4.7 Posamezna področja tveganja

Institucije morajo zagotoviti, da je stresno testiranje posameznih tveganj sorazmerno z značajem, velikostjo in kompleksnostjo poslovanja in tveganj.

Institucije bi morale za stresno testiranje na posamezni ravni upoštevati vpliv sekundarnih učinkov na posamično tveganje.

4.7.1 Kreditna tveganja in tveganja nasprotne stranke

Institucije bi morale analizirati vsaj naslednje:

• a) sposobnost posojilojemalca, da odplača svoje obveznosti, npr. verjetnost neplačila (PD);
• b) stopnjo sanacije v primeru neplačila posojilojemalca, vključno s poslabšanjem vrednosti zavarovanja ali kreditne sposobnosti dajalca jamstva, npr. izguba ob neplačilu (LGD);
• c) velikost in dinamiko kreditne izpostavljenosti, vključno z učinkom neizkoriščenih prevzetih finančnih obveznosti posojilojemalcev, npr. izpostavljenost ob neplačilu (EAD).

Institucije bi morale zagotoviti, da njihovi stresni testi kreditnih tveganj na ravni institucij zajamejo vse njihove pozicije v njihovi bančni in tržni knjigi, vključno s pozicijami varovanja pred tveganjem in izpostavljenostmi iz centralne klirinške družbe.

Institucije bi si morale prizadevati za opredelitev posebnih dejavnikov tveganja in predhodno določitev, kako lahko ti dejavniki vplivajo na njihove skupne izgu be zaradi kreditnega tveganja in kapitalskih zahtev. Institucije bi si morale prizadevati za to določitev v zvezi s kategorijo izpostavljenosti (npr. dejavniki, povezani s hipotekami, se lahko razlikujejo od tistih, ki zadevajo razrede skupnih sredstev).

Institucije bi morale zagotoviti, da se kreditno tveganje oceni na različnih stopnjah scenarijev pretresa, in sicer na podlagi preprostih analiz občutljivosti za stresne teste v okviru institucije ali stresne teste na ravni skupine, zlasti:

• a) na stopnji scenarijev pretresa v okviru celotnega trga (npr. močna upočasnitev gospodarstva, ki vpliva na kakovost portfelja za vse upnike);
• b) na stopnji scenarijev, specifičnih za nasprotne stranke, in idiosinkratičnega scenarija pretresa (npr. stečaj največjega bančnega upnika);
• c) na stopnji scenarijev pretresa, ki so značilni za sektorje in regije;
• d) kombinacija zgoraj naštetega.

Institucije bi morale dejavnike tveganja obravnavati v okviru analiz občutljivosti, te pa bi morale zagotoviti kvantitativne informacije o ozadju zasnove scenarijev.

Institucije bi morale pri uporabi scenarijev izjemnih situacij uporabljati različna časovna obdobja. Časovni okvir bi moral zajemati čas od noči (enkratni učinki) do daljšega obdobja (npr. zaradi bližajoče se gospodarske recesije).

Institucije bi morale pri stresnem testiranju vrednosti zavarovanj opredeliti pogoje, ki bi negativno vplivali na unovčljivo vrednost njihovih pozicij zavarovanja, vključno s poslabšanjem kreditne kvalitete izdajateljev zavarovanja ali nelikvidnosti trga.

Institucije bi morale pri oblikovanju scenarijev upoštevati vpliv stresnih situacij na druge vrste tveganj, npr. likvidnostno tveganje in tržno tveganje ter možnost prelivanja med institucijami.

Institucije bi morale količinsko opredeliti učinek scenarija v smislu kreditnih izgub (tj. rezervacij), izpostavljenostim tveganju, prihodka in zahtev glede lastnih sredstev. Poleg tega bi morale biti institucije sposobne količinsko opredeliti takšne učinke z ustreznimi segmenti/portfelji.

Institucije bi morale, kada r je mogoče, upoštevati naslednje ustrezne parametre: PD, LGD, EAD, pričakovana izguba (EL) in znesek izpostavljenosti tveganjem ter vpliv na kreditne izgube in zahteve glede lastnih sredstev.

Institucije bi morale za oceno prihodnjih izgub v stresnih testih, po potrebi, uporabiti parametre kreditnega tveganja, ki se razlikujejo od parametrov, uporabljenih pri izračunu kapitalskih zahtev, ki običajno predstavljajo parametre „skozi cikel“ ali hibridne parametre (kombinacija parametrov „skozi cikel“ in param etrov v ustreznem trenutku) za PD in v pogojih recesije za LGD. Zlasti bi morale institucije po potrebi uporabiti ocene, ki temeljijo na parametrih v ustreznem trenutku, v skladu z resnostjo scenarija za namene ocenjevanja kreditnih izgub.

Pri izračunu EAD bi morala institucija upoštevati tudi kreditni konverzijski faktor (CCF) in zlasti učinek pravne zmogljivosti institucije, da enostransko prekliče nečrpane zneske odobrenih okvirnih kreditov, zlasti v stresnih pogojih.

Institucije bi morale v ustreznem obsegu uporabljati pristope notranjega modela za kreditno tveganje, ki izpodbijajo zgodovinske odnose in podatke ter simulacije selitev kreditne kvalitete med kategorijami izpostavljenosti, da se zagotovi ocena izgub.

Pri ocenjevanju tveganja za nasprotne stranke ali subjekte bančnega sistema v senci bi morale institucije upoštevati koncentracije tveganja in ne bi smele predpostavljati obstoja zavarovanja s premoženjem ali stalnih dogovorov o kritju, ki morda niso na voljo v primeru resnih pretresov na trgu. Institucije bi si morale prizadevati, da bodo tovrstna korelacijska tveganja z roba statistične porazdelitve ustrezno zajele. 4.7.2 Listinjenje

Institucije bi morale upoštevati tveganja listinjenja, ki izhajajo iz strukturiranih kreditnih produktov, ki se običajno ustvarijo s prepakiranjem denarnega toka iz skupine sredstev v različne tranše ali s premoženjem zavarovane vrednostne papirje, pri čemer se upoštevajo različna stališča, ki jih lahko imajo institucije v postopku listinjenja, pri čemer delujejo kot originator, sponzor ali vlagatelj.

Institucije bi morale zagotoviti, da bo stresno testiranje listinjenih sredstev obravnavalo kreditno tveganje osnovnega paketa sredstev, vključno s tveganjem neplačila, morebitnimi nelinearnimi in dinamičnimi korelacijami neizpolnitve obveznosti ter razvojem vrednosti zavarovanja. Institucije bi morale upoštevati vse ustrezne informacije v zvezi s posebno strukturo vsakega listinjenja, kot so raven nadrejenosti tranše, velikost tranše, kreditne izboljšave in razdrobljenost, izražena v smislu dejanskega števila izpostavljenosti.

Skrbno je treba upoštevati občutljivost za sistemske tržne učinke, ki vpliva na primer na izsušitev likvidnosti ali na povečanje korelac ije sredstev na vseh ravneh strukturiranega produkta. Poleg tega bi bilo treba oceniti učinek tveganj, povezanih z ugledom, katerih posledica so na primer težave v zvezi s financiranjem.

Stresni testi bi morali obravnavati vse ustrezne pogodbene ureditve, morebitni vpliv vgrajenih sprožilcev (npr. določbe o predčasnem odplačilu), finančni vzvod strukture listinjenja in likvidnostna tveganja/tveganja financiranja, ki izhajajo iz strukture (tj. neskladja denarnega toka in pogoji predplačila, tudi v okviru sp rememb obrestnih mer).

V scenarijih bi bilo treba upoštevati tudi neplačilo ene ali več pogodbenih nasprotnih strank, vključenih v strukturo listinjenja, zlasti tistih, ki so izdajatelji osebnega jamstva določenih tranš.

Če se institucija zanaša na zunanj e bonitetne ocene, da bi ocenila tveganje listinjenih produktov, bi bilo treba zunanje bonitetne ocene kritično pregledati, oceniti pa bi bilo treba scenarije, ki poudarjajo bonitetne ocene, vključno s specifičnimi stopnjami oslabitve razredov bonitetnih ocen, npr. s prikazom (preteklih) matrik bonitetnih ocen.

Pri oblikovanju pristopa za stresno testiranje bi morale institucije upoštevati naslednje:

• a) učinki stresnih testov za strukturirane kreditne produkte se bodo pokazali na ravni skupine sredstev pri povečanih neplačilih (ali verjetnosti neplačila in izgube ob neplačilu, kjer je ustrezno), zato se lahko v obdobju pretresov posledično pričakujejo pov ečane stopnje izgub/oslabitev in regulativnih kapitalskih zahtev (ter večje verjetnosti za znižanja);
• b) da lahko nadaljnji učinki nastanejo zaradi zmanjšanja neto denarnega toka, povečanja poslovnih izgub in popravkov vrednosti ali poslabšanja regulativnih metrik, kot je količnik neto stabilnega financiranja. 4.7.3 Tržno tveganje

Institucije bi morale upoštevati tržno tveganje, zlasti tveganja, ki izhajajo iz izgub, ki so posledica neugodnih sprememb pri vrednosti pozicij, ki izhajajo iz gibanj tržnih cen blaga, posojil, lastniškega kapitala, tujih valut in dejavnikov obrestnega tveganja. Tveganja spremembe obrestne mere pri pozicijah v trgovalni knjigi bi morale institucije obravnavati kot del tržnega tveganja.

Institucije bi morale izvajati stresne teste za svoj e pozicije v finančnih instrumentih pri trgovanju in pošteni vrednosti, o katerih se poroča v portfeljih drugega vseobsegajočega donosa (FVCI) (tj. računovodski pogoji za razvrstitev finančnih sredstev), vključno z instrumenti/pozicijami listinjenja in kritimi obveznicami. Ti stresni testi bi se morali izvajati kot del stresnega testiranja na ravni institucije ter za namene obvladovanja in izračunavanja tržnih tveganj.

Institucije bi morale uporabiti vrsto resnih, vendar uresničljivih scenarijev za vse poz icije iz prejšnjega odstavka, npr. izredne spremembe tržnih cen, pomanjkanje likvidnosti na trgih in izpolnjevanje obveznosti velikih udeležencev na trgu. Prav tako je treba upoštevati odvisnosti in korelacije med različnimi trgi in, po potrebi, posledično negativne spremembe korelacij. Pri stresnih testih bi bilo treba podobno upoštevati tudi vpliv knjiženja prilagoditve kreditnega vrednotenja (CVA) in rezerv, povezanih s portfelji institucij (npr. rezerve za likvidnost, negotovosti pri modeliranju). Stres no testiranje tržnih tveganj je treba utemeljiti.

Pri umerjanju teh stresnih testov bi institucije morale upoštevati vsaj značaj in značilnosti svojih portfeljev in z njimi povezanih finančnih instrumentov (npr. izdelki iz vanilje, eksotični izdelki, likvi dnost, zapadlost), strategij trgovanja in morebitne s tem povezane stroške ter čas, potreben za varovanje ali upravljanje tveganj v resnih tržnih razmerah.

Ker se instrumenti in strategije trgovanja sčasoma spremenijo, bi morale institucije zagotoviti, da bodo njihovi stresni testi tem spremembam prilagojeni.

Institucije bi morale razviti ustrezen pristop za zajetje podcenjevanja korelacijskega tveganja z roba statistične porazdelitve s preteklimi podatki (debeli repi), kadar je to primerno, npr. z uporab o strogih hipotetičnih scenarijev, in kadar je tveganje ocenjeno glede na stopnjo zaupanja, bi morale upoštevati dogodke na repu, ki presegajo te stopnje zaupanja.

Institucije bi morale zlasti:

• a) oceniti posledice večjih motenj na trgu in opredeliti verjetne situacije, ki bi lahko povzročile izredno velike izgube, ki bi, po potrebi, vključevale tudi dogodke z majhno verjetnostjo za vse glavne vrste tveganj, zlasti različne elemente tržnih tveganj; pri stresnih testih na ravni portfelja se lahko preučijo učin ki škodljivih sprememb na korelacije; upoštevajo se lahko tudi blažilni učinki ukrepov upravljanja, če temeljijo na verjetnih predpostavkah o tržni likvidnosti;
• b) imeti seznam ukrepov, ki vsebujejo omejitve in druge mogoče ukrepe, sprejete za zmanjšanje tveganj in ohranjanje lastnih virov sredstev; zlasti bi bilo treba, kadar je to primerno, upoštevati omejitve deviznega tečaja, obrestne mere, cene lastniških vrednostnih papirjev in tveganja cene blaga, ki jih določijo institucije glede na rezultate izračunov stresnega testiranja.

4.7.4 Operativno tveganje

Institucije se morajo zavedati, da lahko ustrezni parametri tveganja, povezani z operativnim tveganjem, izhajajo iz neustreznih ali neuspešnih notranjih procesov, ljudi in sistemov, vključno s pravnim tveganjem, ali iz zunanjih dogodkov in lahko vplivajo na vse produkte in dejavnosti v instituciji.

Da bi institucije poudarile ustrezne parametre tveganja, bi morale kot glavno merilo uporabiti učinek poslovnega uspeha operativnih izgub. Vsak dejanski vpliv, ki ga povzroči dogodek iz naslova operativnega tveganja, bi bilo treba obravnavati kot izgubo iz naslova operativnega tveganja (npr. notranji vplivi na oportunitetne stroške ali notranje stroške, kot so nadure/bonusi itd., kadar so povezani z dogodkom iz naslova operativnega tveganja). Poleg tega in samo za namen stresnega testiranja bi bilo treba vk ljučiti vsako izgubo prihodnjih dohodkov, ki jo povzročijo dogodki iz naslova operativnega tveganja (brez dodatnih učinkov na makroekonomsko okolje). Te izgube bi morale upoštevati vsaj institucije v okviru naprednega pristopa za merjenje operativnega tveganja (AMA), saj se vnašajo v bazo podatkov o notranjih izgubah za izračun dodatnih kapitalskih zahtev. Pri uporabi preteklih podatkov, zunanjih podatkov ali scenarijev kot vhodnih podatkov tako za napovedi poslovnega uspeha kot tudi napovedi tveganju prilagojene aktive bi morale institucije pri vnosu podatkov upoštevati in se izogibati mogočemu učinku dvojnega štetja.

Ker lahko izgube iz poslovanja povzročijo sekundarne učinke (tj. tveganje izgube ugleda), bi bilo treba zaradi upoštevanja takih učinkov prog ram stresnega testiranja za operativno tveganje temeljito vključiti v stresni test na ravni institucije, program pa bi moral vključevati medsebojne povezave z zahtevami glede likvidnosti in lastnega kapitala. Institucije bi morale analizirati vsaj naslednje:

• a) izpostavljenost institucije dejavnostim in s tem povezano kulturo tveganja ter pretekle izgube pri poslovanju, pri čemer se je treba osredotočiti na raven in spremembo v izgubah in bruto dohodku zadnjih nekaj let;
• b) poslovno okolje, vključno z geografskimi lokacijami, v katerem institucija posluje, ter makroekonomske pogoje;
• c) razvoj glede števila zaposlenih ter velikost bilance stanja in kompleksnosti v zadnjih nekaj letih, vključno s strukturnimi spremembami zaradi poslovnih dogodkov, kot so združitve in prevzemi;
• d) spremembe pomembnih elementov infrastrukture informacijske tehnologije;
• e) stopnjo in usmeritev pri spodbujanju odškodninskih shem;
• f) kompleksnost procesov in postopkov, produktov in sistemov informacijske tehnologije;
• g) obseg zunanjega izvajanja glede na tveganje koncentracije, ki je povezan z vsemi dogovori
• o zunanjem izvajanju in infrastrukturo zunanjega trga;
• h) ranljivost tveganja modela, zlasti na področjih, ki so povezana s trgovanjem finančnih instrumentov, merjenjem in upravljanjem tveganj ter razporeditvijo kapitala.

Raziskati je treba tudi dejavnike idiosinkratičnega tveganja, ki se uporabljajo kot vhodni podatki za zasnovo scenarijev. Institucije, ki so vključene v pristop AMA, bi morale okvirno poudariti svoje poslovno okolje in dejavnike notranje kontrole (BEICF).

Institucije bi morale pri določanju svoje izpostavljenosti operativnemu tveganju upoštevati medsebojne vplive in posamezne izpostavljenosti do tovrstnih dejavnikov idiosinkratičnega tveganja.

Institucije bi morale morebitno vzajemno de lovanje izgub iz operativnega tveganja natančno analizirati s kreditnimi in tržnimi tveganji.

Analiza stresnih testov bi morala vključevati strokovno presojo, ki bi obsegala najmanj dogodke vrste „majhna pogostost – velika resnost“.

Institucije bi morale o blikovati resne, vendar verjetne stresne dogodke. Predpostavke se lahko razlikujejo od predpostavk, ki se uporabljajo v kreditnih scenarijih in scenarijih izjemnih situacij tržnega tveganja. Kadar institucija razširi svoje poslovanje na lokalni ali mednaro dni trg z združitvami in prevzemi, oblikovanjem novih produktov ali novim poslovnim področjem, bi morali resni, vendar verjetni scenariji stresnih testov temeljiti na strokovni presoji, da se odpravi morebitno pomanjkanje preteklih informacij.

Institucije bi morale svoj program stresnega testiranja oblikovati na podlagi notranjih in zunanjih podatkov, pri tem pa skrbno analizirati:

• a) uporabo faktorjev povečanja (npr. v razmerah, v katerih so bili zunanji podatki zmanjšani, se lahko zmanjšanje zniža) in morebitno potrebo po dodatnih učinkih, ki izhaja iz spreminjajočih se faktorjev povečanja v stresni situaciji;
• b) merila za določanje pomembnosti podatkov (npr. pri stresnem testu se lahko poleg zahtev uredbe o kapitalskih zahtevah [CRR] uporabijo podatki o veliki izgubi, ki se ne upoštevajo).

4.7.5 Tveganje, povezano z vodenjem, in s tem povezani stroški sodnih postopkov

Institucije bi morale upoštevati, da je tveganje, povezano z vodenjem, kot del pravnega tveganja v okviru operativnega tveganja posledica trenutnega ali morebitnega tveganja izgube zaradi izvajanja neustreznih finančnih storitev in s tem povezanih sodnih stroškov, vključno s primeri namerne kršitve ali kršitve iz malomarnosti.

Institucije bi morale pri stresnem testiranju oceniti ustreznost in pomembnost naslednjih izpostavljenosti tveganju, povezanemu z vodenjem, in s tem povezanih sodnih stroškov:

• a) zavaja joča prodaja produktov na maloprodajnem in veleprodajnem trgu;
• b) navzkrižna prodaja izdelkov na drobno, kot so na primer pakirani bančni računi ali dodatni produkti, ki jih stranke ne potrebujejo;
• c) nasprotja interesov pri poslovanju;
• d) manipulacija referenčn ih obrestnih mer, deviznih tečajev ali drugih finančnih instrumentov ali indeksov za povečanje dobička institucije;
• e) nepoštene ovire pri zamenjavi finančnih produktov med njihovo življenjsko dobo in/ali zamenjavi ponudnikov finančnih storitev;
• f) slabo zasnovani distribucijski kanali, ki bi lahko z lažnimi spodbudami povzročili nasprotje interesov;
• g) nepoštena samodejna obnovitev produktov ali kazni za izstop;
• h) nepoštena obravnava pritožb strank.

Pri merjenju tveganja, povezanega z vodenjem, morajo institucij e upoštevati (a) negotovost rezervacij ali pričakovane izgube, ki izhajajo iz dogodkov, povezanih z vodenjem, in (b) ekstremne izgube, povezane s tveganjem z roba statistične porazdelitve (nepričakovane izgube). Institucije bi morale svoje kapitalske potrebe oceniti v okviru tovrstnih dogodkov in scenarijev ter bi morale upoštevati tudi učinek izgube ugleda zaradi vodenja. Načeloma bi morale biti pričakovane izgube zaradi težav, ki so povezane z vodenjem, zajete v določbah in vključene v poslovni uspeh, nepričakovane izgube pa so količinsko opredeljene in zajete v kapitalskih zahtevah institucije. Morebitni presežek zneskov po napovedi izgub v stresnih situacijah bi moral biti vključen v oceno potencialnih kapitalskih potreb institucije.

Da bi zajele tveganj e za nezadostne ali pravočasno neskladne določbe, bi morale institucije oceniti pričakovane izgube iz naslova povezanega tveganja, ki presegajo obstoječe računovodske rezervacije, in jih vključiti v napovedi. Po potrebi bi morale institucije oceniti, ali b odo za kritje teh dodatnih izgub ali stroškov v scenarijih zadostovali prihodnji dobički, in te informacije vključiti v svoje kapitalske načrte.

Institucije bi morale zbirati in analizirati kvantitativne in kvalitativne informacije o obsegu svojega poslov anja na ustreznih občutljivih območjih. Institucije bi morale zagotoviti tudi informacije, ki potrjujejo bistvene domneve, na katerih temeljijo njihove ocene stroškov, povezane z vodenjem.

V redkih primerih, ko institucija zaradi obsega negotovosti ne more zagotoviti ocene za posamezno bistveno tveganje, povezano z vodenjem, bi morala to tudi pojasniti ter predložiti dokaze in predpostavke, na katerih temelji njena ocena.

Stresno testiranje bi bilo, po potrebi, treba uporabiti tudi za oceno izrednih izgub, povezanih s tveganji z roba statistične porazdelitve (nepričakovane izgube) in oceno, ali bi moral biti v okviru stebra 2 vzdrževan dodatni kapital ali ne.

Institucije bi morale oblikovati stališče do nepričakovanih izgub, ki lahko izhajajo iz dogodkov, povezanih z vodenjem, na podlagi kombinacije naslednjega:

• a) sposobnosti presojanja;
• b) preteklih izkušenj z izgubo (npr. največja izguba, ki jo je imela institucija v preteklih petih letih zaradi vodenja);
• c) ravni pričakovane letne izgube za tveganje, povezano z vodenjem;
• d) scenarijev, povezanih z vodenjem, pri katerih se upoštevajo morebitne izpostavljenosti v krajšem obdobju (npr. pet let);
• e) izgub, ki so jih utrpeli podobni subjekti ali subjekti v podobnih situacijah (npr. v primeru stroškov sodnih postopkov).

4.7.6 Likvidnostno tveganje

Institucije bi morale upoštevati, da likvidnostna tveganja ali tveganja financiranja nastanejo, kadar institucija ne more izpolniti trenutnih in prihodnjih denarnih tokov.

Institucije bi morale upoštevati, da likvidnostna tveganja ali tveganja financiranja zajemajo:

• a) kratko- do srednjeročna likvidnostna tveganja;
• b) tveganja financiranja.

Institucije bi se morale same analizirati in izmeriti v zvezi z dejavniki tveganja, ki se nanašajo na postavke, povezane tako s sredstvi kot z obveznostmi, ter zunajbilančne obveznosti, kot so opredeljene v smernicah EBA o procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja (SREP).

Pri analizi dejavnikov tveganja, ki jo izvede institucija, bi bi lo treba med drugim upoštevati:

• a) vpliv makroekonomskih razmer, npr. učinek pretresov zaradi obrestnih mer na pogojne finančne tokove;
• b) valuto sredstev in obveznosti, vključno z zunajbilančnimi postavkami, da se upoštevajo tveganje konvertibilnosti in mogoče prekinitve dostopa do deviznih trgov;
• c) lokacijo likvidnostnih potreb in razpoložljivih sredstev, likvidnostne transakcije znotraj skupine in tveganje omejitev pri prenosu sredstev med jurisdikcijami ali subjekti v skupini;
• d) ukrepi, ki jih institucija lahko sprejme za ohranitev svojega ugleda ali franšize (npr. predčasno odplačilo odpoklicljivih obveznosti);
• e) internalizacija tveganj, povezanih s posebnimi dejavnostmi, kot v primeru posredniških storitev, pri katerih se lahko v določeni meri glede posojanja in izposojanja vrednostnih papirjev zahteva simetrija, tj. dolge pozicije strank se financirajo z uporabo prihodkov od prodaje na kratko. Taka simetrija je predmet vedenja nasprotnih strank in je zato občutljiva na tveganje izgube ugleda. V primeru tovrstnega tveganja lahko simetrija sproži postopek za odpravo poslov, ki bi institucijo nepričakovano zapustili z vrednostnimi papirji v njeni bilanci stanja, skupaj s potrebo po njihovem financiranju;
• f) ranljivosti v okviru časovne strukture financiranja zaradi zunanjih, notranjih ali pogodbenih dogodkov;
• g) realistične stopnje ukinitev pod normalnimi pogoji, ki se v stresnih obdobjih pospešijo;
• h) koncentracijo financiranja;
• i) ocene prihodnje rasti bilance stanja.

Institucije bi morale te dejavnike tveganja obravnavati v okviru analiz občutljivosti, institucije pa bi morale zagotoviti ustrezne kvantitativne informacije o ozadju zasnove scenarijev.

Institucije bi morale uporabljati naslednje tri vrste scenarijev izjemnih situacij: idiosinkratični scenarij, scenarij za celot ni trg in kombinacijo obeh. Idiosinkratični scenarij izjemnih situacij mora prevzeti dogodke, značilne za institucijo (npr. poslabšanje bonitetne ocene, neplačilo največje nasprotne stranke v financiranju, izguba dostopa do trga, izguba konvertibilnosti va lute, neplačilo nasprotne stranke, ki zagotavlja največje prilive), medtem ko bi moral scenarij izjemnih situacij na ravni celotnega trga prevzeti vpliv na skupino institucij ali finančni sektor kot celoto (npr. poslabšanje razmer na trgu financiranja ali makroekonomskega okolja ali znižanja bonitetnih ocen držav, v katerih institucija deluje).

Institucije bi morale pri stresnem testiranju določiti različna časovna obdobja: prek noči do najmanj 12 mesecev; obstajati bi morali tudi ločeni stresni testi v zv ezi z likvidnostnimi tveganji znotraj enega dne. Na primer, časovno obdobje bi moralo prikazati kratko akutno fazo stresa (do 30 dni za kritje takih obdobij, brez spremembe poslovnega modela), temu pa bi sledilo daljše obdobje manj akutnega, vendar dolgotrajnejšega stresa (od 3 do 12 mesecev).

Institucije bi morale pri časovnem obdobju, ki traja vsaj 12 mesecev, združiti stresne razmere kratko- do srednjeročnega likvidnostnega tveganja z visokim pritiskom na tveganje financiranja.

Institucije bi morale oblikovati niz neugodnih predpostavk glede ravnanja strank, vključno z vlagatelji, drugimi financerji in nasprotnimi strankami za vsak tip scenarija in časovnega obdobja.

Institucije bi morale pri oblikovanju scenarijev upoštevati vpliv stresnih situacij na druge vrste tveganj, npr. izgube zaradi kreditnega tveganja in dogodke tveganja izgube ugleda, na njihovo likvidnostno pozicijo in možnost vpliva hitre prodaje drugih institucij (npr. prelivanja) ali iz njihovega lastnega likvidnostnega blažilnika na trž no vrednost drugih sredstev, ki jih vzdržujejo.

Glavna metodologija, ki se uporablja za izračun velikosti učinka, mora biti profil neto denarnega toka. Za vsak scenarij in za vsako stopnjo napetosti institucija določi denarne prilive in odlive, ki se pričakujejo za vsako prihodnje časovno obdobje, in iz tega izhajajoče neto denarne tokove. Institucije bi morale upoštevati najnižjo kumulativno točko čistih denarnih tokov v obdobju, ki se ocenjuje v vsakem posameznem scenariju.

Institucije bi morale analizo, če je to primerno, razširiti na druge metrike, kot so:

• a) likvidnostni količniki in druge metrike, ki se uporabljajo v okviru in bi morali vključevati, vendar ne smejo biti omejeni na nadzorne likvidnostne količnike in metrike, zlasti količnik likvidnostnega kritja in količnik neto stabilnega financiranja;
• b) njihov razpoložljivi likvidnostni blažilnik, ki je nad in pod zgoraj navedenimi razmerji, in drugi izravnalni ukrepi, tj. njihove sekundarne likvidnosti za vsak scenarij izjemnih situacij; stresno testiranje te metrike mora spremljati ocena vpliva na delež in značaj obremenjenih sredstev;
• c) obdobje preživetja institucije, ki ga zajema njena sekundarna likvidnost, tj. zmožnost institucije, da vzdržuje ali ima dostop do presežne likvidnosti v kratkoročnem, srednj eročnem in dolgoročnem obdobju kot odziv na scenarije izjemnih situacij, kot so opredeljeni v Smernicah organa EBA o skupnih postopkih in metodologijah za proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja, in stresne denarne tokove, ki so bili sprejeti skupaj, pred učinkom izravnalnih ukrepov in po njem;
• d) solventnost in dobičkonosnost.

Pri uporabi različnih scenarijev izjemnih situacij bi morale institucije oceniti in izpostaviti izravnalne učinke, ki jih zagotavljajo centralne banke (monetarna politika), i n sprejeti konservativen pristop.

Metrike za stresno testiranje likvidnosti, če to ustreza in velja zlasti vsaj za bistvene valute, bi morale vključevati razdrobljenost na valuto, da se v scenarijih omogoči analiza predpostavk, specifičnih za valuto (npr. volatilnost menjalnih tečajev ali valutnih neusklajenosti).

Institucije bi morale v stresnih testih na ravni institucije po potrebi vključiti stresni test likvidnosti in upoštevati razlike med časovnimi obdobji, ki jih zajemajo stresni testi likvidnosti, ter tistimi, ki jih zajemajo stresni testi solventnosti na ravni institucije. Institucije bi morale oceniti vsaj učinek povečanja stroškov financiranja na poslovni uspeh. Institucije bi morale upoštevati, da lahko povezovanje stroškov financiranja s solvent nim položajem vpliva na kakovost stresnega testa likvidnosti, in sicer na prepočasno poslabšanje pri likvidnosti. 4.7.7 Obrestno tveganje, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti

Ta del ne vpliva na Smernice organa EBA o upravljanju obrestnega tveganja, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti.

Stresni testi morajo podpirati obrestno tveganje v bančni knjigi (IRRBB) notranjega sistema upravljanja in biti njegov sestavni del.

Scenariji obrestnih mer, ki se uporabljajo za stresno testiranje, vključno za namene uporabe čl ena 98(5) Direktive 2013/36/EU za obrestno tveganje, ki izhaja iz netrgovalnih dejavnosti, bi morali biti primerni za ugotavljanje vseh pomembnih obrestnih tveganj, npr. tveganja vrzeli, osnovnega tveganja in opcijskega tveganja.

Institucije bi morale zagotoviti, da testi iz prejšnjega odstavka ne temeljijo le na preprostem vzporednem premiku, temveč da pri svojih analizah scenarijev upoštevajo tudi gibanja in spremembe pri obliki krivulj donosnosti.

Institucije bi morale upoštevati naslednje elemente:

• a) tveganje razpona, ki izhaja iz referenčnih obrestnih mer, ki so neusklajene med časovno omejenim financiranjem in naložbami;
• b) tveganja predčasne prekinitve, vključena v pogodbe z vgrajeno opcijo, kar bi institucijo lahko prisililo v novo transakcijo pod manj ugodnimi pogoji.

Institucije bi se morale zavedati potencialnih učinkov posrednih obrestnih mer, ki vplivajo na izgube drugje (npr. prehod na posojilne obrestne mere bi lahko povzročil nadaljnje izgube kreditnega tveganja zaradi strank in njihove nezmožnosti plačevanja).

Kadar se uporabljajo manj kompleksni finančni instrumenti, bi morale institucije učinek pretresa izračunati z uporabo analize občutljivosti (brez določitve izvora pretresa in z enostavno uporabo pretresa v portfelju). Če institucija uporablja bolj zapletene finančne instrumente, pri katerih ima pretres večkratne in posredne učinke, bi se morala opreti na naprednejši pristop s posebnimi opredelitvami negativnih (stresnih) situacij, ki odražajo ustrezna idiosinkratična tveganja.

4.7.8 Tveganje koncentracije

Stresno testiranje bi moralo biti ključno orodje pri ugotavljanju tveganja koncentracije, saj institucijam omogoča prepoznavanje soodvisnosti med izpostavljenostmi, ki se lahko pokažejo šele v stresnih pogojih in skritih koncentracijah.

Pri ocenjevanju tega tveg anja v programih za stresno testiranje bi morale institucije upoštevati kreditno tveganje vsake izpostavljenosti, hkrati pa upoštevati tudi dodatne vire tveganj, ki izhajajo iz podobnega obnašanja določenih izpostavljenosti (tj. večja korelacija). Ti dodat ni viri tveganja, ki so predmet analize, morajo zajemati, vendar ne smejo biti omejeni na naslednje:

• a) koncentracije za eno samo izpostavljenost (tj. stranka ali skupina povezanih oseb iz člena 4(39) Uredbe (EU) št. 575/2013);
• b) sektorske koncentracije;
• c) geografske koncentracije;
• d) koncentracije produktov;
• e) koncentracije premoženja in jamstev.

Pri stresnem testiranju, zlasti na ravni institucij in vključno s stresnimi testi na ravni skupin, bi morale institucije oceniti tveganja koncentracije ob upoštevanju bi lančnih in zunajbilančnih izpostavljenosti ter bančnih in tržnih pozicij ter pozicij v zvezi z varovanjem pred tveganji.

Stresni testi bi morali upoštevati mogoče spremembe v poslovnem okolju, ki bi vodile do uresničitve tveganja koncentracije. Stresni te sti bi morali zlasti upoštevati nenavadne, vendar verjetne spremembe korelacij med različnimi vrstami dejavnikov tveganja ter ekstremne in nenavadne spremembe parametrov tveganja, ki presegajo posamezne dejavnike tveganja, za pregled scenarijev, ki upoštevajo medsebojno povezane dejavnike tveganja – ne le prvega kroga, temveč tudi povratne učinke.

V stresne teste bi bilo treba vključiti način, kako izvesti koncentrirane izpostavljenosti v odziv na enake dejavnike tveganja, vključno s tveganjem dodatnih kratkoročnih izgub zaradi koncentriranih izpostavljenosti v kreditnih knjigah za maloprodajo in kreditnih knjigah podjetij ali med različnimi subjekti v skupini.

Institucije bi morale upoštevati vpliv na trgovalne knjige zaradi izpostavljenosti enemu samemu d ejavniku tveganja ali večjemu številu povezanih dejavnikov tveganja.

Za oceno predhodne ravni tveganja koncentracije in/ali vpliva scenarija na raven koncentracije bi morale institucije po potrebi upoštevati bolj ali manj kompleksne kazalnike, na primer Herfindahl-Hirschmanov indeks (HHI) in Ginijeve koeficiente.

Institucije bi morale upoštevati obstoj morebitnih prekrivanj različnih virov koncentracij. Institucije ne bi smele zgolj združevati učinkov tveganja, temveč bi morale uvesti metode združevanja, k i upoštevajo osnovne dejavnike.

4.7.9 Valutno posojilno tveganje

Institucije bi morale upoštevati, da valutno posojilno tveganje:

• a) lahko izvira od nezmožnosti nezaščitenih posojilojemalcev (tj. malih in srednje velikih podjetij (MSP), MSP brez naravnega ali finan čnega varovanja, ki so izpostavljena valutni neusklajenosti med valuto posojila in valuto varovanja pred tveganjem, kot je določeno v EBA/GL/2014/13) za servisiranje denominiranega dolga, izraženega v drugih valutah in ne v valuti države članice, v kateri je institucija pridobila dovoljenje;
• b) je povezano s čistim kreditnim in valutnim tveganjem;
• c) slovi po nelinearnem razmerju med sestavinami kreditnega in valutnega tveganja;
• d) je pod vplivom splošnega deviznega tečaja;
• e) lahko izvira iz tveganja, povezanega z vodenjem.

V svojih programih za stresno testiranje bi morale institucije upoštevati valutno posojilno tveganje, ki vpliva na kreditne aranžmaje pri sredstvih na bilanci in različne vire tveganja, pri čemer bi morale upoštevati, da dolžnik svojega dolga ne more odplačati zaradi:

• a) tveganja, povezanega z dolžnikovim notranjim virom dohodka;
• b) tveganja, povezanega z gospodarskim položajem v državi, kjer je valuta denominirana;
• c) valutnega tveganja.

Institucije bi morale pri oblikovanju ali izvajanju scenarijev stresnih testov upoštevati, da se učinki valutnega posojilnega tveganja lahko pojavijo zaradi povečanja neporavnane vrednosti dolga in toka plačil za odplačevanje takega dolga ter povečanja neporavnane vrednosti dolga v primerjavi z vrednostjo premoženja, izraženega v domači valuti.

Institucije bi morale razviti scenarije izjemnih situacij s spremembo različnih parametrov, da bi lahko v različnih primerih napovedale uspešnost deviznega portfelja kreditnih poslov:

• a) ob predpostavki, da se menjalni tečaj valute države gostiteljice oceni z vnaprej določenim odstotkom;
• b) če se upošteva premik menjalnega tečaja v tujini za vnaprej določeno odstotno točko ali
• c) s kombinacijo obeh zgornjih predpostavk.

Da bi institucije ocenil e mogočo ranljivost, bi morale biti sposobne dokazati dodatne izgube zaradi kreditnega tveganja, ki izhajajo iz valutnega posojilnega tveganja, ločenega od izgub iz naslova kreditnega tveganja in zneskov izpostavljenosti tveganju, ki izhajajo iz učinka sce narija na dejavnike kreditnega tveganja.

Institucije bi morale pri stresnem testiranju za valutno posojilno tveganje upoštevati vsaj:

• a) način ureditve deviznega tečaja in kako bi to lahko vplivalo na razvoj deviznega tečaja med domačimi in tujimi valutami;
• b) učinek občutljivosti gibanja deviznega tečaja na bonitetno oceno/oceno posojilojemalca in sposobnost servisiranja dolga;
• c) potencialno koncentracijo posojilne dejavnosti v eni tuji valuti ali v omejenem številu visoko povezanih tujih valut;
• d) potencialno koncentracijo posojilnih dejavnosti v nekaterih posebnih sektorjih gospodarstva v valuti države, katerih glavno poslovanje poteka v tujih valutah ali na trgih v tuji valuti, in ustrezen razvoj takih sektorjev, ki so v veliki meri povezani s tujimi valutami;
• e) zmožnost varnega financiranja za to vrsto portfelja; za institucije, ki uporabljajo notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, bi se moralo dodatno tveganje, povezano s posojanjem v deviznih valutah, odražati v višjih utežeh tveg anja takšnih sredstev, neizčrpni seznam spremenljivk, ki se uporabljajo v modelih, pa bi moral vključevati obrestne razlike, razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, medvalutno korelacijo in nestanovitnost.

Institucije bi mor ale upoštevati morebitne znatne pomanjkljivosti, ki se lahko vključijo v notranje modele z morebitnim podcenjevanjem vrednosti amortizacije v zvezi z zmožnostjo stranke, da odplača svoj dolg, ob upoštevanju naslednjih okvirnih elementov:

• a) monetarne politik e v obdobju krize so pogosto osredotočene na spodbujanje realnega gospodarstva z znatnim znižanjem referenčnih obrestnih mer in potencialno zavajajočimi informacijami notranjih modelov glede teh posrednih učinkov;
• b) večanje vrednosti valute se lahko delno izravna z znižanjem obrestnih mer, kar lahko povzroči podcenjevanje tveganja, povezanega s posojanjem deviznega kredita, ker v okolju brez obrestnih mer takšen kompromis dolgoročno ne bo mogoč.

Pri ocenjevanju morebitnega vpliva deviznega poslovanja na dobičkonosnost v določenem scenariju bi morale institucije po potrebi vključiti pravno ureditev in ustrezno pristojnost, ki lahko institucije prisili, da prenesejo posojila na tujo valuto v domači valuti po deviznih tečajih, ki so bistveno pod tržnimi.