8.2. Ocena likvidnostnega tveganja pri delovanju

Pristojni organi bi morali oceniti kratko- in dolgoročno likvidnostno tveganje institucije v ustreznem sklopu časovnih obdobij, tudi znotraj enega dne, za zagotovitev, da institucija ohrani ustrezne ravni likvidnostnih blažilnikov v običajnih in stresnih pogojih. Ta ocena vključuje naslednje elemente:

• a. ovrednotenje kratkoročnih in srednjeročnih likvidnostnih potreb;
• b. ovrednotenje likvidnostnega tveganja znotraj enega dne;
• c. ovrednotenje likvidnostnega blažilnika in zmožnosti nadomestitve;
• d. nadzorniško stresno testiranje likvidnosti.

Za oceno likvidnostnih potreb, blažilnikov in zmožnosti nadomestitve v običajnih pogojih bi morali pristojni organi analizo podpreti z dokazi iz predlog za poročanje za dodatne metrike za spremljanje, kot so opredeljene v izvedbenih tehničnih standardih o nadzorniškem poročanju. Pri ocenjevanju likvidnostnih potreb v stresnih pogojih bi morali upoštevati tudi ukrepe, ki jih lahko institucije sprejmejo za ohranitev svojega ugleda/franšize. Pri tem bi bilo treba upoštevati učinke na ugled velikih institucionalnih nasprotnih strank in nasprotnih strank na drobno, vključno s tistimi, ki bi se lahko pojavili prek družbenih ali drugih kanalov. Pristojni organi lahko izvedejo manj razčlenjeno vrednotenje likvidnostnega tveganja znotraj enega dne in stresno testiranje likvidnosti, če je to upravičeno zaradi manjše pomembnosti teh virov tveganja, zlasti za institucije kategorije 3 in kategorije 4, ter ob upoštevanju rezultatov ILAAP.

Ovrednotenje kratkoročnih in srednjeročnih likvidnostnih potreb

Pristojni organi bi morali oceniti kratkoročne in srednjeročne likvidnostne potrebe institucije v običajnih in stresnih pogojih. Upoštevati bi morali učinek resnih, a verjetnih stresnih scenarijev, ki zajemajo idiosinkratične, tržne in kombinirane pretrese, na likvidnostne potrebe institucije v stresnih razmerah v obdobju do 30 dni, obdobju od na primer 30 dni do 3 mesecev in obdobju po na primer 3 mesecih do 12 mesecev. Pristojni organi bi morali prav tako analizirati obseg, lokacijo in valuto likvidnostnih potreb ter ločene vplive pretresov v različnih glavnih valutah, da se upoštevata tveganje konvertibilnosti valut in tveganje morebitnih motenj pri dostopu do deviznih trgov (vključno s posebnimi okoliščinami, kot je na primer izguba dostopa do korespondenčnega bančnega računa, denominiranega v tuji valuti).

Pristojni organi bi morali oceno kratkoročnega likvidnostnega tveganja podpreti z analizo količnika likvidnostnega kritja, kot je določen v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/61, vključno s tem, ali se količnik likvidnostnega kritja pravilno meri in sporoča ter ali ustrezno opredeljuje kritje likvidnostnih potreb institucije. Pristojni organi bi morali prav tako oceniti, ali institucije redno preverjajo svojo sposobnost dnevnega poročanja o količniku likvidnostnega kritja, za zagotovitev, da bodo institucije sposobne predložiti zanesljive podatke v skladu s členom 414 Uredbe (EU) št. 575/2013, ko bo to potrebno.

Pri oceni vpliva pretresov na likvidnostne potrebe institucije bi morali pristojni organi upoštevati vse pomembne vire likvidnostnega tveganja za institucijo, zlasti:

• a. možnost, da se z nobeno veljavno regulativno zahtevo EU ne bi ustrezno opredelile likvidnostne potrebe institucije v primeru vrste stresnega scenarija, uporabljenega za zahtevo, tudi kadar so zapadlosti krajše od 30 dni;
• b. tveganja, ki izhajajo iz velikih institucionalnih nasprotnih strank glede bilančnih postavk in koncentracije financiranja. Pristojni organi bi morali upoštevati nestanovitnost financiranja, ki ga zagotavljajo nasprotne stranke, ki pripadajo najpomembnejšim sektorjem, v katerih se opravljajo storitve, in morebitna tveganja širjenja negativnih vplivov. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti financiranju, zbranemu prek novih poslovnih področij in distribucijskih kanalov ter od strank, ki opravljajo dejavnosti z višjo stopnjo tveganja (izdajatelji kriptosredstev in ponudniki storitev v zvezi s kriptosredstvi);
• c. tveganja, ki izhajajo iz pogojnih denarnih tokov/zunajbilančnih postavk (na primer kreditne linije, poziv k doplačilu kritja) in dejavnosti (na primer likvidnostna podpora za nekonsolidirane subjekte s posebnim namenom, ki presega pogodbene obveznosti);
• d. prilive in odlive na bruto in neto osnovi: kadar so prilivi in odlivi zelo veliki, bi morali pristojni organi posebno pozornost nameniti tveganju za institucijo, kadar institucija prilivov ne prejme do pričakovanega roka, tudi če je tveganje neto odlivov omejeno;
• e. tveganja, ki izhajajo iz nasprotnih strank na drobno, vključno s koncentracijami financiranja. Pri tem bi morali pristojni organi uporabiti metodologijo o razvrstitvi vlog na drobno v različne skupine tveganj v skladu s členoma 24 in 25 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61;
• f. tveganje, da bodo prevelika tveganja v srednje- do dolgoročnem profilu financiranja negativno vplivala na vedenje nasprotnih strank, pomembno za kratkoročno likvidnostno pozicijo;
• g. tveganje, ki izhaja iz fiduciarnih vlog⁴⁵ .

⁴⁵ Primeri dobre prakse so na voljo v poročilu organa EBA z naslovom Monitoring of liquidity coverage ratio implementation in the EU – Second report (Spremljanje izvajanja količnika likvidnostnega kritja v EU – drugo poročilo) (EBA/REP/2021/07).

Pristojni organi bi morali zagotoviti, da pri oceni kratkoročnih likvidnostnih potreb institucije upoštevajo vpliv digitalizacije (vključno na primer s takojšnjimi plačili) ter možnost, da bi se zaradi širjenja informacij v družbenih medijih v stresnem scenariju pospešili dvigi sredstev. Ovrednotenje likvidnostnega tveganja znotraj enega dne

Pristojni organi bi morali oceniti izpostavljenost institucije likvidnostnemu tveganju znotraj enega dne v izbranem časovnem obdobju. Ta ocena bi morala vključevati vsaj oceno likvidnosti znotraj enega dne, ki je na voljo ali dostopna v običajnih pogojih ter v času finančnih ali operativnih težav (npr. okvare IT, pravne omejitve pri prenosu sredstev, začasna prekinitev/prenehanje dostopa do storitev korespondenčnega bančništva in/ali klirinških storitev za valute, blago ali instrumente, pomembne za institucijo). Pri tem bi bilo treba zlasti preučiti, kako lahko povečane potrebe institucije po zavarovanju s premoženjem znotraj enega dne v stresnih razmerah omejijo njeno zmožnost uporabe likvidnostnega blažilnika za kritje odlivov v stresnih razmerah, kadar je to potrebno.

V jurisdikcijah, kjer poročanje o tveganju znotraj enega dne še ni na voljo, se lahko pristojni organi oprejo na analize, ki ji je opravila institucija glede likvidnostnega tveganja znotraj enega dne.

Ovrednotenje likvidnostnega blažilnika in zmožnosti nadomestitve

Pristojni organi bi morali oceniti primernost likvidnostnega blažilnika institucije in njene zmožnosti nadomestitve glede na značilnosti obravnavanih sredstev v različnih stresnih scenarijih znotraj enega meseca in v različnih časovnih obdobjih, ki lahko trajajo do eno leto, vključno z obdobji čez noč. Ocena bi morala vključevati preučitev razvrstitve in kakovosti likvidnih sredstev (kot je določeno v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2015/61), njihovo skladnost s splošnimi in operativnimi zahtevami za visokokakovostna likvidna sredstva ter preverjanje, ali sta likvidnostni blažilnik in zmožnost nadomestitve v skladu z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganja.

Pristojni organi bi morali upoštevati dejavnike, ki bi lahko zmanjšali sposobnost institucije, da v stresnem obdobju pravočasno unovči svoja likvidna sredstva, kot so velike koncentracije pri posameznih nasprotnih strankah ali vrsta sredstev, sredstva v blažilniku, ki so obremenjena ali izposojena, ter denominacija likvidnih sredstev v valuti, ki se razlikuje od valute likvidnostnih potreb institucije. Pristojni organi bi morali tudi upoštevati verjetno vrednost odobrenih likvidnostnih kreditov, ki so lahko vključeni v zmožnost nadomestitve.

Pristojni organi bi morali pregledati (kjer je to ustrezno) ustreznost predpostavk institucije v zvezi z njeno zmožnostjo dostopa do trgov repo poslov in financiranja s strani centralnih bank v stresnem obdobju, tudi v zvezi s primernostjo in razpoložljivostjo sredstev, ki se uporabljajo kot zavarovanje s premoženjem. Upoštevati bi morali, ali institucija preskuša dostop do trga z redno prodajo ali repo posli. Prav tako bi morali pregledati predpostavke institucij glede časa do likvidnosti v stresnih razmerah.

Nadzorniško stresno testiranje likvidnosti

Pristojni organi bi morali izvajati lastne stresne teste likvidnosti, da bi neodvisno ocenili kratkoročna in srednjeročna likvidnostna tveganja. Stresni scenariji bi morali biti vezani na 30-dnevne stresne predpostavke glede količnika likvidnostnega kritja, vendar lahko pristojni organi razširijo obseg svoje ocene s preučitvijo tveganj v obdobju 30 dni ter več kot 30 dni in spremenijo predpostavke glede količnika likvidnostnega kritja, da se upoštevajo tveganja, ki niso ustrezno zajeta v količniku likvidnostnega kritja. To bi moralo vključevati nadzorniški stresni test, ki združuje stresne situacije za posamezno institucijo in za celoten trg.