4.2 Opredelitev in merjenje ESG tveganj

Notranji postopki institucij bi morali kot del minimalnih standardov za opredelitev in merjenje ESG tveganj vključevati orodja in metodologije za oceno dejavnikov ESG tveganj in njihovih kanalov prenosa v različne kategorije bonitetnih tveganj in metrike za finančna tveganja, ki vplivajo na izpostavljenosti institucije, tudi iz na prihodnost usmerjene perspektive.

Da bi institucije zagotovile ustrezno prepoznavanje in upravljanje ESG tveganj, bi morale upoštevati morebitni kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni učinek teh tveganj. V ravni razdrobljenosti in natančnosti podatkovnih točk, orodij za količinsko opredel itev, metod in kazalnikov, ki jih uporabljajo institucije, se bi morale upoštevati njihova ocena pomembnosti ter njihova velikost in kompleksnost, ta raven pa bi morala biti na splošno višja za kratkoročno in srednjeročno obdobje. Dolgoročni časovni horizont je treba zajeti vsaj s kvalitativnega vidika ter ga upoštevati v strateških ocenah in odločit vah.

Kar zadeva okoljska tveganja, bi morali notranji postopki in metodologije institucijam omogočati, da:

• a. količinsko opredelijo s podnebjem povezana tveganja, na primer z ocenjevanjem verjetnosti uresničitve in razsežnosti finančnih posledic, ki izhajajo iz dejavnikov, povezanih s podnebjem;
• b. ustrezno razumejo finančna tveganja, ki lahko izhajajo iz drugih vrst okoljskih tveganj, kot so tveganja, ki izhajajo iz degradacije narave, vključno z izgubo biotske raznovrstnosti in izgubo ekosistemskih storitev, ali iz neusklajenosti dejavnosti z ukrepi za zaščito, obnovo in/ali zmanjšanje negativnih učinkov na naravo;
• c. določijo ključne kazalnike tveganja, ki zajemajo vsaj kratkoročn i in srednjeročn i časovni horizont ter obseg izpostavljenosti in portfeljev, določen v skladu z rezultati ocenjevanja pomembnosti.

Kar zadeva socialna in upravljavska tveganja, pri katerih kvantitativne informacije sprva niso na voljo /razpoložljive , bi morali notranji postopki institucij zajemati metode, s katerimi institucije najprej kvalitativno ocenijo možn e učink e teh tveganj na poslovanje in finančna tveganja, s katerimi se srečuje, nato pa postopoma razvijejo naprednejš e kvalitativne in kvantitativne merila. Institucije bi morale postopoma izboljšati svoje pristope ob upoštevanju regulativnega in znanstvenega napredka ter napredka na področju razpoložljivosti podatkov in metodologije.

Kar zadeva medsebojni vpliv med različnimi kategorijami ESG tveganj, bi morali notranji postopki institucij zagotoviti, da se vsaka kategorija tveganja najprej oceni ob upoštevanju njenih posebnih značilnosti, nato pa se upoštevajo morebitne medsebojne pov ezave in soodvisnosti pri merjenju teh tveganj.

4.2.2. Podatkovni procesi

Notranji postopki institucij bi morali zagotavljati izvajanje zanesljivih sistemov upravljanja informacij za opredelitev, zbiranje, strukturiranje in analizo podatkov, ki so potrebni za podporo ocenjevanju, upravljanju in spremljanju ESG tveganj. Take sist eme je treba vzpostaviti v celotni instituciji kot del splošnega upravljanja podatkov in informacijske infrastrukture. Institucije bi morale redno pregledovati svoje prakse, da bi zagotovile sprotno prilagajanje javnim (npr. večja razpoložljivost podatkov zaradi regulativnih pobud) in tržnimi spremembam, ter vzpostaviti ureditve za ocenjevanje in izboljšanje kakovosti podatkov.

Notranji postopki institucij bi morali zagotavljati, da institucije zbirajo in uporabljajo informacije, potrebne za ocenjevanje, upravljanje in spremljanje sedanjih in bodočih ESG tveganj, ki so jim lahko izpostavljene prek svojih nasprotnih strank, pri čemer bi si morale prizadevati za zbiranje podatkov za posamezno stranko in sredstvo na ustrezni ravni razdrobljenosti.

Notranji postopki institucij bi morali temeljiti na notranjih in zunanjih razpoložljivih podatkih

• o ESG tveganjih, vključno z rednim pregledovanjem in uporabo informacij o trajnostnosti, ki jih razkrijejo njihove nasprotne stranke, zlasti v skladu z evrops kimi standardi poročanja o trajnostnosti, razvitimi v skladu z Direktivo 2013/34/EU, ali standardom prostovoljnega poročanja za mala in srednja podjetja (MSP), ki ne kotirajo na borzi, kot je določeno v sporočilu COM(2023) 535 o svežnju za pomoč MSP⁹ .

⁹ COM(2023) 535 final, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko -socialnemu odboru in Odboru regij: Sveženj pomoči za MSP.

Institucije bi morale oceniti, kateri drugi viri podatkov bi učinkovito podpirali ocenjevanje, upravljanje in spremljanje ESG tveganj, kot so informacije, pridobljene od strank in nasprotnih strank v okviru novih in obstoječih poslovnih odnosov, ali podatki , ki jih zagotavljajo zunanji ponudniki. Kadar institucije za dostop do podatkov o ESG tveganjih uporabljajo storitve zunanjih ponudnikov, bi morale zagotoviti, da dovolj dobro razumejo vire, podatke in metodologije, ki jih uporabljajo ponudniki podatkov, vključno z njihovimi morebitnimi omejitvami.

Kadar kakovost ali razpoložljivost podatkov sprva ne zadošča za potrebe upravljanja tveganj, bi morale institucije oceniti te vrzeli in njihove možne učinke. Institucije bi morale izvajati in dokumentirati ukrepe za odpravo teh vrzeli , vključno z uporabo ocen ali približkov, na primer na podlagi značilnosti celotnega sektorja ali geografske lokacije, ter, kadar je mogoče , izvesti prilagoditve za upošteva nje značilnosti posamezne nasprotne stranke. Sčasoma, ob izboljšanju razpoložljivost i in kakovosti podatkov o ESG tveganjih, bi si morale institucije prizadevati za postopno zmanjšanje uporabe ocen in približkov.

Kar zadeva nasprotne stranke, ki so velika podjetja, kot so opredeljena v členu 3(4) Direktive 2013/34/EU, bi morale institucije razmisliti o zbiranju ali pridobivanju naslednjih podatkovnih točk, kadar je primerno:

• a. v zvezi z okoljskimi tveganji:
• i. geografske lokacije ključnih sredstev (npr. proizvodnih obratov) in izpostavljenosti okoljskim nevarnostim (npr. nevarnostim, povezanim s temperaturo, vetrom, vodo ali trdno maso) na ravni razdrobljenosti, ki je potrebna za ustrezno analizo fizičnih tveganj, in razpoložljivost zavarovanja;
• ii. trenutnih in, če so na voljo, ciljnih emisij toplogrednih plinov s področij 1, 2 in 3 v absolutni vrednosti in po potrebi v vrednosti intenzivnosti;
• iii. odvisnosti od fosilnih goriv, in sicer v smislu vložkov ekonomskih dejavnikov ali osnove prihodkov;
• iv. zahtev po energiji in vodi in/ali njuni porabi, in sicer v smislu vložkov ekonomskih dejavnikov ali osnove prihodkov;
• v. ravni energijske učinkovitosti za izpostavljenosti do nepremičnin in sposobnosti nasprotne stranke, da servisira dolg;
• vi. sedanjih in pričakovanih finančnih učinkih okoljskih tveganj in priložnosti na finančni položaj, finančno uspešnost in denarne tokove nasprotne stranke;
• vii. strateških načrtih, povezanih s prehodom, vključno z načrtom prehoda za blažitev podnebnih sprememb, razkritih v skladu s členom 19a ali 29a Direktive (EU) 2022/2464, če so na voljo;
• b. v zvezi s socialnimi in upravljavskimi tveganji:
• i. uskladitvi s Smernicami OECD za večnacionaln e družbe , Smernicami OZN za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu ter deklaracijo Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu;
• ii. negativnih pomembnih učinkih na njihove delavce, delavce v vrednostni verigi, prizadete skupnosti in potrošnike/končne uporabnike, vključno z informacijami o prizadevanjih za skrbni pregled ali postopkih skrbnega pregleda, da se taki učinki preprečijo in odpravijo.

Za izpostavljenosti do drugih vrst nasprotnih strank, ki niso velika podjetja, bi morale institucije:

• a. določiti podatkovne točke, potrebne za ugotavljanje, merjenje in upravljanje ESG tveganj, ob upoštevanju seznama iz odstavka 28 za podporo tej oceni;
• b. kadar je to potrebno zaradi podatkovnih vrzeli, uporabiti strokovno presojo, kvalitativne podatke, ocene na ravni portfelja in približke v skladu z odstavkom 27.

4.2.3. Glavne značilnosti referenčnih metodologij za ugotavljanje in merjenje ESG tveganj

Notranji postopki institucij bi morali zagotavljati kombinacijo metodologij za ocenjevanje tveganj, vključno z metodologijami, ki temeljijo na izpostavljenosti, sektorjih, portfeljih in scenarijih, ki so opisane v odstavkih 31 do 42. Kombinacija metodologij mora biti sestavljena tako, da institucijam omogoč a celovito oceno ESG tveganj za vse časovne horizonte . Da bi pridobile kratkoročni pregled nad vplivom ESG tveganj na profil tveganja in dobičkonosnost njihovih nasprotnih strank, bi morale institucije uporabljati vsaj metode, ki temeljijo na izpostavljenosti . M etode, ki temeljijo na sektorjih, portfeljih in scenarijih, bi morale institucije uporabljati zlasti za podporo procesa srednjeročnega načrtovanja ter opredelitev limitov tveganja in nagnjenosti k prevzemanju tveganj za usmerjanje institucije k njenim strateškim ciljem . Z metodami, ki temeljijo na scenarijih, pa bi morale institucije oceniti svojo občutljivost na ESG tveganja v različnih časovnih horizontih , tudi na dolgi rok..

• a. Metode, ki temeljijo na izpostavljenosti

Na ravni posamezne izpostavljenosti bi morale imeti institucije v skladu z določbami odstavkov 126 in 146 smernic EBA o odobravanju in spremljanju kreditov vzpostavljene notranje postopke za ocenjevanje, kako so dejavnosti in ključn a sredstva njihovih nasprotnih strank izpostavljena dejavnikom ESG, zlasti okoljskim dejavnikom in vplivu podnebnih sprememb, ter za ocenjevanje ustreznosti blažilnih ukrepov. V ta namen bi morale institucije zagotoviti, da se ESG dejavniki, zlasti okoljski, ustrezno odražajo v n jihovih notranjih postopkih za razvrščanje tveganj, se upoštevajo v splošni oceni tveganja neplačila posojilojemalca in da so, kadar je to upravičeno zaradi njihove pomembnosti, vključeni v kazalnike tveganja, notranje modele kreditnega točkovanja ali bonitetne modele ter v vrednotenje zavarovanja s premoženjem.

Kar zadeva ocenjevanje okoljskih tveganj na ravni posamezne izpostavljenosti, bi morali notranji postopki institucij vključevati nabor dejavnikov tveganja in meril, ki zajemajo dejavnike fizičn ega tveganja in tveganja prehoda . Za velike institucije, če je ustrezno, to vključuje vsaj:

• a) stopnjo dovzetnosti za okoljske nevarnosti ob upoštevanju geografske lokacije ključnih sredstev nasprotnih strank in dajalcev jamstev ali fizičn ega premoženj a, s katerim so zavarovane izpostavljenosti, pri čemer se upoštevajo bilančne in zunajbilančne izpostavljenosti;
• b) stopnjo dovzetnosti za tveganja prehoda ob upoštevanju ustreznega tehnološkega razvoja, vpliva veljavnih ali prihodnjih okoljskih predpisov, ki vplivajo na sektor dejavnosti nasprotne stranke, trenutnih in, če so na voljo, ciljnih emisij toplogrednih plinov nasprotne stranke v absolutni vrednosti ter , če je ustrezno, v obliki intenzivnosti, vpliva razvijajočih se tržnih preferenc in ravni energetske učinkovitosti v primeru izpostavljenosti do stanovanjskih ali poslovnih nepremičnin skupaj s sposobnostjo nasprotnih strank, da servisirajo dolg;
• c) izpostavljenost poslovnega modela in/ali dobavne verige nasprotne stranke kritičnim motnjam zaradi okoljskih dejavnikov, kot so vpliv izgube biotske raznovrstnosti, pomanjkanje vode ali onesnaževanje;
• d) izpostavljenost nasprotne stranke tveganju ugleda in pravdnemu tveganju ob upoštevanju zaključenih, nerešenih ali skorajšnjih pravdnih sporov, povezanih z okoljskimi vprašanji;
• e) (načrtovano) strukturo zapadlost i ali ročnosti izpostavljenosti ali sredstva;
• f) dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje, kot je zasebno ali javno zavarovalno kritje, na primer na podlagi veljavnih nacionalnih shem za primer naravnih nesreč ali podobnih okvirov, in sposobnost nasprotne stranke, da zagotovi odpornost na tveganje prehoda in fizičn o tveganje , vključno s pripravo v prihodnost usmerjenega načrt a prehoda.

Kadar podatki, potrebni za oceno nekaterih meril, še niso na voljo, na primer za nasprotne stranke iz segmenta manjših podjetij , bi morale institucije upoštevati korake, navedene v odstavkih 26, 27 in 29.

Kar zadeva ocenjevanje socialnih in upravljavskih tveganj na ravni posamezne izpostavljenosti, bi morale institucije izvajati postopke skrbnega pregleda, da bi ocenile finančne posledice, ki izhajajo iz socialnih in upravljavskih dejavnikov, ter dovzetnost poslovnega modela nasprotne stranke za te dejavnike . Pri tem bi morale upoštevati, koliko podjetniške nasprotne stranke spoštujejo družbene standarde in standarde upravljanja, kot so navedeni v odstavku 28(b)(i), izpostavljenost nasprotne stranke pravdnemu tveganju, ki izhaja iz socialnih ali upravljavskih vprašanj, ter veljavno zakonodajo v jurisdikciji, v kateri nasprotna stranka posluje.

• b. Metode, ki temeljijo na sektorjih, portfeljih in skladnosti portfeljev

Notranji postopki institucij bi morali zagotavljati metodologije, ki temeljijo na sektorjih in portfeljih, zlasti orodja za grafični prikaz pogostosti in moči vpliva posameznih dejavnikov (heat maps), na katerih so v obliki grafikona ali lestvice poudarjena ESG tveganja posameznih gospodarskih (pod)sektorjev, kot je navedeno v odstavkih 127 in 149 smernic organa EBA o odobravanju in spremljanju kreditov. Metodologije institucij bi morale omogočati razvrstitev njihovih portfeljev glede na dejavnike ESG tveganj ter ugotavljanje morebitnih koncentracij za eno ali več vrst ESG tveganj.

Kar zadeva ESG dejavnike, ki niso povezani s podnebjem, bi morale velike institucije razviti:

• a) metode za opredelitev sektorjev, ki so močno odvisni od ekosistemskih storitev ali imajo pomemben vpliv nanje, ter orodja za merjenje finančnih vplivov degradacije narave in ukrepov, namenjenih zaščiti, ponovni vzpostavitvi in/ali zmanjševanju negativnih vplivov na naravo;
• b) pristope za merjenje pozitivnih ali negativnih učinkov svojih portfeljev na doseganje ciljev trajnostnega razvoja O ZN in ocenjevanju morebitnih s tem povezanih finančnih tveganj.

Kar zadeva s podnebjem povezana tveganja, bi morali notranji postopki institucij zagotavljati uporabo vsaj ene metodologije skladnosti portfeljev, da se na ravni posameznih sektorjev oceni stopnja usklajenosti portfeljev institucij s potmi prehoda, povezanimi s podnebjem, in/ali referenčnimi scenariji. Institucije bi morale razmisliti tudi o oceni usklajenosti na ravni nasprotne stranke, na primer s primerjavo intenzivnosti emisij toplogrednih plinov posamezne nasprotne stranke z relevantnimi sektorskimi re ferenčnimi vrednostmi.

Za namene odstavka 37 bi morale institucije uporabljati scenarije, ki so znanstveno utemeljeni, relevantni za sektorje gospodarske dejavnosti in geografske lokacije njihovih izpostavljenosti, posodobljeni in so pripravljeni s strani nacionalnih organizacij, organizacij EU ali mednarodnih organizacij, kot so nacionalne agencije za okolje, Skupno raziskovalno središče (JRC) Evropske komisije, Mednarodna agencija za energijo (IEA), Mreža za ozelenitev finančnega sistema (NGFS) in Medvladni panel za podnebne sp remembe (IPC) . Sektorske poti k razogljičenju bi morale biti usklajene z veljavnimi cilji politike, kot sta cilja EU, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije toplogrednih plinov in do leta 2030 zmanjša emisije za 55 % v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, ali katerim koli nacionalnim ciljem, kadar je to relevantno.

Za namene odstavka 37 bi morale institucije na podlagi značilnosti svojih portfeljev, rezultatov ocene pomembnosti ter njihove velikosti in kompleksnosti določiti ustrezen obseg ocenjevanja usklajenosti portfeljev in stopnjo izpopolnjenosti uporabljenih metodologij. Velike institucije z vrednostnimi papirji, s katerimi se trguje na reguliranem trgu v Uniji, bi morale upoštevati seznam sektorjev, vključenih v predlogo 3 Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2022/2453¹⁰ . Majhne in nekompleksne institucije ter druge institucije, ki niso velike institucije, lahko za ocenjevanje usklajenosti portfelja uporabijo reprezentativne vzorce izpostavljenosti v svojih portfeljih.

¹⁰ Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/2453 z dne 30. novembra 2022 o spremembi izvedbenih tehničnih standardov iz Izvedbene uredbe (EU) 2021/637 glede razkritja okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj (UL L 324, 19.12.2022, str. 1).

Institucije bi morale utemeljiti in dokumentirati svoje metodološke izbire, vključno z izbiro scenarijev in izhodiščnega leta , izborom sektorjev, pri majhnih in nekompleksnih institucijah ter drugih institucijah, ki niso velike institucije, tudi opredelitvijo reprezentativnega vzorca izpostavljenosti ter vsako pomembno metodološko spremembo skozi čas. Kadar podatki za merjenje usklajenosti niso na voljo, bi morale institucije upoštevati korake, navedene v odstavkih 26, 27 in 29.

Institucije bi morale spoznanja, pridobljena z metodologijami za podnebno skladnost portfelja, upoštevati pri:

• a. ocenjevanju in spremljanju s podnebjem povezanih prehodnih tveganj, ki izhajajo iz neusklajenosti nasprotnih strank in/ali portfeljev z regulativnimi cilji EU, držav članic ali tretjih držav, in potmi prehoda skladno z veljavnimi podnebnimi cilji, ter morebitnih s tem povezanih finančnih tveganj;
• b. odločanju o oblikovanju in uresničevanju svoje nagnjenosti k prevzemanju tveganj, poslovne strategije in načrtovanja prehoda, tudi v zvezi s prednostnim razvrščanjem sodelovanja z določenimi nasprotnimi strankami.
• c. Metode, ki temeljijo na scenarijih

Notranji postopki institucij bi morali poleg metod, ki temeljijo na izpostavljenosti, sektorjih, portfeljih in skladnosti portfeljev, zagotavljati tudi uporabo analiz, ki temeljijo na scenarijih, s katerimi se preverja odpornost institucij na ESG tveganja v različnih scenarijih , in sicer najprej za tveganja, povezana s podnebjem¹¹ .

¹¹ Točka (d) pooblastila iz člena 87a(5) Direktive 2013/36/EU bo obravnavana z oblikovanjem dopolnilnih smernic EBA o analizi scenarijev za testiranje odpornosti institucij na ESG dejavnike.