5.2 Ocena kreditne sposobnosti kreditojemalca

Institucije bi morale analizirati vlogo kreditojemalca za kredit in s tem zagotoviti, da je vloga skladna z nagnjenostjo institucije k prevzemanju kreditnega tveganja, njenimi politikami, merili za odobritev kreditov, limiti in ustreznimi metrikami, pa tudi morebitnimi ustreznimi makrobonitetnimi ukrepi, ki jih je uvedel imenovani makrobonitetni organ.

Institucije in dajalci kreditov bi morali v skladu z ustrezno zakonodajo o varstvu potrošnikov oceniti kreditojemalčevo zmožnost in verjetnost izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe, kar zajema zlasti oceno kreditojemalčevega vira zmožnosti odplačevanja ob upoštevanju specifik kredita, kot so njegova narava, zapadlost in obrestna mera.

Pri zavarovanih kreditih samo zavarovanje ne bi smelo biti najpomembnejše merilo za odobritev kredita , pri čemer nobene kreditne pogodbe ni mogoče odobriti samo na njegovi podlagi. Zavarovanje s premoženjem bi bilo treba obravnavati kot sekundarni vir poplačila institucije v primeru neplačila ali pomembnega poslabšanja profila tveganosti, ne pa kot glavni vir odplačila, razen kadar je v kreditni pogodbi predvideno, da odplačilo kredita temelji na prodaji premoženja, zastavljenega v zavarovanje, ali na podlagi zagotovljenega likvidnega zavarovanja.

Institucije in dajalci kreditov bi morali pri oc eni zmožnosti kreditojemalca, da izpolni svoje obveznosti iz kreditne pogodbe, upoštevati vse bistvene dejavnike, ki bi lahko vplivali na kreditojemalčevo sedanjo in prihodnjo zmožnost odplačevanja, pri tem pa bi morali preprečiti povzročanje nepotrebnih stisk in prezadolženosti. Dejavniki bi morali vključevati druge obveznosti iz naslova servisiranja dolgov, njihovo preostalo obdobje trajanja, obrestne mere in višino še neodplačanih zneskov ter odplačilno disciplino, npr. dokazila o morebitnih zamujenih pl ačilih in razlogih zanje, in, če so ti znani, tudi neposredno pomembne davčne obveznosti in stroške zavarovanj.

Če vlogo za kredit predloži več kreditojemalcev skupaj, bi morale institucije in dajalci kreditov oceno kreditne sposobnosti izvesti na podlagi skupne zmožnosti odplačevanja kreditojemalcev.

Če kreditna pogodba vključuje kakršno koli jamstvo tretjih oseb, bi morale institucije oceniti raven zaščite, ki jo zagotavlja jam stvo, in po potrebi izvesti oceno kreditne sposobnosti dajalca jamstva, pri čemer bi morale uporabiti ustrezne določbe iz teh smernic, odvisno od tega, ali je dajalec jamstva fizična oseba ali podjetje.

Institucije in dajalci kreditov bi morali za oceno zm ožnosti kreditojemalca, da izpolni obveznosti iz kreditne pogodbe, sprejeti primerne metode in pristope, ki lahko vključujejo modele, če so skladni s temi smernicami. Primerno in ustrezno metodo bi bilo treba izbrati na podlagi stopnje tveganja ter višine in vrste kredita. 5.2.2 Kreditiranje potrošnikov v zvezi s stanovanjskimi nepremičninami

V tem oddelku so podrobneje opredeljeni dejavniki, pomembni za oceno verjetnosti, da bo kreditojemalec izpolnil obveznosti iz kreditne pogodbe, kot je navedena v členu 18(1) in členu 20(1) Direktive 2014/17/EU. Pri kreditnih pogodbah, za katere se uporablja nacionalna zakonodaja, s katero je prenesena navedena direktiva, bi morale institucije in dajalci kreditov poleg določb iz oddelka 5.2.1 uporabljati tudi določbe iz tega oddelka.

Institucije in dajalci kreditov bi morali po potrebi, zlasti v primeru kreditojemalcev, ki so samozaposleni ali imajo sezonske ali druge neredne prihodke, izvesti razumne poizvedbe in opraviti razumna dejanja za potrditev informacij o viru zmožnosti odplačevanja.

Če je obdobje kredita daljše od pričakovane upokojitvene starosti kreditojemalca, bi morale institucije in dajalci kreditov ustrezno upoštevati primernost kreditojemalčeve ga predvidenega vira zmožnosti odplačevanja in njegovo zmožnost nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti iz kreditne pogodbe po upokojitvi.

Institucije in dajalci kreditov bi morali zagotoviti, da zmožnost kreditojemalca, da izpolnjuje obveznosti iz kreditne pogodbe, ne temelji na pričakovanem znatnem povečanju prihodkov kreditojemalca , razen če se z dokumentacijo zagotovijo zadostni dokazi.

Pri ocenjevanju zmožnosti kreditojemalca, da izpolnjuje obveznosti iz kreditne pogodbe, bi morale institucije in dajalci kreditov upoštevati predvidene in druge nediskrecijske odhodke, kot so obstoječe obveznosti kreditojemalca , vključno z upoštevanjem in ustrezno utemeljitvijo življenjskih stroškov.

Institucije in dajalci kreditov bi morali v okviru ocene kreditne sposobnosti izvesti analize občutljivosti, ki odražajo možne negativne dogodke v prihodnosti, vključno z zmanjšanjem prihodkov, zvišanjem obrestnih mer v primeru kreditnih pogodb s spremenljivo obrestno mero, negativno amortizacijo kredita in napihnjenimi (baloon) plačili ali odloženimi plačil i glavnice ali obresti.

V primeru kreditov v tuji valuti, kot so opredeljena v členu 4(28) Direktive 2014/17/EU, bi morale institucije in dajalci kreditov v oceno zmožnosti kreditojemalca, da izpolni obveznosti, vključiti možne negativne scenarije v zvezi z menjalnim tečajem med valuto kreditojemalčevih prihodkov in valuto kredita. Institucije in dajalci kreditov bi morali upoštevati in oceniti tudi morebitne strategije varovanja in dejansko vzpostavljena varovanja, vključno z naravnimi varovanji, za zmanjševanje valutnega tveganja.

Pri kreditni h pogodbah v zvezi z nepremičnino, v katerih je izrecno navedeno, da nepremičnina ne sme služiti kot bivališče kreditojemalca ali družinskega člana (tj. pogodbah buy-to-let ), iz člena 3(3)(b) Direktive 2014/17/EU bi morali institucije in dajalci kreditov uporabljati merila iz oddelka 5.2.3. 5.2.3 Drugi zavarovani krediti potrošnikom

Pri kreditni h pogodbah, zavarovanih z nepremičninami, razen tistih iz oddelka 5.2.2, bi morale institucije in dajalci kreditov poleg določb iz oddelka 5.2.1 uporabljati določbe iz tega oddelka.

Če se nepremičnina še gradi in naj bi po dokončanju lastniku zagotavljala prihodke v obliki najemnin ali dobička od prodaje, bi morale institucije oceniti fazo razvoja in fazo po koncu razvoja, ko projekt dobi obliko nepremičnine, ki ustvarja prihodke. Institucije in kreditojemalci bi morali za namene takih kreditni h pogodb potrditi:

• a. da ima kreditojemalec uresničljiv načrt v zvezi s projektom, vključno z ocenami vseh stroškov, povezanih z razvojem;
• b. da ima kreditojemalec vzpostavljen odnos z gradbeniki, arhitekti , inženirj i in izvajalci gradenj, ki bodo sodelovali pri razvoju;
• c. da je kreditojemalec pridobil ali bo lahko pridobil vsa potrebna dovoljenja in certifikate za razvoj v nadaljnjih korakih projekta.

Pri kreditni h pogodbah v zvezi z nepremičnino, v katerih je izrecno navedeno, da n epremičnina ne sme služiti kot bivališče kreditojemalca ali družinskega člana (tj. pogodbah buy-to-let ), bi morale institucije oceniti razmerje med prihodnjimi prihodki iz oddajanja nepremičnine in zmožnostjo kreditojemalca, da izpolni obveznosti.

Instituc ije bi morale v okviru ocene kreditne sposobnosti izvesti analize občutljivosti, ki odražajo možne negativne tržne in druge manj verjetne, a ne izključene dogodke v prihodnosti, ki zadevajo vrsto in namen kredita . Ti dogodki lahko vključujejo zmanjšanje pr ihodkov, zvišanje obrestnih mer v primeru kreditnih pogodb s spremenljivo obrestno mero, negativno amortizacijo kredita, napihnjena (baloon) plačila ali odložena plačila glavnice ali obresti ter, kadar to zadeva kredit , poslabšanje tržljivosti nepremičnine, povečanje deleža praznih ali neoddanih prostorov in zmanjšanje cen najema podobnih nepremičnin. Institucije in dajalci kreditov bi morali po potrebi upoštevati tudi vpliv valutnega tveganja, kot je navedeno v odstavku 108.

5.2.4 Nezavarovani krediti potrošnikom

V tem oddelku so podrobneje opredeljene zahteve za oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca iz člena 8 Direktive 2008/48/ES. Pri kreditnih pogodbah, za katere se uporablja nacionalna zakonodaja, s katero je prenesena navedena direktiva, bi morali institucije in dajalci kreditov poleg določb iz oddelka 5.2.1 uporabljati določbe iz tega oddelka.

Institucije in dajalci kreditov bi morali po potrebi, zlasti v primeru kreditojemalcev, ki so samozaposleni ali imajo sezonske ali druge neredne prihodke, izvesti razumne poizvedbe in opraviti razumna dejanja za oceno in potrditev vira zmožnosti odplačevanja.

Institucije in dajalci kreditov bi morali zagotoviti, da zmožnost kreditojemalca, da izpolnjuje obveznosti iz kreditne pogodbe, ne temelji na pričakovanem znatnem povečanju prihodkov kreditojemalca , razen če se z dokumentacijo zagotovijo zadostni dokazi.

Institucije in dajalci kreditov bi morali v okviru ocene kreditne sposobnosti po potrebi izvesti analize občutljivosti, ki odražajo možne negativne dogodke, značilne za zadevno vrsto kredita, v prihodnosti. Institucije in dajalci kreditov bi morali po potrebi upoštevati tudi vpliv valutnega tveganja, kot je navedeno v odstavku 108.

5.2.5 Kreditiranje mikro in malih podjetij

Institucije bi morale oceniti sedanjo in prihodnjo zmožnost kreditojemalca, da izpolnjuje obveznosti iz kreditne pogodbe. Institucije bi morale tudi analizirati vlogo kreditojemalca za kredit in s tem zagotoviti, da je vloga skladna z nagnjenostjo institucije k prevzemanju kreditnega tveganja, njenimi politikami, merili za odobritev kreditov, omejitvami in ustreznimi metrikami, pa tudi morebitnimi ustreznimi makrobonitetnimi ukrepi, ki jih je uvedel imenovani makrobonitetni organ.

Institucije bi morale kot glavna vira odplačila šteti denarni tok iz običajnih poslovnih dejavnosti kreditojemalca in, če to ustreza namenu kreditne pogodbe, morebitne prihodke iz prodaje sredstev.

Pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalca bi se morale institucije osredot očiti na realne in dolgoročno vzdržne prihodnje prihodke kreditojemalca in prihodnji denarni tok, ne pa na razpoložljivo zavarovanje s premoženjem. Samo zavarovanje s premoženjem ne bi smelo biti najpomembnejše merilo za odobritev kredita , pri čemer nobene kreditne pogodbe ni mogoče odobriti samo na njegovi podlagi. Zavarovanje s premoženjem bi bilo treba obravnavati kot sekundarno možnost poplačila institucije v primeru neplačila ali pomembnega poslabšanja profila tveganosti, ne pa kot glavni vir odplačila , razen kadar je v kreditni pogodbi predvideno, da odplačilo kredita temelji na prodaji premoženja, zastavljenega kot zavarovanje, ali na podlagi zagotovljenega likvidnega zavarovanja.

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti:

• a. analizirati finančni položaj in kreditno tveganje kreditojemalca , kot je določeno v nadaljevanju;
• b. analizirati poslovni model in strategijo kreditojemalca , kot je določeno v nadaljevanju;
• c. po potrebi določiti točkovno kreditno oceno kreditojemalca ali oceniti njegovo notranjo bonitetno oceno v skladu s politikami in postopki upravljanja s kreditnim tveganjem;
• d. upoštevati vse finančne obveznosti kreditojemalca , kot so črpani in neizkoriščeni odobreni posli pri institucijah, vključno s krediti za obratni kapital, kreditnimi izpostavljenostmi kreditojemalca in preteklo odplačilno disciplino kreditojemalca, pa tudi drugimi obveznostmi, povezanimi z davčnimi ali drugimi javnimi organi ali skladi socialne varnosti;
• e. po potrebi oceniti strukturo posla, vključno s tvega njem vsebinske podrejenosti in podobnih elementov, npr. pogodbenih zavez, ter jamstva tretjih oseb in strukturo zavarovanja s premoženjem, če je ustrezno.

Institucije bi morale izvesti oceno kreditne sposobnosti v povezavi s specifikami kredita, kot so njegova narava, zapadlost in obrestna mera.

Institucije bi morale za oceno zmožnosti kreditojemalca, da izpolni obveznosti iz kreditne pogodbe, sprejeti primerne metode in pristope, ki lahko vključujejo modele, če so skladni s temi smernicami. Primerno in ust rezno metodo bi bilo treba izbrati na podlagi stopnje tveganja ter višine in vrste kredita.

Če je kreditojemalec član skupine povezanih strank, bi morale institucije v skladu s Smernicami organa EBA o povezanih strankah izvesti oceno na posamični ravni in po potrebi na ravni skupine, zlasti kadar je odplačilo odvisno od denarnega toka, ki izvira od drugih povezanih oseb. Če je kreditojemalec član skupine povezanih strank, ki je povezana s centralnimi bankami in državami, vključno z enotami centralne, regionalne in lokalne ravni držav ter subjekti javnega sektorja, bi morale institucije oceniti kreditojemalca.

Pri kreditni h dejavnostih s čezmejnimi elementi (npr. trgovinsko financiranje, financiranje izvoza) bi morale institucije upoštevati politično, ekonoms ko in pravno okolje, v katerem posluje tuja nasprotna stranka kreditojemalca. Institucije bi morale oceniti sposobnost kupca, da izvede čezmejno plačilo, zmožnost dobavitelja, da izpolni naročilo, vključno z njegovo zmožnostjo izpolnitve veljavnih lokalnih pravnih zahtev, in dobaviteljevo finančno zmogljivost obvladovanja morebitnih zamud pri poslu.

Institucije bi morale oceniti izpostavljenost kreditojemalca ESG dejavnikom, zlasti okoljskim dejavnikom in vplivu podnebnih sprememb, ter ustreznost varovalnih strategij, ki jih je določil kreditojemalec. To analizo bi bilo treba izvesti na ravni kreditojemalca, vendar , če je primerno, lahko institucije razmislijo tudi o njeni izvedbi na ravni portfelja.

Da bi institucije opredelile kreditojemalce, ki so neposredno ali posredno izpostavljeni povečanemu tveganju, povezanemu z ESG dejavniki, bi morale razmisliti o uporabi orodij za grafični prikaz pogostosti in moči vpliva posameznih dejavnikov, na katerih so v obliki grafikona ali lestvice poudarjena na primer podnebna in okoljska tveganja posameznih gospodarskih (pod)sektorjev. Pri kreditih ali kreditojemalci h, povezanih z večjim ESG tveganjem, je potrebna intenzivnejša analiza dejanskega poslovnega modela kreditojemalca , vključno s pregledom sedanjih in predviden ih emisij toplogrednih plinov, tržnega okolja, nadzorniških ESG zahtev za zadevne družbe ter verjetnih učinkov zakonskega urejanja na področju ESG dejavnikov na finančni položaj kreditojemalca.

Analiza finančnega položaja kreditojemalca

Institucije bi mora le za namene analize finančnega položaja v okviru ocene kreditne sposobnosti, kot je opredeljena zgoraj, upoštevati:

• a. sedanji in predvideni finančni položaj, vključno z bilancami stanja, virom zmožnosti servisiranja pogodbenih obveznosti, tudi ob morebitnih neugodnih dogodkih, ter po potrebi strukturo kapitala, obratni kapital, prihodke in denarni tok;
• b. po potrebi kreditojemalčevo stopnjo finančnega vzvoda, razdelitev dividend ter dejanske in predvidene/napovedane naložbe v osnovna sredstva, pa tudi proces udenarjanja zalog in terjatev (cash conversion cycle) v zvezi z zadevnim kreditom;
• c. po potrebi profil izpostavljenosti do zapadlosti v zvezi z morebitnimi gibanji na trgih, kot so izpostavljenosti, denominirane v tujih valutah, in izpostavljenosti, zavarovane s sredstvi, ki ustvarjajo denarni tok namenjen odplačevanju kredita ;
• d. po potrebi verjetnost neplačila na podlagi kreditnega točkovanja ali notranje bonitetne ocene;
• e. uporabo ustreznih metrik in kazalnikov, in sicer finančnih, značilnih za razred sredstev ali značilnih za vrsto produkta, v skladu s svojo nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja, politikami kreditnega tveganja in limiti kreditnega tveganja , določenih v skladu z oddelkoma 4.2 in 4.3 , vključno z upoštevanjem metrik iz Priloge 3 v ustreznem delu, ki se uporablja za zadevni kreditni predlog.

Institucije bi morale zagotoviti, da so finančne projekcije, uporabljene pri analizi, realne in razumne. Te projekcije/napovedi bi morale temeljiti vsaj na projiciranju preteklih finančnih podatkov v prihodnost. Institucije bi morale oceniti, ali so te projekcije skladne z njihovimi gospodarskimi in tržnimi pričakovanji. Kadar imajo institucije pomembne pomisleke glede zanesljivosti teh finančnih projekcij, bi morale pripraviti svoje projekcije finančnega položaja kreditojemalce v in njihove zmožnosti odplačevanja.

Po potrebi bi morale i nstitucije pri odobritvi kreditov holdingom ločeno oceniti finančni položaj holdinga kot subjekta, npr. na konsolidirani podlagi, in holdinga kot samostojnega subjekta, če holding sam ni operativna družba ali institucije nimajo jamstev operativnih družb za holding.

Pri ocenjevanju finančnega položaja kreditojemalce v bi morale institucije oceniti vzdržnost in verjetnost prihodnje zmožnosti odplačevanja v morebitnih neugodnih razmerah, ki zadevajo vrsto in namen kredita ter bi lahko nastale v obdobju trajanja kreditne pogodbe. Te razmere lahko vključujejo zmanjšanje prihodkov in drugih denarnih tokov, zvišanje obrestnih mer, negativno amortizacijo kredita , odložena plačila glavnice ali obresti, poslabšanje tržnih pogojev in pogojev poslovanja za kreditojemalca ter, kadar je ustrezno, spremembe menjalnega tečaja.

Analiza poslovnega modela in strategije kreditojemalca

Institucije bi morale oceniti poslovni model in strategijo kreditojemalcev, upoštevajoč tudi namen kredita.

Institucije bi morale oceniti kreditojemalčevo znanje, izkušnje in sposobnost upravljanja poslovnih dejavnosti, sredstev ali naložb, povezanih s kreditnimi pogodbami (npr. zadevne nepremičnine pri kreditu za poslovno nepremičnino).

Institucije bi m orale oceniti izvedljivost poslovnega načrta in povezanih finančnih projekcij v skladu z značilnostmi sektorja, v katerem posluje kreditojemalec.

Institucije bi morale oceniti odvisnost kreditojemalca od ključnih pogodb, strank ali dobaviteljev ter to, kak o ti vplivajo na ustvarjanje denarnih tokov, vključno z morebitnimi koncentracijami navedenih odvisnosti.

Institucije bi morale oceniti, ali je morda kreditojemalec odvisen od kakšne ključne osebe, ter po potrebi skupaj s kreditojemalce m opredeliti možne varovalne ukrepe.

Ocena jamstev in zavarovanja s premoženjem

Institucije bi morale oceniti zavarovanje v obliki zastavljenega premoženj a, uporabljenega za zmanjševanje tveganja, glede na zahteve za zavarovanje s premoženjem v okviru nagnjenosti institucije k prevzemanju kreditnega tveganja ter njenih politik in postopkov upravljanja kreditnega tveganja, vključno z vrednotenjem in lastništvom zastavljeneg a premoženja , ter preveriti vso ustrezno dokumentacijo (npr. ali so nepremičnine vpisane v ustrezne registre).

Institucije bi morale oceniti morebitna jamstva, zaveze, prepovedi obremenjevanja premoženja kreditojemalca in pogodbe (dogovore) o servisiranju dolga, ki se uporabljajo z namenom zmanjševanja tveganj.

Kadar je to pomembno za odločitve o kreditih, bi morale institucije oceniti lastniški kapital kreditojemalca in kreditne izboljšave, kot so hipotekarno zavarovanje, prejeto jamstvo refinanciranja in jamstva za odplačilo kredita iz zunanjih virov.

Če kreditna pogodba vključuje kakršno koli jamstvo tretjih oseb, bi morale institucije oceniti raven zaščite, ki jo zagotavlja jamstvo, in po potrebi izvesti oceno kreditne sposobnosti dajalca jamstva, pri čemer bi morale uporabiti ustrezne določbe iz teh smernic, odvisno od tega, ali je dajalec jamstva fizična oseba ali podjetje. Ocena kreditne sposobnosti dajalca jamstva bi morala biti sorazmerna z višino jamstva v povezavi s kreditom in vrsto dajalca jamstva.

5.2.6 Kreditiranje srednjih in velikih podjetij

Institucije bi morale oceniti sedanjo in prihodnjo zmožnost kreditojemalca, da izpolnjuje obveznosti iz kreditne pogodbe. Institucije bi morale tudi analizirati vlogo kreditojemalca za kredit in s tem zagotoviti, da je vloga skladna z nagnjenostjo institucije k prevzemanju kreditnega tveganja, njenimi politikami, merili za odobritev kreditov, limiti in ustreznimi metrikami, pa tudi morebitnimi ustreznimi makrobonitetnimi ukrepi, ki jih je uvedel imenovani makrobonitetni organ.

Institucije bi morale kot glavna vira odplačila šteti denarni tok iz običajnih poslovnih dejavnosti kreditojemalca in, če to ustreza namenu kreditne pogodbe, morebitne prihodke iz prodaje sredstev.

Pri ocenjevanju kreditn e sposobnosti kreditojemalca bi se morale institucije osredotočiti na realne in vzdržne prihodnje prihodke kreditojemalca in prihodnji denarni tok, ne pa na razpoložljivo zavarovanje s premoženjem. Samo zavarovanje s premoženjem ne bi smelo biti najpomembnejše merilo za odobritev kredita , pri čemer nobene kreditne pogodbe ni mogoče odobriti samo na njegovi podlagi. Zavarovanje s premoženjem bi bilo treba obravnavati kot sekundarno možnost poplačila institucije v primeru neplačila ali pomembnega poslabšanja profila tveganosti, ne pa kot glavni vir odplačila, razen kadar je v kreditni pogodbi predvideno, da odplačilo kredita temelji na prodaji premoženja, zastavljenega kot zavarovanje, ali na podlagi zagotovljenega likvidnega zavarovanja.

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti:

• a. analizirati finančni položaj in kreditno tveganje kreditojemalca , kot je določeno v nadaljevanju;
• b. analizirati organizacijsko strukturo, poslovni model in strategijo kreditojemalca, kot je določeno v nadaljevanju;
• c. po p otrebi določiti in oceniti točkovno kreditno oceno kreditojemalca ali oceniti njegovo notranjo bonitetno oceno v skladu s politikami in postopki upravljanja s kreditnim tveganjem;
• d. upoštevati vse finančne obveznosti kreditojemalca , kot so črpani in neizkoriščeni odobreni posli pri institucijah, vključno s posli za obratni kapital, kreditnimi izpostavljenostmi kreditojemalca in preteklo odplačilno disciplino kreditojemalca, pa tudi drugimi obveznostmi, povezanimi z obveznostmi iz naslova davkov, obveznih prispevkov in drugih dajatev;
• e. oceniti strukturo posla, vključno s tveganjem strukturne podrejenosti in podobnih elementov, npr. zavez, ter jamstva tretjih oseb in strukturo zavarovanja s premoženjem, če je le-to ustrezno.

Institucije bi morale izvesti oceno kreditne sposobnosti v povezavi s specifikami kredita, kot so njegova narava, zapadlost in obrestna mera.

Institucije bi morale oceniti izpostavljenost kreditojemalca ESG dejavnikom, zlasti okoljskim dejavnikom in vplivu na podnebne spremembe, ter ustreznost varovalnih strategij, ki jih je določil kreditojemalec.

Če je kreditojemalec član skupine povezanih strank, bi morale institucije v skladu s Smernicami organa EBA o povezanih strankah izvesti oceno na posamični ravni in po potr ebi na ravni skupine, zlasti kadar je odplačilo odvisno od denarnega toka, ki izvira od drugih povezanih oseb. Če je kreditojemalec član skupine povezanih strank, ki je povezana s centralnimi bankami in državami, vključno z enotami centralne, regionalne in lokalne ravni držav ter subjekti javnega sektorja, bi morale institucije oceniti kreditojemalca.

Pri kreditni h dejavnostih s čezmejnimi elementi (npr. trgovinsko financiranje, financiranje izvoza) bi morale institucije upoštevati politično, ekonomsko in p ravno okolje, v katerem posluje tuja nasprotna stranka kreditojemalca. Institucije bi morale oceniti sposobnost kupca, da izvede čezmejno plačilo, zmožnost dobavitelja, da izpolni naročilo, vključno z njegovo zmožnostjo izpolnitve veljavnih lokalnih pravnih zahtev, in dobaviteljevo finančno zmogljivost obvladovanja morebitnih zamud pri poslu.

Da bi institucije opredelile kreditojemalce, ki so neposredno ali posredno izpostavljeni povečanim tveganjem, povezanim z ESG dejavniki , bi morale razmisliti o uporabi orodij za grafični prikaz pogostosti in moči vpliva posameznih dejavnikov , na katerih so v obliki grafikona ali lestvice poudarjena na primer podnebna in okoljska tveganja posameznih gospodarskih (pod)sektorjev. Pri kreditih ali kreditojemalcih, po vezanih z večjim ESG tveganjem, je potrebna intenzivnejša analiza dejanskega poslovnega modela kreditojemalca , vključno s pregledom sedanjih in predvidenih emisij toplogrednih plinov, tržnega okolja, nadzorniških ESG zahtev za zadevne družbe ter verjetnih učinkov zakonskega urejanja na področju ESG dejavnikov na finančni položaj kreditojemalca.

Analiza finančnega položaja kreditojemalca

Institucije bi morale za namene analize finančnega položaja v okviru ocene kreditne sposobnosti, kot je opredeljena zgoraj , upoštevati:

• a. sedanji in predvideni finančni položaj, vključno z bilancami stanja in strukturo kapitala, obratnim kapitalom, prihodki, denarnim tokom ter virom zmožnosti odplačevanja za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, npr. sposobnostjo servisiranja dolga, tudi ob morebitnih neugodnih dogodkih (glej tudi analizo občutljivosti) – analizirane postavke bi morale med drugim vključevati prosti denarni tok, ki je na voljo za servisiranje dolga, povezanega z zadevnim kreditnim poslom;
• b. neto poslovne prihodke in dobičkonosnost, zlasti v povezavi z obrestovanim dolgom;
• c. kreditojemalčevo stopnjo finančnega vzvoda, razdelitev dividend ter dejanske in predvidene naložbe v osnovna sredstva, pa tudi njegov proces udenarjanja zalog in terjatev (cash conversion cycle) v zvezi z zadevnim kreditnim poslom;
• d. struktura izpostavljenosti do zapadlosti v odvisnosti od morebitnih gibanj na trgih (npr. izpostavljenosti, denominirane v tujih valutah, in izpostavljenosti, zavarovane s sredstvi, ki ustvarjajo denarni tok namenjen odplačevanju kredita );
• e. po potrebi verjetnost neplačila na podlagi kreditnega točkovanja ali notranje bonitetne ocene;
• f. uporabo ustreznih metrik in kazalnikov, in sicer finančnih ali značilnih za razred sredstev ali vrsto produkta, v skladu s svojo nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja, politikami kreditnega tveganja in limiti za kreditno tveganje, določenih v skladu z oddelkoma 4.2 in 4.3 , vključno z upoštevanjem metrik iz Priloge 3 v ustreznem delu, ki se uporablja za zadevni kreditni predlog.

Institucije bi morale zagotoviti, da so finančne pr ojekcije, uporabljene pri analizi, realne in razumne ter skladne z njihovimi gospodarskimi in tržnimi pričakovanji. Kadar imajo institucije pomembne pomisleke glede zanesljivosti teh finančnih projekcij, bi morale pripraviti svoje projekcije finančnega položaja kreditojemalcev in z njimi kritično primerjati projekcije, ki so jih predložili kreditojemalci.

Institucije bi morale tudi oceniti kreditojemalče v potencial za dobičkonosno poslovanje v prihodnosti , da izmerijo vpliv zadržan ih dobičk ov in s tem vpliv na lastniški kapital, zlasti v primerih, ko kreditojemalec že dlje časa ni ustvaril pozitivnega čistega poslovnega izida .

Institucije bi morale izvesti oceno kreditojemalčeve ga procesa udenarjanja zalog in terjatev , da bi izmerile, koliko časa bi podjetje potrebovalo, da naložbo v inventar in druge oblike sredstev pretvori v denarna sredstva s prodajo svojega blaga in storitev. Institucije bi morale razumeti kredit ojemalčev proces udenarjanja zalog in terjatev, da bi ocenile potrebe po obratnem kapitalu in opredelile ponavljajoče se stroške, na podlagi tega pa ocenile dolgoročno vzdržno zmožnost odplačevanja kreditov.

Institucije bi morale po potrebi te finančne metrike oceniti glede na metrike in limite, določene z njihovo nagnjenostjo k prevzemanju kreditnega tveganja, politikami kreditnega tveganja in omejitvami za kreditno tveganje v skladu z oddelkoma 4.2 in 4.3.

Institucije bi morale pri odobritvi kreditov holdingom oceniti finančni položaj, in sicer finančni položaj holdinga kot subjekta, npr. na konsolidirani podlagi, in kot samostojnega subjekta, č e holding sam ni operativna družba ali institucije nimajo jamstev operativnih družb za holding.

Analiza občutljivosti v okviru ocene kreditne sposobnosti

Institucije bi morale oceniti vzdržnost in verjetnost kreditojemalčevega finančnega položaja in prihod nje zmožnosti odplačevanja v morebitnih neugodnih razmerah, ki bi lahko nastale v obdobju trajanja kreditne pogodbe. Zato bi morale izvesti analizo občutljivosti z enim ali več dejavniki, pri kateri upoštevajo tržne in druge manj verjetne, a ne izključene dogodke ali njihovo poljubno kombinacijo.

Pri analizi občutljivosti bi bilo treba upoštevati vse splošne vidike in vidike, značilne za posamezne razrede sredstev ali produkte, ki lahko vplivajo na kreditno sposobnost kreditojemalca.

Institucije bi morale p ri izvajanju analize občutljivosti za kreditojemalčevo zmožnost odplačevanja v negativnih prihodnjih razmerah upoštevati naslednje dogodke, ki najbolj zadevajo posebne okoliščine in poslovni model kreditojemalca :

Drugi manj verjetni, a ne izključeni dogodki

• a. resno, a verjetno zmanjšanje prihodkov ali stopenj dobička kreditojemalca;
• b. resen, a verjeten dogodek operativne izgube;
• c. pojav resnih, a verjetnih težav pri upravljanju;
• d. propad pomembnih poslovnih partnerjev, strank ali dobaviteljev;
• e. resna, a verjetna škoda za ugled;
• f. resen, a verjeten likvidnostni odliv, spremembe financiranja ali povečanje finančnega vzvoda v bilanci stanja kreditojemalca;
• g. neugodno gibanje cene sredstev, ki mu je kreditojemalec v veliki meri izpostavljen (npr. cene surovine ali končneg a proizvoda), in valutnega tveganja;

Tržni dogodki

• h. resen, a verjeten makroekonomski upad;
• i. resen, a verjeten upad v gospodarskih sektorjih, v katerih poslujejo kreditojemalec in njegove stranke;
• j. bistvena sprememba političnega, regulativnega in geografskega tveganja;
• k. resno, a verjetno povečanje stroškov financiranja, npr. zvišanje obrestne mere za 200 bazičnih točk pri vseh kreditnih poslih.

Analiza poslovnega modela in strategije kreditojemalca

Institucije bi morale oceniti poslovni model in strategijo kreditojemalcev, upoštevajoč tudi namen kredita.

Institucije bi morale oceniti kreditojemalčevo znanje, izkušnje in sposobnost upravljanja poslovnih dejavnosti, sredstev ali naložb, povezanih s kreditnimi pogodbami (npr. zadevne nepremičnine pri kreditu za pos lovno nepremičnino).

Institucije bi morale oceniti izvedljivost poslovnega načrta in povezanih finančnih projekcij v skladu z značilnostmi sektorja, v katerem posluje kreditojemalec.

Institucije bi morale oceniti odvisnost kreditojemalca od ključnih pogodb , strank ali dobaviteljev ter to, kako ti vplivajo na ustvarjanje denarnih tokov, vključno z morebitnimi koncentracijami navedenih odvisnosti.

Ocena jamstev in zavarovanja s premoženjem

Institucije bi morale oceniti zavarovanje v obliki zastavljenega premoženj a glede na zahteve za zavarovanje s premoženjem, določene v okviru nagnjenosti institucije k prevzemanju kreditnega tveganja ter njenih politik in postopkov upravljanja kreditnega tveganja, vključno z vrednotenjem in lastništvom zastavljenega prem oženja , ter preveriti vso ustrezno dokumentacijo (npr. ali so nepremičnine vpisane v ustrezne registre).

Institucije bi morale oceniti morebitna jamstva, zaveze, klavzule, prepovedi obremenjevanja premoženja kreditojemalca in pogodbe (dogovore) o servisiranju dolga, ki se uporabljajo z namenom zmanjševanja tveganj. Institucije bi morale tudi razmisliti, ali je vrednost zavarovanja s premoženjem kakorkoli povezana s poslovanjem kreditojemalca ali njegovo zmožnostjo ustvarjanja denarnega toka.

Institucije bi morale oceniti lastniški kapital kreditojemalca in kreditne izboljšave, kot so hipotekarno zavarovanje, prejeto jamstvo refinanciranja in jamstva za odplačilo kredita iz zunanjih virov.

Če kreditna pogodba vključuje kakršno koli jamstvo tretjih oseb, bi m orale institucije oceniti raven zaščite, ki jo zagotavlja jamstvo, in po potrebi izvesti oceno kreditne sposobnosti dajalca jamstva, pri čemer bi morale uporabiti ustrezne določbe iz teh smernic, odvisno od tega, ali je dajalec jamstva fizična oseba ali po djetje. Ocena kreditne sposobnosti dajalca jamstva bi morala biti sorazmerna z višino jamstva v povezavi s kreditom in vrsto dajalca jamstva.

Če pri sindiciranih kreditih ali poslih projektnega financiranja tokovi plačil potekajo prek osebe, ki ni stranka v poslu, npr. imenovanega zastopnika oz. agenta, bi morale institucije (ali pooblaščeni organizatorji ali njihovi imenovani zastopniki) oceniti zanesljivost zastopnika. Pri čezmejnem kreditiranju in poslih projektnega financiranja bi moral biti zastopnik oz. agent edini izdajatelj morebitnih jamstev, akreditivov ali podobnih dokumentov, izdanih v imenu dobavitelja v poslu.

5.2.7 Krediti za poslovne nepremičnine

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru kreditov za poslo vne nepremičnine poleg splošnih meril za oceno kreditne sposobnosti iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 uporabljati posebna merila, določena v tem oddelku. Pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru kredita za poslovno nepremičnino, ki jo bo kreditojemalec, ki je njen lastnik, uporabljal za potrebe lastnega poslovanja, bi morale institucije uporabljati le merila iz oddelkov 5.2.5. in 5.2.6.

Institucije bi morale oceniti in preveriti izkušnje kreditojemalca z vrsto, velikostjo in geografsko lokacijo poslovne nepremičnine. Kadar je kreditojemalec subjekt za posebne namene, ki ga finančno in tudi drugače podpira (sponzorira) drug subjekt, bi morale institucije oceniti izkušnje subjekta, ki sponzorira subjekt za posebne namene, z vrsto, velikostjo in geografsko lokacijo poslovne nepremičnine.

Institucije bi morale izvesti oceno zmo žnosti nepremičnine za ustvarjanje prihodkov in oceno verjetnosti refinanciranja. Pri teh ocenah bi bilo treba upoštevati odobreno trajanje kredita za poslovno nepremičnino iz zadevne vloge za kredit.

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditojemalčeve zmožnosti odplačevanja po potrebi oceniti:

• a. trajnost denarnega toka;
• b. kakovost najemnikov, vpliv sprememb sedanjega dohodka od najemnin na amortizacijski načrt, pogoje in zapadlosti najema ter v primeru obstoječih najemnikov tudi zgodovino plačevanja;
• c. možnosti oddaje novim najemnikom, denarni tok, potreben za servisiranje kredita v skladu s kreditno pogodbo, v kolikor se pojavi potreba po oddaji novim najemnikom, po potrebi atraktivnost nepremičnine za oddajanje v času gospodarskega upada in nihanje donosov oddajanja v najem, da ocenijo morebitno dolgoročno nevzdržno raven vrednosti nepremičnin ;
• d. potrebne naložbe v osnovna sredstva za nepremičnino v celotnem obdobju trajanja kredita.

Pri ocenjevanju možnosti oddaje katere koli nepremičnine novim najemniko m bi morale institucije upoštevati povpraševanje najemnikov po zadevni nepremičnini ob upoštevanju ponudbe primerljivih nepremičnin, pogojev in specifikacij nepremičnine, lokacije nepremičnine in bližine ustrezne infrastrukture za potrebe nepremičnine.

Kad ar se za poslovne nepremičnine sklenejo krediti, pri katerih se določeno obdobje odplačujejo samo obresti , bi morale institucije oceniti denarni tok nepremičnine, da bi na podlagi tega določile stopnjo amortizacije, enakovredno predvidenemu ekonomskemu življenjskemu ciklu nepremičnine, ter poravnale glavnico in obresti kredita v primeru povečanja razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljene nepremičnine ali običajnega razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin na zad evnem trgu. Institucije bi morale o taki analizi razmisliti tudi, kadar imajo kreditojemalci dodatne kreditne izboljšave, npr. sredstva za odprodajo, ki so pravno izvršljiva v razumnem roku.

Institucije bi morale za namene analize občutljivosti za neugodne tržne in druge manj verjetne, a ne izključene dogodke poleg dogodkov iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 po potrebi upoštevati še:

• a. oddajo novim najemnikom, vključno s spremembo cen najema, dolžino najema v povezavi z zaračunanimi stroški v obdobju kredita , povečanje deleža praznih ali neoddanih prostorov, stroške vzdrževanja in obnove, obdobja brez zaračunavanja najemnine ter spodbude za sklenitev najema;
• b. tveganja in zamude, povezane z refinanciranjem;
• c. tveganje v zvezi z naložbami v osnovna sredstva;
• d. druga ustrezna merila.

5.2.8 Krediti za razvoj nepremičnin

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru kreditov za razvoj nepremičnin poleg splošnih določb o oceni kreditne sposobnosti iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 uporabljati posebne določbe iz tega oddelka.

Ocena kreditne sposobnosti bi morala v skladu z življ enjskim ciklom kredita zajemati tako fazo razvoja, po potrebi vključno z njenimi posameznimi koraki, in fazo po koncu razvoja, ko kredit za projekt postane kredit za poslovno nepremičnino. Drugo fazo bi bilo treba ocenjevati kot kredit za poslovno nepremičnino v skladu z določbami teh smernic.

Institucije bi morale pri oceni faze razvoja potrditi:

• a. da ima kreditojemalec izvedljiv poslovni načrt, vključno z utemeljitvijo razvoja in projekcijo vseh stroškov, povezanih z razvojem, ki jih je potrdil neodvisen strokovnjak;
• b. da ima kreditojemalec vzpostavljene odnose z gradbeniki, arhitekti , inženirj i in izvajalci gradenj, ki bodo sodelovali pri razvoju nepremičnine;
• c. da je kreditojemalec pridobil ali bo lahko pridobil vsa potrebna dovoljenja in certifikate za razvoj v nadaljnjih korakih projekta pred izplačil i.

Institucije bi morale zagotoviti, da izračun stroškov, povezanih z razvojem, vključuje možnost prekoračitve stroškov v primeru izrednih dogodkov. Načrtovani izredni dogodki bi morali biti vključeni v kreditni limit ali pokriti z lastniškim kapitalom. Institucije bi morale oceniti raven denarnih rezerv in likvidnostni profil kreditojemalca ter s tem zagotoviti, da je kreditojemalec z možen financirati morebitne prekoračitve stroškov in zamude zaradi nenačrtovanih izrednih dogodkov, ki bi presegle znesek za izredne dogodke.

Institucije bi morale izvesti oceno realnosti morebitne projekcije predvidenih neto prihodkov iz prodaje v smislu vrednosti in obsega prodaje ter časovnih okvirov.

Institucije bi morale izvajati oglede lokacij, po potrebi skupaj z ustrezno usposobljeno osebo, da potrdijo glavne značilnosti lokacije, vključno s posebnostmi dostopa in lokacije, ter hraniti povzetek ogleda lokacije v dokumentaciji o kreditojemalcu.

Poleg ocene kreditne sposobnosti kreditojemalca bi morale institucije po potrebi (npr. pri pozivih k doplačilu kritja) oceniti vlagatelje lastniškega kapitala v projekt, pri čemer bi se morale osredotočiti na njihov finančni položaj, ustrezno strokovno znanje in izkušnje s podobnimi projekti, pa tudi usklajenost interesov med vlagatelji lastniškega kapitala in institucijami, ki ponujajo kredite za zadevni projekt.

5.2.9 Posli s finančnim vzvodom

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru poslov s finančnim vzvodom poleg upoštevanja splošnih določb o oceni kreditne sposobnosti iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 ugotoviti, ali je finančni vzvod v trenutku nastanka kredita, opredeljen kot razmerje med skupnim dolgom in dobičkom pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA), prevelik. Posli s prevelikim finančnim vzvodom bi morali biti izjema (in skladni z nagnjenostjo institucije k prevzemanju tveganj) ter vključeni v okvir institucije o eskalacijah pooblastil pri odločanju in stopnjevanju pristojnosti pri upravljanju kreditnih tveganj.

Institucije bi morale izvesti celovito oceno zmožnosti kreditojemalca , da v razumnem času odplača dolg ali zmanjša finančni vzvod na vzdržno raven dolga. 5.2.10 Financiranje ladjarstva

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru financiranja ladjarstva poleg splošnih določb o oceni kreditne sposobnosti iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 uporabljati posebna merila, določena v tem oddelku. Institucije bi morale zlasti oceniti:

• a. razmerje med prihodki in stroški (stroški delovanja, vključno z zavarovanjem, plačami, vzdrževanjem, maziv i in stroški obresti) plovila;
• b. razmerje med sedanjo starostjo plovila in pričakovano dobo koristnosti;
• c. značilnosti flote kreditojemalca glede na populacijo svetovnih flot (število novih plovil v gradnji, število plovil, vzetih iz prometa, število razrezanih plovil v vsakem segmentu in starost plovil lahko nakazujejo na prevelike prevozne kapacitete in vplivajo na prevoznine);
• d. vrednotenje plovil z odbitkom ali brez njega (če so ti vključeni kot vir odplačila), ki odraža stroške prodaje, časovno vrednost dena rja ter negotovosti v zvezi z likvidnostjo in tržnostjo sredstva, razen če vrednotenje posameznih plovil ni mogoče, ker plovila delujejo v okviru večje flote z zelo različnimi vrstami prihodkov.

Institucije bi morale upoštevati tudi druge dejavnike, kot so ponudba in povpraševanje za zadevno vrsto plovila na trgu, sedanji in prihodnji trgovinski tokovi za zadevno vrsto plovila, upoštevanje, ali se kredit v primeru neplačila lahko poplača samo s premoženjem, s katerim je zavarovan, ali vključuje tudi jamstva ali dolgoročni zakup s sprejemljivim končnim uporabnikom, ter to, ali lahko lastnik ladje zagotovi druge oblike zavarovanj, kot so asignacije zakupov in zavarovanj, obremenitve delnic in zavarovanje z denarnimi sredstvi ali hipoteke na drugih sredstvih , kot so nepremičnine in sestrska plovila.

Institucije bi morale v primeru kreditov za gradnjo plovil potrditi:

• a. da ima kreditojemalec izvedljiv poslovni načrt, vključno z utemeljitvijo razvoja in projekcijo vseh povezanih stroškov, ki jih je potrdil neodvisen strokovnjak;
• b. da ima kreditojemalec vzpostavljen odnos z ladjedelnicami, načrtovalci plovil, inženirj i in izvajalci gradnje, ki bodo sodelovali pri gradnji plovila;
• c. da je kreditojemalec pridobil ali bo še lahko pridobil vsa potrebna dovoljenja in certifikate za razvoj projekta.

5.2.11 Projektno financiranje

Institucije bi morale pri ocenjevanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev v primeru projektnega financiranja poleg splošnih določb o oceni kreditne sposobnosti iz oddelkov 5.2.5 in 5.2.6 upoštevati posebna merila iz tega oddelka.

Institucije bi morale oceniti glavni vir odplačila kredita, tj. prihodke, ustvarjene s sredstvi (projektom), ki se financirajo. Institucije bi morale oceniti denarni tok, povezan s projektom, vključno s prihodnjo zmogljivostjo za ustvarjanje prihodkov po zaključku projekta, ob upoštevanju morebitnih veljavnih regulativnih ali pravnih omejitev (npr. regulacije cen, regulacije stopnje donosa, tega, da so prihodki predmet pogodb „ vzemi ali plačaj “, okoljske zakonodaje in predpisov, ki vplivajo na dobičkonosnos t projekta).

Institucije bi morale v največji možni meri zagotoviti, da se vsa sredstva projekta ter sedanji in prihodnji denarni tok in računi zastavijo instituciji, ki daje kredit, ali zastopniku (agentu)/odkupniku (prevzemniku tveganj) prve izdaje finan čnih instrumentov v primeru sindiciranega posla/klubskega dogovora (club deal) . Če se za projekt ustanovi subjekt za posebne namene (SPV), bi bilo treba deleže v tem subjektu za posebne namene zastaviti instituciji, da lahko institucija/zastopnik po potreb i postane lastnik družbe. V primeru sindiciranih poslov/klubskih dogovorov bi moral biti dostop posameznih dajalcev kredita do zastavljenih sredstev urejen s sporazumom med dajalci kredita.

Institucije bi morale pri oceni faze razvoja projekta potrditi:

• a. da ima kreditojemalec izvedljiv poslovni načrt, vključno z utemeljitvijo razvoja in projekcijo vseh stroškov, povezanih z razvojem, ki jih je potrdil neodvisen strokovnjak;
• b. da ima kreditojemalec vzpostavljene odnose z gradbeniki, arhitekti , inženirj i in izvajalci gradenj, ki bodo sodelovali pri razvoju projekta;
• c. da je kreditojemalec pridobil ali bo še lahko pridobil vsa potrebna dovoljenja in certifikate za razvoj v nadaljnjih korakih projekta.

Institucije bi morale zagotoviti, da izračun stroškov, povezanih z razvojem, ki ga je predložil kreditojemalec , vključuje možnost prekoračitve stroškov v primeru izrednih dogodkov. Ti načrtovani izredni dogodki bi morali biti vključeni v kreditni limit ali pokriti z lastniškim kapitalom. Institucije bi morale oceniti raven denarnih rezerv in likvidnostni profil kreditojemalca ali vlagateljev lastniškega kapitala ter s tem zagotoviti, da so zmožni financirati morebitne prekoračitve stroškov in zamude zaradi nenačrtovanih izrednih dogodkov, ki bi presegle znesek za izredne dogodke.

Poleg ocene kreditne sposobnosti kreditojemalca bi morale institucije oceniti vlagatelje lastniškega kapitala v projekt, pri čemer bi se morale po potrebi osredotočiti na oceno njih ovega finančnega položaja, ustreznega strokovnega znanja, izkušenj s podobnimi projekti ter zmožnosti in pripravljenosti podpirati projekt med njegovim trajanjem.