6.2 Učinki osebnega kreditnega zavarovanja

Institucije lahko priznajo učinke zmanjševanja kreditnega tveganja z uporabo osebnega kreditnega zavarovanja z uporabo ene od naslednjih metod:

• (a) prilagoditvijo ocen PD ali LGD v skladu s členi 160(5), 161(3) in 164(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 na podlagi meril, ki jih same določijo v skladu s členom 183(2) in (3) Uredbe (EU) št. 575/2013 zlasti z uporabo enega od naslednjih pristopov:
• (i) ne glede na pristop, ki se uporablja za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, prilagoditev razredov, skupin ali ocen LGD, vključno z LGD za neplačane izpostavljenosti in EL BE , se osebno kreditno zavarovanje upošteva pri ocenjevanju parametrov tveganja, kot je nadalje pojasnjeno v teh smernicah (t. i. pristop modeliranja);
• (ii) če so ali bi bile primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva obravnavane po pristopu IRB z lastnimi ocenami LGD in konverzijskih faktorjev ali brez njih, substitucija parametrov tveganja PD in LGD osno vne izpostavljenosti z ustreznim PD ali LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, kot je nadalje pojasnjeno v teh smernicah (t. i. pristop substitucije parametrov tveganja);
• (iii) ne glede na pristop, ki se uporablja za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, prilagoditev razredov, skupin ali ocen LGD, vključno z LGD za neplačane izpostavljenosti in EL BE , se uporabi prilagoditev procesa razvrščanja v razrede posameznih parametrov tveganja zaradi človeške presoje v skladu s členom 172(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 in oddelkom 8.2 smernic EBA o ocenjevanju PD in LGD (t. i. prilagoditev na podlagi človeške presoje );
• (b) če institucija uporablja standardizirani pristop za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva ter v ocenah PD in LGD ne prizna učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja zaradi uporabe osebnega kreditnega zavarovanja v skladu s točko (a), uporabi utež tveganja, ki se uporablja na podlagi standardiziranega pristopa v skladu s členom 183(4) Uredbe (EU) št. 575/2013 (t. i. pristop substitucije uteži tveganja);
• (c) izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 153(3), 154(2), 161(4) in 164(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 (t. i. obravnava dvojnega neplačila oz. double default treatment ).

Institucije bi morale imeti jasne politike za ocenjevanje učinkov osebnega kreditnega zavarovanja na parametre tveganja. Politike bi morale biti skladne z njihovimi praksami notranjega upravljanja tveganj ter bi morale odražati zahteve člena 183(2) in (3) Uredbe (EU) št. 575/2013 in zahteve iz teh smernic. Institucije bi morale vanje vključiti jasen opis tega, katera od specifičnih metod iz odstavka 31 se uporablja za posamezni bonitetni sistem, in bi jih morale ves čas dosledno uporabljati.

Osebno kreditno zavarovanje, ki ne izpolnjuje zahtev glede primernosti za dajalce jamstev in jamstva iz člena 183(1) in (3) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter oddelka 5.2 teh smernic, ne bi smelo biti priznano z uporabo katere koli od metod iz odstavka 31. Za ocenjevanje LGD bi bilo treba denarne tokove, pridobljene iz naslova unovčenja neprimernega osebnega kreditnega zavarovanja obravnavati, kot da so bili prejeti brez uporabe tega zavarovanja. Institucije bi morale ne glede na tako obravnavo zbirati informacije o viru denarnih tokov, povezanih z neprimernimi osebnimi kreditnimi zavarovanji, in jih ustrezno razvrščati (alocirati) . Redno bi morale spremljati višino takih denarnih tokov in tudi obseg uporabe tovrstnih vrst osebnega kreditnega zavarovanja. Po potrebi bi morale opraviti primerne prilagoditve, da bi se izognile morebitni pristransk osti ocen PD in LGD.

Če institucije sprejmejo pristop modeliranja iz odstavka 31(a)(i) , morajo proučiti in po potrebi pri ocenah LGD konservativno upoštevati naslednje elemente:

• (a) morebitne valutne neusklajenosti med osnovno obveznostjo in osebnim kreditnim zavarovanjem;
• (b) stopnjo, po kateri je zmožnost dajalca jamstva, da izpolnjuje pogodbene obveznosti na podlagi pogodbe o osebnem kreditnem zavarovanju, povezana z dolžnikovo zmožnostjo poplačila;
• (c) status neplačnika dajalca jamstva in njegovo posledično manjšo zmožnost izpolnjevanja pogodbenih obveznosti v skladu z osebnim kreditnim zavarovanjem.

Če institucije sprejmejo pristop modeliranja iz odstavka 31(a)(i), se lahko osebno kreditno zavarovanje šteje kot dejavnik tveganja v bonitetnem sistemu. Sestavljen je lahko zlasti iz:

• (a) prilagoditev ocen LGD v skladu s preteklimi izkušnjami, povezanimi z opaženimi učinki zmanjševanja kreditnega tveganja na dejanske LGD, vključno z realiziranimi poplačili in materialnimi stroški, povezanimi z unovčevanjem osebnega kreditnega zavarovanja;
• (b) prilagoditev ocen PD in LGD, kadar institucije lahko zago tovijo empirične dokaze o tem, da obstoj osebnega kreditnega zavarovanja vpliva na PD dolžnika, ter dokažejo, da sočasna prilagoditev ocen PD in LGD ne povzroči učinkov dvojnega štetja osebnega kreditnega zavarovanja ali podcenjevanja pričakovane izgube.

P rilagoditev samo ocene PD, se nikakor ne more šteti kot primern o ravnanje v nobenem primeru.

Institucije lahko sprejmejo pristop substitucije parametrov tveganja iz odstavka 31(a)(ii) le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

• (a) osebno kreditno zavarovanje je primerno v skladu z ustreznimi merili za osebno kreditno zavarovanje iz poglavja 4 naslova II dela 3 Uredbe (EU) št. 575/2013;
• (b) institucija lahko razumno pričakuje, da so neposredni stroški unovčevanja osebnega kreditnega zavarovanja zanemarljivi glede na znesek, krit s tem zavarovanjem;
• (c) dajalec jamstva ni v status ne plačnika.

Če institucije sprejmejo pristop substitucije parametrov tveganja ali pristop substitucije uteži tveganja iz odstavka 31(a)(ii) oziroma odstavka 31(b), morajo:

• (a) zbirati in shranjevati informacije o značilnostih dolžnika in njegovem izpolnjevanju obveznosti in gibanju izpostavljenosti ter te informacije uporabiti pri ocenjevanju PD dolžnika v skladu s smernicami EBA o ocenjevanju PD in LGD;
• (b) zaradi notranjega upravljanja tveganj ločeno proučiti neposredne izpostavljenosti do dajalcev jamstev in izpostavljenosti, zavarovane z osebnim kreditnim zavarovanjem, ki ga zagotavljajo taki subjekti;
• (c) opredeliti ločeno področje uporabe modelov LGD in ločeno izračunati utež tveganja za vrsto izpostavljenosti, zavarovanih z jamstvom, ali delov izpostavljenosti, katerih parametri tveganja PD in LGD so nadomeščeni ali jim je dodeljena utež tveganja dajalca jamstva. Če sprejmejo pristop substitucije parametrov tveganja, institucijam z a izpostavljenosti, zavarovane z jamstvom, ali dele izpostavljenosti, za katere se uporabi pristop substitucije parametrov tveganja ali pristop substitucije uteži tveganja, ni potrebno oceniti drugih LGD vrednosti razen LGD primerljivih neposrednih izpostavljenosti do dajalcev jamstev.

Če zadevno osebno kreditno zavarovanje ne krije prvotne izpostavljenosti v celoti, bi morale biti institucije za namen odstavka 37 za del izpostavljenosti, ki ni krit z zadevnim osebnim kreditnim zavarovanjem, sposobne dodeliti ocene PD in LGD, ki se uporabljajo za originalno izpostavljenost, ne da bi se priznal učinek zadevnega osebnega kreditnega zavarovanja. Poleg tega bi morale institucije za izračun dejanskega LGD, ki se uporablja za del izpostavljenosti, ki ni krit z zadevnim osebnim kreditnim zavarovanjem, denarne tokove in stroške razvrstiti tako:

• (a) Denarne tokove, prejete od dajalca jamstva, bi bilo treba dodeliti delu izpostavljenosti, zavarovanemu z jamstvom, denarne tokove, ki prihajajo iz drugih virov, pa delu izpostavljenosti, ki ni krit z osebnim kreditnim zavarovanjem. V primeru izpostavljenosti, ki so hkrati krite s stvarnim kreditnim zavarovanjem, bi bilo treba denarne tokove, povezane s stvarnim kreditnim zavarovanjem, dodeliti delu izpostavljenosti, kritemu s tem zavarovanjem, v skladu s smernico iz odstavka 46.
• (b) Posredne stroške bi bilo treba dodeliti različnim delom izpostavljenosti v skladu z odstavkom 113 smernic EBA o ocenjevanju PD in LGD.
• (c) Neposredne stroške, ki so neposredno povezani z unovčevanjem osebnega kreditnega zavarovanja, bi bilo treba dodeliti delu izpostavljenosti, zavarovanemu z jamstvom, druge neposredne stroške pa delu izpostavljenosti, ki ni krit z osebnim kreditnim zavarovanjem. V primeru izpostavljenosti, ki so hkrati krite s stvarnim kreditnim zavarovanjem, bi bilo treba neposredne stroške, povezane z unovčenjem stvarnega kreditnega zavarovanja, dodeliti delu izpostavljenosti, zavarovanemu z jamstvom, v skladu z odstavkom 46 teh smernic.

Če institucije sprejmejo pristop substitucije parametrov tveganja in pride do neplačila dolžnika, velja naslednje:

• (a) utež tveganja zajamčenega dela izpostavljenosti bi morala biti utež primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, ki ni ne plačnik.
• (b) Kot pričakovana izguba zajamčenega dela izpostavljenosti bi mor ala veljati tista iz primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, ki ni ne plačnik.
• (c) Če dajalec jamstva nima statusa ne plačnika, bi bilo treba zajamčeni del izpostavljenosti šteti kot neplačan za izračun primanjkljaja ali presežka IRB v skladu s členom 159 Uredbe (EU) št. 575/2013 in oddelka 8.4 smernic EBA o ocenjevanju PD in LGD.

Če institucije uporabljajo pristop substitucije parametrov tveganja, bi morala druga orodja za kvantitativno validacijo iz člena 185(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 vklj učevati primerjavo pričakovane izgube primerljivih neposrednih izpostavljenosti do dajalca jamstva in opažene stopnje izgube osnovnih izpostavljenosti ali delov izpostavljenosti do dolžnikov neplačnikov, ki so bili pred nastopom neplačila obravnava ni kot zavarovani z jamstvom.

Če institucije v posameznih primerih na podlagi človeške presoje prilagajajo parametre tveganja, tako da osebno kreditno zavarovanje upoštevajo z uporabo razveljavitev v skladu z odstavkom 31(a)(iii) , bi morale biti zmožne utemeljiti, da narava in značilnosti tega zava rovanja ne dopuščata uporabe metod iz odstavka 31(a)(i), 31(a)(ii) ali 31(b) , da bi se odražali učinki zmanjševanja kreditnega tveganja tega osebnega kreditnega zavarovanja.

Če institucije uporabljajo enega od pristopo v iz odstavka 31(a) in je zaradi dobljenih ocen utež tveganja nižja od uteži, ki bi se uporabljala za sicer enako izpostavljenost, za katero instit ucija nima osebnega kreditnega zavarovanja, končna utež tveganja ne more biti nižja od uteži tveganja primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva v skladu s členoma 161(3) in 164(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, kar pomeni, da se uporabi spodnja meja uteži tveganja (t.i. risk weight floor ).

Če institucije od pristojnega organa niso prejele dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD v skladu s členom 143(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, bi mora le za uporabo pristopa substitucije parametrov tveganja in izračun spodnje meje uteži tveganja uporabljati vrednosti LGD, določene v skladu s členom 161(1) navedene uredbe, da bi izdelale ocene LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva.

Za uporabo pristopa substitucije parametrov tveganja in izračun spodnje meje uteži tveganja bi morala biti vrednost osebnega kreditnega zavarovanja naslednja:

• (a) Vrednost osebnega kreditnega zavarovanja bi morala biti določena v skladu s členom 233 in členo m 239(3) Uredbe (EU) št. 575/2013. V prilagojeni vrednosti osebnega kreditnega zavarovanja bi bilo treba v skladu s členom 239(3) navedene uredbe upoštevati vsako morebitno neusklajenost zapadlosti, pri čemer bi morala biti primerljiva zapadlost neposrednih izpostavljenosti do dajalca jamstva enaka zapadlosti izpostavljenosti do dolžnika.
• (b) Če osebno kreditno zavarovanje krije vrednost izpostavljenosti, ki ostane po izterjavi dolžnika, in, če smiselno, po morebitnih drugih oblikah zmanjševanja kreditnega tveganja, bi morale institucije vrednost zavarovanja na podlagi preteklih izkušenj oceniti konservativno.
• (c) Vrednost osebnega kreditnega zavarovanja, ki izpolnjuje zahteve drugega pododstavka člena 215(1)(a) ali člena 215(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, je lahko najvišji znesek, za katerega se je dajalec zavarovanja zavezal, da ga bo plačal v primeru dogodka neplačila ali neporavnane dospele obveznosti kreditojemalca ali ob nastanku drugih določenih kreditnih dogodkov.

Institucije bi mor ale spodnjo mejo uteži tveganja ( risk weight floor ) izračunati na naslednji način:

• (a) Če je izpostavljenost krita z več osebnimi kreditnimi zavarovanji, pri čemer vsako zagotavlja zavarovanje za različne dele izpostavljenosti, bi morale institucije spodnjo me jo uteži tveganja izračunati kot z izpostavljenostjo tehtano povprečje uteži tveganja primerljivih neposrednih izpostavljenosti do vsakega od dajalcev jamstev.
• (b) Če je izpostavljenost krita z več osebnimi kreditnimi zavarovanji in če dve ali več od njih zagotavljajo zavarovanje za isti del izpostavljenosti, bi morale institucije spodnjo mejo uteži tveganja za ta del izpostavljenosti izračunati kot najnižjo od uteži tveganja vsake primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva. V LGD primerljive ne posredne izpostavljenosti do vsakega od dajalcev jamstev bi se lahko pri izračunu posamezne uteži tveganja upošteval učinek drugega obstoječega osebnega kreditnega zavarovanja.
• (c) Če kateri koli del izpostavljenosti ni krit z nobenim osebnim kreditnim zavarov anjem, bi morale institucije za ta del izpostavljenosti dodeliti utež tveganja, ki se uporablja za tako izpostavljenost do dolžnika brez osebnega kreditnega zavarovanja; v tem primeru bi morale spodnjo mejo uteži tveganja izračunati kot z izpostavljenostjo tehtano povprečje uteži tveganja, ki se uporablja za del izpostavljenosti, krit z osebnim kreditnim zavarovanjem, in utež tveganja, ki se uporablja za preostali del izpostavljenosti.
• (d) za izračun z izpostavljenostjo tehtanega povprečja uteži tveganja v skladu s točkama (a) in (c) bi bilo treba vsak o utež tveganja izračunati ločeno in tehtati z ustreznim deležem vrednosti izpostavljenosti.

Za namen odstavka 45 in zaradi priznavanja učinkov več ih tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s pristopi iz odstavka 31 morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

• (a) Institucije bi morale imeti vzpostavljene jasne politike za razporejanje, določanje zaporedja in priznavanje stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, ki so skladne z notranjim procesom upravljanja neplačanih izpostavljenosti in izterjave.
• (b) Institucije ne bi smele dvakrat priznati učinkov istega zmanjševanja kreditnega tveganja; na primer pri razporejanju stvarnega kreditnega zavarovanja med del izpostavljenosti, krit z osebnim kreditnim zavarovanjem, in del izpostavljenosti, ki ni krit z osebnim kreditnim zavarovanjem, dvojno priznavanje stvarnega kreditnega zavarovanja ne bi smelo biti dovoljeno.
• (c) Institucije bi morale pristope uporabljati dosledno, zato:
• (i) ne bi smelo biti dovoljeno, da se del izpostavljenosti, krit z zadevnim osebnim kreditnim zavarovanjem, deli na dva dela in pri enem uporabi pristop substitucije parametrov tveganja ali pristop substitucije uteži tveganja, pri drugem pa pristop modeliranja.
• (ii) Institucije bi morale v primeru več osebnih kreditnih zavarovanj, ki, vsaj delno, krijejo isti del izpostavljenosti, oblikovati ustrezna merila za izbiro, katero osebno kreditno zavarovanje izbrati za substitucijo parametrov tveganja. Taka merila bi morala biti opisana v notranjih politikah, ki jih institucija določi za prilagoditev ocen PG in LGD v skladu z odstavkom 38. Brez poseganja v podtočko (i) je institucijam dovoljeno deliti del izpostavljenosti, krit z zadevnim osebnim kreditnim zavarovanjem, v dva dela in pri enem delu uporabiti pristop substitucije parametrov tveganja, obenem pa priznati učinke preostalega dela tega zadevnega zavarovanja z uporabo pristopa substitucije parametrov tveganja za druga obstoječa osebna kreditna zavarovanja; učinek zmanjševanja tveganja preostalega dela zadevnega osebnega kreditnega zavarovanja se zlasti lahko upošteva pri LGD primerljivih neposrednih izpostavljenosti do drugi h obstoječih dajalcev jamstev v skladu z odstavkom 47.

Za priznavanje učinkov zmanjševanja kreditnega tveganja več kreditnih zavarovanj, ki zaradi razporejanja, ki ga je izvedla institucija v skladu z odstavkom 46, krijejo isti del izpostavljenosti, lahko institucije uporabijo enega od pristopov iz odstavka 31(a). Institucije bi morale za

tveganja uporabljati zlasti naslednje metode za izdelavo LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva, vključno z učinki zmanjševanja kreditnega tveganja dodatnega kreditnega zavarovanja:

• (a) Če se primerljiva neposredna izpostavljenost do dajalca jamstva ocenjuje z uporabo bonitetnega sistema, za katerega institucija ni prejela predhodnega dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD v skladu s členom 143(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morala institucija uporabljati vrednosti LGD iz člena 161(1) navedene uredbe, ki po potrebi odražajo stvarno kreditno zavarovanje, ter pri tem uporabljati ustrezne zahteve iz poglavja 4 naslova II dela 3 navedene uredbe.
• (b) Če se primerljiva neposredna izpostavljenost do dajalca jamstva ocenjuje z uporabo bonitetnega sistema, za katerega je institucija prejela predhodno dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD v skladu s členom 143(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, bi morala institucija uporabljati LGD primerljivih neposrednih izpostavljenosti do dajalca jamstva, ki vključuje učinek dodatnega osebnega ali stvarnega kreditnega zavarovanja. Če institucije pri oceni LGD primerljivih neposrednih izpostavljenosti do dajalca jamstva ne morejo priznati dodatnega kreditnega zavarovanja, bi morale:

nezavarovanih izpostavljenosti do dolžnika ali enaka tej vrednosti, uporabiti ocene LGD izpostavljenosti do dolžnika, ki kažejo učinek dodatnega kreditnega zavarovanja, ali