomembnih spremembah profila dejavnosti institucije, baze strank, organizacijske strukture ali poslovnega modela;
• d. ob ugotovljenem neizvajanju omejevalnih ukrepov in izogibanju omejevalnim ukrepom, kar pokaže na neustreznost ocene izpostavljenosti omejevalnim ukrepom;
• e. ob pomanjkljivostih v obstoječi oceni izpostavljenosti omejevalnim ukrepom, ki jih ugotovi finančna institucija ali pristojni organ, odgovoren za nadzor notranjih politik, postopkov in kontrol, da se zagotovi izvajanje omejevalnih ukrepov Unije in nacionalnih omejevalnih ukrepov.

Finančne institucije bi morale dokumentirati svojo metodologijo za izvedbo in pregled ocene izpostavljenosti omejevalnim ukrepom ter rezultata te ocene in jih na zahtevo dati na voljo pristojnemu organu.

Kadar je finančna institucija obvladujoče podjetje v skupini, bi moral upravljalni organ skupine zagotoviti, da odvisna podjetja v skupini izvajajo lastno oceno izpostavljenosti omejevalnim ukrepom na usklajen način in na podlagi skupne metodologije, ki hkrati odraža njihove posebnosti.